Matjaž je delovodja v eni od večjih tovarn na Celjskem. V njej ima za zdaj še zaposlitev nekaj sto ljudi, ki jim delo v proizvodnji od trenutka, ko se ob osmih »poštempljajo«, odmerja ura. »Na ta način ni mogoče goljufati s prisotnostjo na delu, sploh pa ni mogoče, da bi med delovnim časom odšel iz tovarne in opravil kakšen zaseben opravek. Tudi na stranišče ali na cigareto ne moreš, če si pred tem ne najdeš ustrezne zamenjave,« razlaga Matjaž. Na marsikaj se je Matjaž že navadil, tudi na to, da se število zaposlenih nenehno zmanjšuje, vedno več dela pa prelaga na ramena tistih, ki ostajajo v podjetju in so zato vedno bolj obremenjeni. Nihče med njimi se ne more skriti pred odgovornostjo. »Če nekdo dela slabo ali naredi nekaj narobe, se točno ve, kdo je za to odgovoren,« pove Matjaž. V zadnjih letih je postal potrpežljiv, a občutka, da se njemu in njegovim kolegom godi krivica, ni mogoče izkoreniniti. Mnogi so prisiljeni delati za minimalno zajamčeno plačo, povrhu vsega pa še za običajno neplačane nadure.

»Odnosi so vse slabši,« pravi Matjaž, »predvsem zaradi vedno večjih zahtev delodajalcev, ki hlepijo zgolj po dobičku, medtem ko na varnost zaposlenih pozabljajo.« Prejšnji petek je Matjaž, ko je zvečer sedel h kosilu, pred svojo brezposelno ženo razvil plačilni list. Delovodja je, potem ko so mu od bruto plače odtegnili 297 evrov za prispevke, 135 evrov za predplačilo dohodnine in mu dodali 88 evrov za hrano in 15 za prevoz, zaslužil 1016 evrov.

Nataša je v službi v eni od večjih gospodarskih družb, njeno delo se veže na projekte, ki jih mora izpeljati v predvidenem času. V resnici je njen delovni čas fleksibilen, a ta fleksibilnost ima dva obraza. Prijaznega, ko se projekt šele pripravlja in je potrebno več pisarniškega dela, iskanja informacij in ponudb ter izvajalcev preko računalnika in telefona. Tedaj se med tednom izide tudi še kakšen zasebni opravek. Ko pa se projekt bliža koncu, niso več pomembne ure, ne utrujenost ali delovni dan, pomembno je le, da je projekt izpeljan. Tako je bilo vselej, le da so v zadnjih letih in trenutnih gospodarskih razmerah pričakovanja delodajalcev, poslovnih partnerjev in strank še narasla. »Za podobne rezultate kot v preteklosti je danes potrebno veliko več truda in inovativnosti. To pa običajno pomeni tudi več časa, medtem ko plačilo ostaja nespremenjeno,« pove Nataša. Pritožuje se že dolgo ne več. Med svojimi kolegi vse prevečkrat sliši »še dobro, da delo sploh imamo«. »To seveda drži, a sčasoma vodi v izgorelost in uniči zdravje,« se zaveda tudi Nataša.

Matjaž in Nataša delata v državi, ki se je na lestvici produktivnosti dela, konec marca jo je znova objavil evropski statistični urad Eurostat, med 27 članicami Evropske unije uvrstila na 17. mesto in dosega le nekaj čez 80 odstotkov povprečne produktivnosti v Uniji. Njena zahodna soseda Italija malenkost presega povprečje Unije, severni sosedi, Avstrijci, so od povprečja boljši za 16 indeksnih točk. Tako Matjaž kot Nataša sta prepričana, da ne delata nič manj ali slabše od svojih kolegov čez severno mejo. Ključ do odgovora, zakaj je v Sloveniji produktivnost dela celo nižja kot v krizni Grčiji ali Cipru, mora torej ležati drugje in ne v njuni pridnosti.

Belgijski čarovniki

»Zelo pogosto se zavajajoče prikazuje, da produktivnost dela odraža le prispevke zaposlenih in intenzivnost njihovega dela oziroma njihovo strokovno usposobljenost in motiviranost,« pravi mag. Andreja Poje iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »To ni res! Produktivnost dela kaže, kako učinkovito se uporablja delo skupaj z drugimi proizvodnimi faktorji in kako se njegov učinek povečuje s tehničnim napredkom. Zato povečanja ali zmanjšanja produktivnosti dela ne moremo pripisati zgolj intenzivnosti dela zaposlenih in njihovi 'pridnosti', saj odraža skupni učinek v porabi kapitala, vmesnih proizvodov in storitev kot tudi učinke organizacijskih, tehnično-tehnoloških in drugih dejavnikov.«

Medtem ko se število zaposlenih v Sloveniji zmanjšuje (po podatkih slovenskega statističnega urada je bilo decembra 2012 za 87.304 manj delovno aktivnih kot decembra 2008), se intenzivnost dela in obremenitve teh, ki imajo srečo, da obdržijo zaposlitev, drastično povečujejo.

