Šolski sistem kot priložnost za nabiranje ur in služb

Sprememba doktrine in koncepta srednjega šolstva

Temeljni problem slovenskega izobraževalnega sistema je napačen koncept srednješolskega izobraževalnega sistema. Ta temelji na gimnazijah, kamor naj bi se vpisali tisti, ki jih ne zanima nič praktičnega in so »poklicani« za študij, ter na strokovnih in poklicnih srednjih šolah, kamor naj bi se vpisali tisti mladi, ki jih neko področje tako zanima, da jih je treba z njim posiljevati od 15. leta naprej. Abotnost stanja povečuje dejstvo, da so izumili tehniške, ekonomske in podobne gimnazije, s čimer so želeli umetno povečati vpis na »prave šole« oziroma zavesti starše in mlade in jih pod krinko, da se šolajo v gimnaziji, usmeriti v nekatere strokovne programe. Dejstvo je, da danes standard osnovne izobrazbe postaja višja šola in da si mladi in njihovi starši želijo splošne srednje šole, ki naj da čim več splošnega znanja in razgledanosti ter socializacije v normalnih, »mešanih« razredih, obenem pa ponuja tudi možnosti, da mladi v srednji šoli razvijajo svoje talente na različnih področjih, tudi praktičnih.

V Sloveniji bi morali čim prej opustiti pojem gimnazija (gimnazije so včasih pomenile športne šole in ne šole za najstniške genije, kot si marsikdo danes napačno razlaga) in mlade vpisovati v splošne srednje šole, ki bi z zahtevami po doseganju 25 in več točk na eksterno preverjani maturi za okoli 25 odstotkov populacije izvajale zahteven predakademski program pri določenih predmetih. Dijakinje in dijaki bi morali imeti možnost izbrati različne izbirne predmete (poleg gimnazijsko klasičnih tudi strojništvo, gradbeništvo, arhitekturo, astronomijo, kmetijstvo, umetno obrt itd.), tudi v skladu z lokalnimi potrebami in značilnostmi. Srednjo šolo naj bi mladi končali v domačem kraju (kakšen izbirni predmet ali modul bi lahko opravili tudi na drugi šoli, na taborih, na daljavo itd.), s čimer bi v najbolj občutljivem razvojnem obdobju ohranili vezi z družino in s svojim krajem. Na ta način bi tudi dijake z največjimi potenciali seznanili z določenimi študijskimi (tudi tehničnimi) smermi, jih morda za njih celo pridobili in jih po končanem študiju zadržali v domačem okolju. Za številne poklice bi lahko (če in ko bi bila potreba) mlade usposobili v tečajih in tako nehali obvezno povezovati šolsko izobrazbo in delovno mesto.

Če k temu dodam še predlog, da bi v srednjih šolah del programa (vsaj 20 odstotkov), ki bi vključeval za življenje uporabna znanja, veščine in kompetence (npr. partnerski odnosi, zdravo življenje, priprava hrane, razvoj kreativnosti, komuniciranje, podjetniško ravnanje itd.), izvedli s pomočjo sodobnih tečajnih oblik, delavnic in z drugimi učinkovitimi načini, bi tako prišli do sodobne srednje šole; odlikovale bi jo aktivne metode dela, povezanost z realnim okoljem, problemi in možnostmi. Doktrina sedanje gimnazije je namreč, da se ukvarja z intelektualnimi vsebinami, to, kar človek potrebuje za življenje, pa naj bi ga naučila ulica. Strokovne in poklicne šole pa so tako in tako odrinjene v drugi resor, saj odločevalske elite ne zanimajo bodoči produkcijski delavci, pa čeprav bi prav ta populacija mladih potrebovala največ spodbude, strokovne pomoči, napotkov in usposabljanja za kakovostno življenje.

Takšnemu konceptu nasprotujejo sindikalni in z njimi navezani »intelektualni« urarji, ki v šolskem sistemu vidijo samo ure za svoje stroke in redne službe za svoje diplomante. Dodatno zaskrbljujoče je ob tem še to, da vse izbirne in druge zadeve, ki bi morale biti za mlade najbolj zanimive, uporabijo na šolah kot mašilo za zaposlitev učiteljev, ki jih izločijo iz rednega pouka, z njimi pa ti nato »nabirajo potrebno število ur za polno zaposlitev«, kot se temu reče v šolski sindikalistični latovščini.

