Po besedah Zdenka Vrdlovca gre za integrirano verzijo njegove knjige Zgodovina filma na Slovenskem (Didakta, 2010), ki je obsegala obdobje do leta 1962. Prvih osem poglavij je z nekaterimi spremembami povzel iz omenjene knjige, dodal pa je še osem poglavij in na tak način zaokrožil antološko delo o slovenskem filmu od začetkov do danes.

V večini držav se je zgodovina filma začela s prihodom Lumièrovega kinematografa konec 19. stoletja in tudi Slovenci so se s prihodom moderne seznanili z »najaktualnejšo tehnično atrakcijo v Evropi in svetu«. Kot piše Vrdlovec, je imel prvi potujoči kino v Ljubljani predstave v dvorani hotela Pri Maliču in do pojava prvih stalnih kinodvoran so se Slovenci že »začeli formirati kot filmsko občinstvo«.

Ob koncu obdobja potujočih kinematografov se je pojavil tudi pionir slovenske kinematografije Davorin Rovšek (1876–1949), ki je poskušal ustanoviti prvi stalni kinematograf na Kranjskem. V tem času pa je svoje prve filme (ki sicer niso bili javno prikazani) posnel tudi Karol Grossmann (1864–1929), ki je po odkritju teh filmov pol stoletja kasneje obveljal za prvega slovenskega filmarja.

Borgesovska puščava kinematografa

Vrdlovec skozi celotno knjigo namenja veliko pozornosti družbeno-političnim in ekonomskim razmeram, ki so vplivale na filmsko produkcijo in jo tudi vsebinsko določevale oziroma omejevale. Pri tem ugotavlja, da je bil »film že od začetka obsojen na neenakopraven položaj v primerjavi z literaturo in gledališčem, na filmsko produkcijo pa so vplivali tako okolje kot državne regulative«. Prvi kinematografski zakon je vlada sprejela že leta 1931, ki je med drugim (kot zaščitni ukrep pred tujo konkurenco) od kinematografskih podjetij zahteval sofinanciranje domačih filmov. Prav to je bil eden izmed razlogov, da je Janko Ravnik lahko posnel prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga (1931), ki mu je že naslednje leto sledil film Triglavske strmine režiserja Ferda Delaka. O filmih Vrdlovec zapiše, da to nista zgolj alpska filma – »resda nista niti povsem 'igrana' niti povsem 'neigrana', zato pa sta 'fundamentalna', utemeljena in utemeljujoča se kot slovenska«.

Čeprav je bil film v 30. letih preteklega stoletja med Slovenci zelo priljubljen (do konca 30. let je pri nas delovalo kar 63 kinematografov), se slovenski film kot tak v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji ni približal Borgesovi definiciji filma, ki pravi, da je »kinematograf zapis gibanja, film pa je pisava življenja«. Vrdlovec na tem mestu pojasnjuje, da se je slovenski film do druge svetovne vojne, kljub dvema celovečercema, komajda približal borgesovemu pojmu filma, »v večini pa je obtičal v borgesovski puščavi kinematografa«.

Rojstvo nacionalne kinematografije

Po letu 1945 je imela odločilno vlogo pri zagonu in razvoju kinematografije komisija za politiko in propagando oziroma agitprop, ki je »skrbela za popularizacijo komunističnih gesel in ideologije«. Leta 1946 je bila tako sprejeta odločba o ustanovitvi podjetja Triglav film, kmalu zatem pa je sledil še natečaj za »prvi slovenski celovečerni umetniški film«.

Kontinuirana produkcija Triglav filma se je začela s Filmskimi obzorniki, nadaljevala pa s celovečerci Na svoji zemlji (1948), Trst (1951) in Svet na Kajžarju (1952), pod katere se je podpisal France Štiglic. Prva »petletka« je ponudila tudi prvega »slovenskega filmskega junaka«, namreč Kekca (1951), ki ga je režiral Jože Gale, čez dve leti smo dobili tudi prvi »slovenski film d'art«, Jaro gospodo (1953) Bojana Stupice, ter prvi film z »rahlim hollywoodskim dotikom«, Čapovo Vesno (1953).