»Podatki študije o delovnih razmerah v Sloveniji kažejo, da je kar 60 odstotkov Slovencev v zadnjih dvanajstih mesecih delalo med boleznijo (v EU27 39 odstotkov), da jih 28 odstotkov dela več kot 70 ur na teden (kar 41 odstotkov žensk) in da se je intenzivnost dela med državami članicami EU27 najhitreje povečevala prav v Sloveniji,« pravi Pojetova in ob tem opozori, da se povečana intenzivnost dela in obremenjenost zaposlenih ne odražata v plačah zaposlenih, saj se večina zaposlenih uvršča v spodnji del plačne distribucije; že tako nizke plače pa so se v letu 2012 še realno zmanjšale.

Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je povprečen Slovenec predlani delal 1662 ur in v posamezni delovni uri ustvaril 20,2 evra dodane vrednosti. Avstrijec je istega leta delal 1600 ur in na uro ustvaril 39,3 evra dodane vrednosti. Povprečje evrskih držav je sicer 1571 ur na leto, kar znese več kot dva tedna manj dela kot v Sloveniji, a delavec v evrskem območju ustvari 39 evrov na uro.

Če bi produktivnost dela merili le po količini delovnih ur, ki jih opravimo, bi bili v EU delovni šampioni Grki z 2032 delovnimi urami na leto; sledijo jim Madžari s 1980 in Poljaki s 1937 urami, ki jih preživijo na delovnem mestu. Drugo plat pokažejo podatki, koliko so tamkajšnji zaposleni v teh svojih delovnih urah ustvarili v Grčiji 19,9 evra na uro, na Madžarskem 11,1 evra na uro in na Poljskem 9,8 evra na uro.

V državah, ki po navedbah Eurostata dosegajo najvišjo produktivnost dela, povprečni delavec na leto opravi precej manj delovnih ur. V Luksemburgu, ki se je znašel na vrhu lestvice produktivnosti, delajo 1601 uro na leto, na Irskem, ki je druga na lestvici, 1543 ur, v Belgiji, ki je tretja, pa 1577 ur. V Luksemburgu ustvarijo v uri svojega dela 60 evrov dodane vrednosti, na Irskem 50 evrov in v Belgiji okoli 46 evrov.

Iz vsega povedanega je mogoče sklepati, da v slabše razvitih državah sicer delajo veliko ur, a preprosto rečeno malo naredijo oziroma malo ustvarijo, ter da jim v bolj razvitih državah uspe svojevrstna delovna čarovnija in delajo manj ur, a zato v tem času več ustvarijo. Če vse skupaj prenesemo na domači teren: Slovenci bi lahko v prid varčevanja žrtvovali še kakšen praznik, pa to ne bi nujno pomenilo, da bi se na lestvici produktivnosti dela uvrščali kaj višje.

Posamezniki na svojih delovnih mestih v državah z nižjo produktivnostjo lahko delajo celo bolj intenzivno, pravi dr. Ivan Svetlik, nekdanji minister za delo in profesor na Fakulteti za družbene vede, »toda, če delajo na manj zmogljivi tehnologiji, za tuje blagovne znamke, ob več administrativnih ovirah in če so državne službe slabo organizirane, je splošna produktivnost dela nižja. Pri tem seveda ne gre povsem izključiti kulturnih vzorcev in navad prebivalstva, kjer pa ne gre zgolj za lenost ali pridnost, temveč tudi za emocionalnost in racionalnost, kratkoročno in dolgoročno usmerjenost, naravnanost na odnose ali na cilje, individualno ali kolektivno usmerjenost, težnjo po varnosti ali inovativnosti in podobno.«

Lopata ali bager?

Mera produktivnosti dela je dodana vrednost na zaposlenega. Poenostavljeno povedano gre za razliko med prihodki in stroški podjetja za nakupe produktov drugih podjetij in storitev, ki jih mora plačati, pojasni dr. Sašo Polanec, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Dodana vrednost odraža tako prodajne cene in količine proizvodov kot tudi stroške njihovega ustvarjanja. Produktivnost dela je tako mogoče povečati, če prodamo več proizvodov in/ali po višji ceni oziroma znižamo stroške nakupov od drugih podjetij (surovine, polizdelki) tero stroške dela. Nižji stroški dela v preprostem jeziku pomenijo znižanje plač, odpuščanje delavcev ali znižanje prispevkov in davkov.