Vsakdo je nadarjen, a ne vsi za isto

V državah z maloštevilnim prebivalstvom je potrebno verjeti, da je vsak mlad človek nadarjen, a niso vsi nadarjeni za ista področja. Odpirati je treba področja in ustvarjati možnosti, da lahko mlad človek to nadarjenost pokaže in razvija, namesto selekcije pa je treba uvajati usmerjanje in spodbudo. Manj ko je možnosti izbire, manj je možnosti za uresničitev talentov.

Sposobnost za študij na določenem nivoju izhaja iz tega, da smo ljudje različno bistri oziroma posedujemo različno zmogljive »procesorje«. Za te razlike nismo sami krivi, večji del so posledica genov, manjši del pa vplivov okolja (največ v vrtcu), zato moramo to lastnost obravnavati kot izhodišče za nadaljnji študij in oceno nivoja študija. Okoli 25 odstotkov srednješolske populacije naj bi bilo sposobne uspešno študirati na univerzitetnem študiju, 30 odstotkov na visokem strokovnem in 40 odstotkov na višjem strokovnem nivoju. V okviru vseživljenjskega izobraževanja naj bi človek nato vse življenje izpopolnjeval znanje na določenem nivoju. To seveda pomeni, da si v večini primerov človek lahko izbere področje, ki ga zanima, nivo, ki ga bo dosegel, pa je odvisen od njegovih sposobnosti in ne od pridnosti. Zaradi te bo lahko na določenem nivoju le bolj uspešen.

Ob tem je treba spremeniti logiko, da vsak lahko dela samo na nivoju dosežene izobrazbe ali na stopnji manj. Vsak mora delati tisto, kar izbere ali dobi, lahko pa si delovno mesto ustvari tudi sam. Od ljudi z visoko strokovno izobrazbo bi to tudi pričakovali.

Razumna družba omogoči vsem državljanom študij do nivoja, ki so ga sposobni, in na področjih, ki jih zanimajo, ter jih usmeri v delo, da se ekonomsko osamosvojijo. Nesmiselno je ugotavljati, da preveč mladih študira, saj je to edini način, da pomagamo razviti njihove potenciale. Drži pa, da jih veliko študira v napačnem sistemu, saj se vsaj 50 odstotkov mladih vpiše na fakultete, v akademske programe, in polovica od teh tega študija ni sposobna zaključiti, precej pa jih študij na žalost »uspešno« zaključi, ker šole prilagodijo (znižajo) kriterije. In to ne samo na visokih šolah, ampak tudi na magistrskem študiju.

Razvrstitev študentov v ustrezne nivoje bi se morala zgoditi pred vpisom, s preizkusi znanja in predvsem pogovori s kandidati. Takšen sistem je nujno povezan z zagotovitvijo enakovrednih pogojev za sodelovanje vseh izobraževalnih zavodov. Za to je treba doseči dvoje: denar, »vavčerje«, dati študentom, ki si izberejo in plačajo ali s tem sofinancirajo študij, obenem pa z eksternim preverjanjem načrtovanega znanja, veščin in kompetenc zagotoviti doseganje ciljev izobraževanja in usposabljanja.

