Postavitev šefa obveščevalne službe in vodje vladnega urada za komuniciranje (Ukom) sta ob menjavi vlad pričakovani kadrovski potezi in sta bili na dnevnem redu tako ustanovne seje Janševe vlade kot tudi prve seje vlade Alenke Bratušek. Je pa tokratno imenovanje Staneta Štembergerja za prvega obveščevalca zbudilo precej manj kritik kot imenovanje njegovega predhodnika Damirja Črnčeca. Razlogov za to je nedvomno več. Med drugim ta, da je Črnčec še pred zamenjavo oblasti sam odstopil s čela obveščevalne službe. Poleg tega je Štemberger (z vmesno prekinitvijo) dolgoletni uslužbenec Sove in kakšnega vidnejšega političnega predznaka nima, Črnčec pa je na čelo Sove prišel z vrha vojaške obveščevalne službe in je veljal za kader Janeza Janše (mediji so objavili njegovo fotografijo na demonstracijah ob Janševi razrešitvi z mesta obrambnega ministra zaradi afere Depala vas). Ta predznak pa si je z obsežno kadrovsko čistko v letu dni vodenja Sove še utrdil.
Dosedanji direktor Ukoma Anže Logar je nedvomno eden od pomembnih članov SDS: sedi v strankinem izvršilnem odboru in je ljubljanski mestni svetnik. Njegov naslednik v Ukomu Matija Sevšek formalno sicer ni strankarsko toliko vpet, saj niti ni član PS. Je pa doslej imel na skrbi odnose z javnostmi njene poslanske skupine in bil jasno prepoznaven pri mnogih strankarskih projektih. Svojo kariero je začel kot vodja projektov v agenciji Pristop (senca soustanovitelja in partnerja agencije Francija Zavrla ga še vedno spremlja), kot zunanji svetovalec je sodeloval pri predsedniški kampanji Lojzeta Peterleta, v mandatu Pahorjeve vlade pa je bil sekretar v kabinetu notranje ministrice Katarine Kresal, s katero sta se po njenem odstopu z ministrskega mesta razšla (po nekaterih informacijah naj bi ji odstop prvi svetoval prav Sevšek). Naši sogovorniki iz PS priznavajo, da je novi predstojnik Ukoma sposoben predvideti kakšno potezo vnaprej in ima tudi nekatere zanimive ideje, si je pa zlasti s težnjo, da je za vsako ceno ob najpomembnejših predstavnikih stranke, in z nenehno samopromocijo v PS prislužil tudi kar nekaj nasprotnikov. Sevšek, ki je v tednih pred imenovanjem vlade zvesto spremljal Alenko Bratušek, je sicer želel postati vodja njenega kabineta, vendar si je premierka za svojega najožjega sodelavca v kabinetu izbrala še nekoliko mlajšega Jerneja Pavliča.
Druga Janševa vlada je bila deležna vrste očitkov, ker je že na svoji ustanovni seji razrešila direktorja urada za verske skupnosti Aleša Guliča, saj ni šlo za funkcijo, pri kateri bi bila za dobro delovanje vlade potrebna takšna naglica. Tudi sedanja vladna ekipa se na svoji prvi seji ni ustavila zgolj pri imenovanju šefov Sove in Ukoma ter nekaterih državnih sekretarjev. Še zlasti je pohitel kmetijsko-okoljski minister Dejan Židan, ki je le nekaj ur po primopredaji poslov že zamenjal nekatere generalne direktorje direktoratov, čeprav je možnost za spremembe na najvišjih uradniških mestih leto dni.