»Nikdar se ne smemo osredotočiti na to, da znižujemo stroške dela, vedno bi se morali osredotočiti na pozitiven del, na dvigovanje produktivnosti in kakovosti,« opozarja dr. Polanec in najde primerjavo v turizmu: »Avstrijski turizem dosega višjo kakovost in zato tudi višje cene. Da dosežeš višjo kakovost, moraš investirati, ne zgolj v fizični kapital, v stavbe, ampak tudi, če ostaneva pri turističnih storitvah, v kakovost strežbe, v to, da so prostori čisti, v kakovost hrane.«

»Osrednji problem produktivnosti je tako v znanju, ki vpliva na kakovost dobrin, učinkovitost proizvodnje,« pojasnjuje dr. Polanec. Fizična produktivnost delavcev je zgolj eden izmed mnogih vidikov dodane vrednosti na zaposlenega. Zato je o lenuhih nesmiselno govoriti, pravi, vsako podjetje ima sistem spodbud, in če je ta napačen, potem tudi delavci ne zasledujejo pravih ciljev. Ljudje so nagnjeni k lenobi, verjetno bolj ali manj v enaki meri. Razlike so predvsem v sistemih organizacije, kompenzacije, sankcij za nedelo.

Slovenci zaostajamo v znanju, meni dr. Polanec in zatrjuje, da za nas morda celo ni nujno, da smo široko inovativni. Inovacije so sicer osrednji del produktivnosti, a dokler se ne približamo določeni tehnološki meji, bi bilo že dovolj, če bi znali in hoteli posnemati dobre prakse, ki jih iz soseščine in sveta že poznamo. Na vprašanje, kaj bi torej morali za povečanje produktivnosti storiti zaposleni, podjetja in zakonodajalec, dr. Polanec zaposlene pošlje v šolo. Več časa in truda bi morali vlagati v znanje že v času formalnega izobraževanja in v času poklicne poti svoje znanje dopolnjevati in nadgrajevati.

Zakonodajalec bi moral preganjati gospodarski kriminal, tako da bi se menedžerji ukvarjali predvsem s povečevanjem dodane vrednosti in ne z lastninjenjem, moral bi ustvariti spodbudno poslovno okolje z nižjimi davki za visoko izobražene, povečati učinkovitost javne uprave in olajšati ter pospešiti izdajanje različnih dovoljenj. Izboljšati bi moral kakovost šolstva, liberalizirati trg dela in delavca zaščititi drugače, država bi se morala umakniti iz lastništva podjetij in ustrezno usmeriti sredstva iz evropskih skladov v tiste projekte, ki bodo zagotovili povečanje znanja.

Podjetja bi morala več vlagati v nove tehnologije, posnemati dobre prakse, inovirati, izboljšati organizacijo dela, kadrovske prakse in narediti spodbudne plačne sisteme. Osrednjo vlogo bi po mnenju dr. Polanca morali igrati menedžerji, a problem v Sloveniji je, da so menedžerji tipično diplomanti z relativno slabim znanjem. Že na fakultetah (npr. ekonomski fakulteti) dosegajo podpovprečne ocene. »Povrhu pa imamo še negativno selekcijo, pogosto so izbrani tisti, ki se znajo dobro prodati, ekstrovertiranci, in ne tisti, ki imajo dejansko znanje vodenja podjetij. Seveda škodi tudi to, da se vodilni menedžerji pogosto izbirajo po politični volji in ne po njihovih sposobnostih.«

Na še enega pomembnih dejavnikov opozori dr. Michael Dauderstädt, vodja oddelka za gospodarsko in socialno politiko Sklada Friedricha Eberta v Bonnu. Na vprašanje, kateri je pravzaprav najbolj pomemben vzrok za to, da postsocialistične države v produktivnosti dela zaostajajo za drugimi članicami Unije, odgovori: »Odločujoči dejavnik pri visoki ali nizki produktivnost je obseg naložbenega kapitala, ki ga ima na voljo neko nacionalno gospodarstvo, in ne pridnost tamkajšnjih delavcev. Na kratko: z bagrom je delavec zagotovo bolj produktiven kot z lopato.« Večina postsocialističnih držav torej nima dovolj kapitala za naložbe v razvoj.