Nasprotniki uvajanja vavčerskega sistema se najbolj bojijo konkurence in propada nekaterih ustanov, ki bi ostale brez študentov, kar je s stališča družbe samo pozitivno: če neko študijsko področje nikogar ne zanima, zanj ni interesa nacionalnih institucij ali industrije, tega študija nima smisla izvajati (saj se lahko izvaja tudi v drugih institucijah, na daljavo ipd.). Ob vavčerskem sistemu bi morali urediti vsaj še eno nepravičnost in nelogičnost. Skupnost podari nekaterim študentom oziroma diplomantom tudi po 60.000 evrov za šolanje, nato pa ti odidejo, kamor jih je volja. Pravično in logično bi bilo, da bi imel vsak kandidat za izobraževanje (formalno in neformalno) na razpolago določeno vsoto, npr. 15.000 evrov, ki bi jo porabil za šolanje; do višje vsote bi bil upravičen le, če bi imela skupnost do tega poseben interes in bi z njim sklenila ustrezno pogodbo o delu po diplomi za določen čas. Sicer pa bi vsakdo lahko najel ugoden kredit, pri čemer ga bodo tisti, ki so zaradi naravnih danosti (študijska sposobnost) že tako privilegirani, z višjo doseženo izobrazbo in dohodki tudi laže odplačevali. Zelo verjetno bi se pojavili tudi zainteresirani delodajalci, ki bodo iskali ustrezne kadre. Če pa vseh teh interesov ni, potem zelo dragega študija nima smisla izvajati, vsaj na račun skupnosti ne.

Kadrovski problemi izobraževalnega sistema

Slovenski izobraževalni sistem ima veliko težavo zaradi nefleksibilnih kadrov, ki so prav zaradi tega praviloma oddaljeni od realnega okolja in dela v praksi. Od tovrstne strukture ni mogoče pričakovati podjetniškega razmišljanja ter usmerjanja študentov in diplomantov v (ekonomsko) samostojno življenje. Še največ je na tem področju storjenega pri univerzitetnem študiju, kjer velja zahteva, da so predavatelji in mentorji raziskovalci. Ker pa gre le za 25 odstotkov populacije, je večina študentov, predvsem v visokih strokovnih šolah, v »nepravih« rokah.

Kot veliko pomanjkljivost polnega in doživljenjskega zaposlovanja predavateljev navajam (poleg že prej omenjenih) tudi prakso, da en človek predava po pet in več predmetov (takega šarlantanstva si ne dovolimo na nobeni nižji stopnji izobraževanja), in problematiziranje (s strani predstavnikov nekaterih javnih šol) tako imenovanih gostujočih oziroma potujočih predavateljev, čeprav ti poučujejo samo tisto, kar dejansko znajo in poznajo. Namesto koncepta »en predavatelj – več predmetov« se uveljavlja koncept več strokovnjakov pri enem predmetu. Ti so plačani za izvajanje pedagoškega dela, za pridobitev pogojev za predavateljsko delo pa morajo delati v stroki in so tam za to tudi plačani.

Študij na daljavo, pri katerem so ustrezno opredeljena osebna srečanja predavateljev in študentov (konference, seminarji, projekti), z natančno določenim in nadzorovanim preverjanjem znanj, veščin in kompetenc se vedno bolj uveljavlja in bo v naslednjem desetletju postal prevladujoč način študija.

Razvijanje odgovornosti do sebe in družbe

Razpad vrednot in odnosov v slovenskem izobraževalnem sistemu je posledica dejstva, da je bila ukinjena šolska avtonomija z ustreznim in potrebnim šolskim redom in pravili, vse skupaj pa so nadomestili s sistemom človekovih pravic, s pravniško podporo, po merilih za odrasle in v skladu s pravni(ški)m razsulom, ki vlada v Sloveniji.

V izobraževalnih ustanovah rešujejo probleme advokati in sodišča, socialne in druge probleme pa različne službe, ki se vtikajo v šolski sistem (ki obenem izkoriščajo, pogosto pa s svojim ravnanjem tudi spodbujajo ekscese). Namesto tega bi moral biti vsem tem, vključno s policijo in sindikati, vstop v šolo prepovedan.

Takoj je treba prenehati z uporabo besed »zastonj« in »brezplačno« ter namesto tega poskrbeti, da bodo tako zaposleni kot učenci, dijaki in še posebej študenti seznanjeni s stroški izobraževanja in viri financiranja. Logično bi moralo biti, da skupnost financira v celoti otroke in mladino v dobi, ko si sami še ne morejo pomagati (vrtec, osnovna in srednja šola), ob prehodu v polnoletnost pa bi morali mladi del časa posvetiti tudi koristnemu (in plačanemu) delu in se na ta način vključevati v družbo. Tako se otrokom v vrtcu ne omogoči plačanih storitev (pa vemo, da so ta leta ključna za prebujanje in razvoj otrokovih potencialov), 20 in več let starim študentom pa država skrbi tudi za malico.

