Prva smer je splošno gostilniško opravljivo razmišljanje o vlogi žensk v politiki. Razumljene so kot modni dodatek. Del nakita, ki popestri sivino. Najbolje pa je, če se ti dodatki prilepijo moškim reprezentantom. Zato na televizijska soočenja tudi vabijo žene in prijateljice kandidatov, ki se potem tam smejijo, nastavljajo geštele in kreacije ter o svojih izbrancih govorijo vse najlepše. Kandidat pa jim recimo to zvestobo vrne z besedami, da je ona njegova dodana vrednost. To ni domislica ali spodrsljaj, ampak resna izjava. V nulo popedenana spremljevalka dviguje ceno določenemu kandidatu. Mu daje razlikovalno potezo in v očeh odločevalcev presežno vrednost.

Druga smer je razumevanje ženske kot posnetka moškega političnega profila. To pomeni, da lahko ženska v politiki funkcionira le tako, da prevzame moške identifikacijske simbole. Najprej jasno, da obleče hlače ali hlačni kostim. Če je le mogoče kakšne mišje sive, čim bolj nevtralne barve. Potem si mora nadeti čevlje brez pet, po možnosti gojzarje ali ortopedske udobne socialne surogate. Takrat, ko so v čevlje posneli prejšnjo vlado, so se mnogi spraševali, ali gre za lovsko družino, gobarsko društvo ali spoštovanja vredno vlado suverene države. Moški čevlji politikov, recimo poslancev, so tako in tako festival preprostosti, neokusa in velikokrat tudi dotrajanosti. Sporočilo je jasno: smo del ljudstva, se ne preseravamo in smo na isti barki, beri čevljih, kot preostali državljani. Ženska v politiki tudi ne sme uporabljati make upa. Vsaka barva, posebej tiste na rokah, so odvračanje pozornosti, so moteč element, so grožnja moški sliki politične prezence. Ta mora biti brez barv, vonja in emocij. Neke vrste androidski brezspolnik.

Prav zato so čevlji, ki so se pojavili v torek v poročanjih tako naših kot hrvaških medijev, simbol, ki ga moramo vzeti zares. Če smo se pred leti naposlušali opravljanj v stilu, lahko ima takšne drage čevlje, če pa za njo stoji bogat moški, bomo zdaj poslušali razprave o okusih, primernosti, spoštovanju drugih gostov in protokolu. Začela nas bo zanimati forma, saj smo z vsebinami že natlačili in pretlačili naš vsakdan. Končno bomo malo zadihali od vseh katastrof, ki jih na ekranih gledamo iz dneva v dan. To, da smo v slepi ulici, da nam ni pomoči, da na vrata že trkajo evropske trojke, da pametni bežijo v tujino, da je edina relevantna športna panoga – reši se, kdor se more in da so vsi isti šalabajzerji, egoisti, tajkuni, roparji ter povzpetniki.

Čevlji Alenke Bratušek so naredili razliko. Ne bomo se več prerekali, kdo je kriv za vse nakopičeno sranje v hlevu, ampak kdo si upa v štiklih stopiti v drek. Zlivanje gnojnice po vseh drugačnih in drugih bo zamenjala tekma v bolj ali manj izvirnih interpretacijah videnih čevljarskih umetelnosti. Ravno zdaj, ko prodajamo našega najstarejšega izdelovalca čevljev, je pravi čas, da v čevljih vidimo svojo prihodnost. Ne glede na to, ali je bil tisti vzorec na Alenkinih čevljih bolj tigraste ali bolj leopardske forme, je bilo sporočilo namenjeno predvsem moškemu političnemu ferajnu. Preprosto se je glasilo: sem najhitrejša mačka med zvermi…