Boljša organizacija dela

Darko je po skoraj 30 letih dela v slovenskem zdraviliškem hotelu in dveh letih dela v manjšem zasebnem hotelu poiskal delo v Avstriji. Razlog za odhod: »Varnost. Ni se še zgodilo, da 5. v mesecu plače ne bi dobili. Delam 5 dni v tednu, 40 ur, dva dneva sem prost. Dela je več, a tudi plača je višja, dobim 1300 evrov mesečno in vse nadure po 10 evrov na roko, torej za vsak vikend dodatnih 100 evrov. Dobil sem tudi regres v višini plače in še božičnico. Res sem moral pozabiti na doseženo delovno dobo v Sloveniji. Šef v Avstriji mi je rekel: Ti si iz bivše Jugoslavije, vedno boš Jugoslovan: oni so počasni.« Kljub temu ga je zaposlil.

Kot vodja rajona v avstrijskem zdraviliškem hotelu mora poskrbeti za 30 ljudi, vsakemu na krožniku prinesti pet hodov, zraven pijačo in izstaviti račun. V slovenskem zdraviliškem hotelu je skrbel za 45 ljudi, ki so imeli samopostrežne obroke, prinesti je bilo treba le pijačo in odnašati spraznjene krožnike.

»Zadnja leta, ko sem delal v zasebnem hotelu, ki ni imel gostov, sem izgubljal delovno vnemo, znanje in prakso. Plače so se nižale, nikoli izplačane nadure kopičile in na koncu sem imel minimalca, nekaj čez 500 evrov, a tudi tega denarja več mesecev ni bilo. Želel sem le priložnost, da si zaslužim svojo plačo. Vsak bi moral dobro oddelati svoje delo. Nisem bil jaz tisti, ki bi moral pripeljati goste v hotel, v Avstriji za to skrbijo lastniki in mene to ne sme zanimati. Šefova žena je rekla le: Natakar si, opravi svoje delo najbolje, kar znaš.«

»V primerjavi z drugimi članicami Evropske unije so Avstrijci visoko zmogljivi, a dragi, tudi zato, ker si država od njihovega plačila prisvoji neskromen delež. Od vsakega evra, ki ga delodajalec plača za svoje zaposlene, gre v žep delavca le 51,9 centa,« je konec marca, ko je Eurostat poslal v javnost podatke o produktivnosti, zapisal avstrijski dnevnik Die Presse. V članku je našlo mesto tudi aktualno poročilo svetovalne družbe Czipin Consulting, ki je ugotovilo, da avstrijski zaposleni vsake tretje minute, ki jo prebijejo na delovnem mestu, ne potrošijo produktivno.

Za to ni kriva slaba delovna morala ali dolgi odmori, ugotavljajo gospodarski svetovalci, bolj gre za to, da v delovnih procesih še vedno obstajajo luknje, ko delavci čakajo, da bodo lahko nadaljevali svoje delo. Svetovalci tako ugotavljajo, da bi morali delavci na svojem delovnem mestu delovno preživeti 85 odstotkov časa, sedaj ga le 62 odstotkov. Kljub temu v produktivnosti Avstrijce v Uniji prekašajo le še Luksemburg, Irska in Belgija. Pri tem je prvo mesto Luksemburga nekoliko zavajajoče, poudarja dr. Klaus Weyerstraß z dunajskega inštituta za gospodarske študije IHS. V Luksemburgu je namreč zaposlenih veliko ljudi, ki se tja iz drugih držav dnevno vozijo na delo in dvigujejo bruto domači proizvod. Hkrati je Luksemburg močno finančno središče, kjer je bolj kot delo najbrž »produktiven« kapital.

Weyerstraß pojasnjuje, da je produktivnost seveda večja, kadar je tehnični napredek hiter. Lani so na primer avstrijska visokotehnološka podjetja, ki so predvsem našla niše na svetovnem tržišču, svojo produktivnost povečala za 8 odstotkov. Toda sedanji visok status Avstrije ni posledica visoke rasti produktivnosti dela v zadnjih letih, temveč bolj tega, da ji je uspelo ohraniti pred krizo pridobljeno produktivnost. Če so bili Avstrijci še leta 2000 kar za 23 odstotkov bolj produktivni od povprečja članic Evropske unije, je ta prednost predlani znašala le še 16 odstotkov in se je zmanjšala tudi lani.

Leta 2009 je v Avstriji produktivnost padla predvsem zato, ker se je močno zmanjšala proizvodnja, podjetja pa so večinoma zadržala svoje delavce, leta 2012 pa zato, ker je proizvodnja naraščala počasneje kot zaposlovanje. Avstrija ima danes najnižjo stopnjo brezposelnosti v Evropski uniji.