Upati je, da bodo čim prej vsi državljani prišli do statusa samostojnega državljana, ko bodo lahko svobodno odločali o svojem življenju in delu. S tem bo odpadla vrsta problemov in zamer, ki jih gojijo delodajalci in delojemalci. Ker gre pri študijskem procesu za tipično projektno delo, bi moral predavateljski kader v celoti preiti na mandatni sistem, s čimer bi se še dodatno zagotovila konkurenčnost in posledično kakovost izobraževalnega sistema.

Dejstvo je, da je slovenski izobraževalni sistem tehnološko izjemno zaostal za stanjem v razvitem svetu. Od leta 1992, ko smo bili primerljivi s petimi najbolj razvitimi državami v Evropi, smo padli na rep držav, stanje pa se bo v naslednjih letih verjetno še poslabšalo, saj ni videti na obzorju resnejših sredstev za ta namen. Medtem ko pri nas še vedno ponavljamo »zlajnano« sindikalistično geslo »Šola stoji in pade na učitelju«, je učitelj že dolgo normalna in logična postavka v razvitem svetu. Osnovni predpogoj za sodobno šolo sta poleg doktrine in vodstva vrhunska oprema na področju dela in vrhunsko dodelana, založena in servisirana e-izobraževalna platforma kot nadgradnja sistema različnih enot in komponent sistema, ki jih imajo delavci in študenti v ustanovi in doma. O tem, kar ima večina študentov že doma, pa večina šol lahko le sanja.

Zoisova prihodnost

V izobraževalnem sistemu smo v zadnjih letih precej zaostali za razvitim svetom. Čeprav so nekateri segmenti zelo v redu in konkurenčni, pa s sistemom kot celoto ne smemo biti zadovoljni. Posebno ne z miselnostjo in ravnanjem mnogih učiteljev, ki se obnašajo kot fizični delavci 19. stoletja in piskajo za svojimi voditelji na sindikalnih protestih. Tudi zaradi zastarelega izobraževalnega sistema smo slabo uvrščeni na različnih lestvicah konkurenčnosti in kakovosti življenja.

Pot naprej je jasna in logična – vrhunski izobraževalni sistem, ki daje vzpodbudo in moč za razvoj gospodarskih področij, in s tem ekspliciten dokaz o prispevku k razvoju, in s tem posledično povezana večja vlaganja, delno s strani države, gospodarstva in tudi samih udeležencev. S skrbno načrtovanim projektom prenove izobraževalnega sistema je mogoče do vrhunskih rezultatov priti v nekaj letih, na nekaterih področjih pa lahko preboje napravimo zelo hitro. Najhitreje z vzpostavitvijo transparentnega sistema, ki bo temeljil na pravici odgovornega posameznika, da sam razpolaga s sredstvi, ki mu jih je namenila skupnost za formalno in neformalno izobraževanje, si izbere ustrezno ustanovo, pri tem po potrebi doda tudi svoja sredstva, ter si tako zagotovi vrhunski študij, stroka pa bo s svojimi mehanizmi (eksterno preverjanje znanja, veščin in kompetenc po merilih najbolj razvitih držav) zagotovila konkurenčno izobraževanje. Sistem bo samodejno prevetril ustanove, prečistil in dopolnil kadre ter zagotovil racionalno povezovanje z okoljem.

Intenzivno vlaganje v temeljito prenovljen slovenski izobraževalni sistem je edini realni slovenski New Deal, saj nam bodo tu 50 let ostali aktivni, izobraženi in visoko kompetenčni in konkurenčni državljani, sekanje gozdov, ki je zaenkrat med prvimi alternativami, pa nam bo v nekaj letih uničilo tisto, kar je raslo 50 let. Bojim se, da se nam bo zgodilo to drugo, saj z najvišjimi častmi slavimo enega največjih škodljivcev slovenske narave, ki je zaradi pohlepa po denarju v svojem času praktično iztrebil gorenjske gozdove – barona Žiga Zoisa.