O filmih, ki so nastajali v 50. letih, Vrdlovec zapiše, da so se v glavnem ogibali sodobnosti, saj se jih večina ni dogajala v sodobnem času, prav tako pa jim je manjkalo »sodobnosti« v stilističnem in idejnem pogledu. »Le redki filmi, ki so jih posneli v 50. letih (Dolina miru, Trenutki odločitve in morda Dobri stari pianino), so dosegli nekaj trenutkov tovrstne 'filmske sodobnosti'.«

Črni val in cenzura

Šestdeseta leta so prinesla vzpon evropskega filma, s tako imenovano črno serijo pa se je radikalno spremenil tudi slovenski film. Prva filma črne serije sta bila Akcija (1960) Janeta Kavčiča in Veselica (1960) Jožeta Babiča, depresivni toni filma Akcija pa naj bi bili krivi, da filma v Ljubljani sploh niso prikazali (sledila je zgolj omejena in kratkotrajna distribucija). Tovrstna praksa je po Vrdlovcu postala značilna za celoten jugoslovanski črni val (fenomen poznih 60. let), ki ga je v Sloveniji vpeljal Boštjan Hladnik.

V tem obdobju je prišlo tudi do »doslej in poslej edine cenzure nekega slovenskega filma«. »Maškarado so cenzurni posegi tako grobo izmaličili, da ni bilo mogoče prepoznati, da je to Hladnikov verjetno najbolj liberalistični film.« Vrdlovec na tem mestu nadaljuje, da je bilo povsem mogoče, da je bila cenzura Maškarade cena za to, da Rdečega klasja ni doletela nobena prepoved. »Tako je prav Pavlovićevo Rdeče klasje s svojo kritiko stalinistične prakse podeželskih partijcev eden najbolj značilnih filmov iz obdobja slovenskega liberalizma, obenem in predvsem pa tudi eden najboljših v zgodovini slovenskega filma.«

Obdobje liberalizma, ki se je nadaljevalo v 70. letih, se je ujemalo z »vznikom filmskega modernizma«, v 80. letih pa je v večini filmov zopet »prevladovala 'nostalgična retrofikacija', ki se je vračala v 40. leta oziroma v povojna leta, točneje, v formativno obdobje nove države in njenega političnega režima«.

Slovenski »novi val«

Po osamosvojitvi je do leta 2011 pri nas nastalo 90 celovečernih kinematografskih filmov, kar je skoraj toliko, kot jih je sproducirala Viba film v tridesetih letih svojega obstoja. S tem producentskim pluralizmom pa je povezano tudi dejstvo, da je bila skoraj polovica teh filmov prvencev, kar pomeni, da je »poosamosvojitveni slovenski film v veliki meri delo novih generacij režiserjev«.

Film, ki je v prvem osamosvojitvenem letu požel največ uspeha, je bil Babica gre na jug (1991) Vincija Vogua Anžlovarja, med preostalimi prvenci pa Vrdlovec izpostavi še filme Outsider (1997) Andreja Košaka, Ekspres, ekspres (1997) Igorja Šterka in »film-z-dušo« V leru (1999) Janeza Burgerja. Leta 1998 smo dobili tudi prvi (in do danes edini) celovečerni animirani film Socializacija bika?, ki sta ga realizirala Zvonko Čoh in Milan Erič, za »film zadnjega desetletja« pa Vrdlovec označi prvenec Jana CvitkovičaKruh in mleko (2001).

V zaključku knjige Vrdlovec optimistično zapiše, da je slovenska filmska produkcija »v 65 letih, kolikor obstaja v kontinuirani obliki, dosegla nekaj vrhuncev, dala vrsto filmskih avtorjev, osvojila nekaj mednarodnih nagrad, večkrat navdušila domače občinstvo in včasih prišla tudi pred tuje. Dovolj razlogov torej, da se glede filma na Slovenskem ne popusti tudi v prihodnosti.«