Z diskriminacijo do svobodne družbe?

Z razpravo o družinskem zakoniku, ki je bila zreducirana predvsem na pravice LGBT-skupnosti (oziroma predvsem istospolnih partnerstev), je pravzaprav pričelo prihajati do zanimivega preobrata v razumevanju diskriminacije in človekovih pravic, katerega trend lahko opazujemo tudi danes. Takrat so skupine, ki so zagovarjale »pravico otroka do mame in očeta«, s čimer so – hote ali nehote – javno delovale proti človekovim pravicam določene skupine, postale najbolj glasna samooklicana trobila človekovih pravic. Hkrati pa so te iniciative tiste organizacije, ki so zagovarjale univerzalne človekove pravice ne glede na spol, raso, etnijo ali spolno usmerjenost, pričele orisovati v kontekstu diskriminacije. Zares sovražni so postali pravzaprav tisti, ki so otrokom želeli odreči pravico do obeh staršev; in sovražni govor tisti, ki je spodbujal odvzem te pravice. Razprava o družinskem zakoniku je pokazala, da čeprav je beseda pravica za pravnike morda jasen pojem, ima v družbenem razumevanju veliko manj jasen pomen.

Nedavno je predsednik državnega zbora Janko Veber na razpravo o neposredni demokraciji povabil predstavnike civilne družbe, pri tem pa sta sporna tako seznam povabljenih kot netransparenten proces nastajanja seznama. Na to sta že opozorili tako Mreža za neposredno demokracijo kot Delavsko-punkerska univerza. V izjavi za javnost so zapisali, da državni zbor k dialogu ne vabi »zainteresirane javnosti, ampak zgolj in izključno nekatere posameznike, ki naj bi po nekem nejasnem in netransparentnem ključu zastopali civilno družbo«. Poleg tega pa med povabljenimi »prevladujejo posamezniki, ki so v preteklosti odkrito zlorabljali institut referenduma za omejevanje človekovih pravic in so pod pretvezo demokratične razprave javno razpihovali šovinizme, seksizme in nacionalizem«. Med povabljenimi so se namreč znašli predstavniki Civilne iniciative za družino in otroke ter Zveza domoljubnih društev Maribor (znana tudi pod imenom Hervardi).

Omenjeno izjavo za javnost bi morali podpreti vsi politiki in predstavniki civilne družbe, ki resno zagovarjajo idejo demokracije in človekovih pravic. Ko vlada odpre javni prostor za razpravo o temeljnih institutih demokracije s (in to skoraj izključno) predstavniki skupin, ki javno podpihujejo diskriminacijo (četudi je ta zavita v retoriko človekovih pravic), je to odlična pot k nacionalistični in fašistični družbi. Politični odločevalci tu ne smejo in ne morejo igrati na karto nevednosti ali nedolžnega spodrsljaja: s takšnim vabilom namreč, kot sta zapisali v izjavi za javnost Mreža za neposredno demokracijo in Delavsko-punkerska univerza, »vlada podaja legitimnost politikam izključevanja drugačnosti in omogoča nadaljnji razcvet nestrpnosti«. Podobnost s sestankom na ministrstvu za zunanje zadeve leta 2012 ni naključna, temveč kaže na zaskrbljujoč trend legitimiranja politik izključevanja.

Oba dogodka sta sprožila vrsto polemik in vprašanj, največkrat pa je v oči bodla ravno uporaba in zloraba besede pravica. Opozarjanje na problem vključevanja šovinističnih ali nacionalističnih skupin v javne razprave o demokratičnih načelih in vrednotah je pogosto naletelo na kritike, češ da se s tem pravzaprav krči pravica posameznika do svobode govora. Zares diskriminatorni so pravzaprav tisti, so nadaljevali kritiki, ki omejujejo pravico do svobode govora, četudi je ta sovražen. Vsak človek ima namreč pravico, da v demokratični družbi izrazi svoje mnenje in pogled na svet.

In res je, vsak človek ima to pravico. O tem priča tudi že sam obstoj društev, kot so Hervardi in Zavod za družino in kulturo življenja, ki nikakor ne temeljijo na univerzalni deklaraciji človekovih pravic. A pravica do svobode govora velja le, dokler ne pride v navzkrižje s sovražnim govorom. Vsaj tako pravi pravna črka na papirju.

Toda podpihovanje nestrpnosti in diskriminacije ni nujno vedno zelo jasno in odprto. Redko se v javnem prostoru artikulirajo direktni pozivi k sovraštvu ali nasilju nad posamezno družbeno skupino (mimogrede bi bilo treba tudi premisliti o družbenem razumevanju nasilja, ki ni nujno vezano le na fizično nasilje). Danes diskriminacija poteka mnogo bolj subtilno, tudi skozi retoriko pravic. Številne organizacije, iniciative, društva na svoje spletne strani zapišejo, da se zavzemajo za človekove pravice in demokracijo, kljub izredno vprašljivim družbenim sporočilom in dejanjem. Retorika zavzemanja za človekove pravice ne bi smela biti dovolj. To lahko naredijo tudi najbolj nacionalistične skupine, saj se, konec koncev, zavzemajo za pravice »bele rase«.

Leta 2011 je na Nizozemskem potekala javna razprava o islamofobnih izpadih politika Geerta Wildersa. Novinar časopisa The Guardian je takrat zapisal, da je v demokratični državi nujno ohranjati pravico do svobode govora, kar orisuje tudi meje legalnega pregona, ko svoboda govora prične prehajati v sovražni govor. A ravno zato je ključno oblikovati družbene mehanizme, ki nobeni diskriminaciji ne podajo legitimnosti.

Trenutna praksa v slovenskem družbenem in političnem prostoru kaže, da takšnega mehanizma nimamo. Ko vlada na pogovor povabi predstavnike družbenih iniciativ, ki razpihujejo družbeno izključevanje in diskriminacijo, s tem poda legitimnost vsem idejam, ki jih ti zagovarjajo. S tem poda sporočilo, da imajo vse družbene ideje in ideologije enako legitimnost, tudi rasizem in fašizem, in na vsakem posamezniku je, da izbere. Saj smo konec koncev svobodna družba, ki temelji na idealu izbire.

Ko etiko in moralo postavimo v samopostrežno trgovino kot produkt, ki nam je dan na izbiro, moramo resno razmisliti o temeljnih vrednotah današnje družbe, predvsem pa, kam nas bo to popeljalo.