Inovacije
Na sami ustanovni seji Janševe vlade pred dobrim letom dni so bili imenovani tudi prvi trije državni sekretarji v premierjevem kabinetu. Vsi trije so imeli izrazito strankarski predznak: dva (Ljuba Jasniča in Janeza Ujčiča) si je izboril DeSUS, tretjega (Lovra Lončarja) pa SDS. Bližina stranki pa ni bila glavni prepoznavni znak naslednjih treh Janševih državnih sekretarjev: Barbare Borota, Toneta Kajzerja in Bernarda Brščiča. Kot je na svojem blogu pokomentiral profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Jože P. Damijan, je šlo pri Brščiču za »socialno gesto«, saj je izgubil službo na ljubljanski univerzi, »pri čemer je za njim ostala prazna bibliografija«. Brščič, ki že v dotedanjih ekonomskih komentarjih ni skrival, da mu je blizu Janša, je v petih mesecih državnosekretarskega dela dodobra obredel Slovenijo. Nekaj časa kot podpornik predsedniške kandidature Milana Zvera, nato pa kot govornik na zborovanjih Zbora za republiko proti ugotovitvam protikorupcijske komisije. Številne njegove izjave, kot na primer, da SLS ne sodi med pomladne stranke, pa da je poročilo protikorupcijske komisije nadaljevanje »osebne vojne s posebnimi sredstvi«, z njegovimi zadolžitvami na državnosekretarskem mestu – bedenjem nad reformami ministra za delo Andreja Vizjaka – niso imele ničesar skupnega. Diplomat Tone Kajzer pa je do službe v Janševem kabinetu prišel po ukinitvi diplomatsko-konzularnega predstavništva v Patrijini deželi Finski. Kot državni sekretar je bil zadolžen za gospodarsko diplomacijo, mu je pa Janša po tem, ko je iz pogajanj izključil zunanjega ministra Karla Erjavca, poveril še usklajevanje zadnjih podrobnosti dogovora s Hrvaško glede Ljubljanske banke. Državni sekretarji so bili sicer v prvih poosamosvojitvenih vladah zamišljeni kot strokovnjaki na posameznih ministrstvih, v zadnjih mandatih pa gre za politično funkcijo. V posameznem resorju imajo sicer lahko enega oziroma dva državna sekretarja, v kabinetu predsednika vlade pa njihovo število ni omejeno. Prve državne sekretarje v premierjevem kabinetu zasledimo že v zadnji vladi Janeza Drnovška (2000–2002), ko je bila uvedena tudi funkcija ministrskega svetnika, ki je imela v tistem času večjo (politično) težo. Pogosteje kot za strankarske zasluge so bila zlasti v Drnovškovem času ta mesta nagrada za lojalnost premierju in čakalnica na novo zaposlitev. A sta imela Drnovšek in njegov naslednik Tone Rop v svojih kabinetih skupaj manj državnih sekretarjev in ministrskih svetnikov, kot jih je imel v času svoje prve vlade Janez Janša – bilo jih je kar devet, vsi pa so bili strankarsko prepoznavni, večinoma iz vrst SDS.
Borut Pahor je po številu državnih sekretarjev za Janšo zaostajal le za dva, res pa je, da Anton Žunič zaradi afere z visoko odpravnino nekdanjega prvega moža NLB Marjana Kramarja funkcije sploh ni nastopil. Ostalih šest državnih sekretarjev je bilo izbranih med pomembnimi predstavniki koalicijskih strank.
Ker so bila državnosekretarska mesta v premierskih kabinetih doslej praviloma prilagojena konkretnim kadrom in ne potrebam po strokovni podpori določenim področjem, je bila politika inovativna tudi pri opredeljevanju pristojnosti posameznih funkcionarjev. Tako sta bila na primer Anton Rous in Ljubo Jasnič zadolžena za skrbništvo nad uresničevanjem koalicijske pogodbe, nekateri pa so iz premierjevega kabineta nadzirali delo posameznega ministra (Andrej Šircelj je bil nadzornik finančnega ministra Andreja Bajuka).
Strici
Sedanja vlada je na svoji drugi seji imenovala kar pet državnih sekretarjev Alenke Bratušek. Dušan Kričej bo zadolžen za koordinacijo učinkovite državne informatike, kar je novo državnosekretarsko področje. Kričej je sicer član Državljanske liste in je na zadnjih parlamentarnih volitvah kandidiral za to stranko, vendar v stranki kakšne pomembnejše funkcije ne zaseda, poslanci stranke pa v njem vidijo kader predsednika DL Gregorja Viranta. Pa tudi, kot dodajajo nekateri naši sogovorniki, nekaterih vplivnih krogov na področju informatike. Tako naj bi kot generalni direktor direktorata za informatiko v preteklosti zlasti preferiral vodilno IT-podjetje pri nas SRC, kjer je bil nekaj časa izvršni direktor. Gregor Virant vidi v Kričeju enega ključnih tvorcev zgodbe o uspehu slovenske e-uprave. »Zoper njega mi ni nikoli nihče predložil kakršnihkoli argumentov ali dokazov, ki bi kazali na njegovo pristranskost,« pravi.
Med vsemi državnimi sekretarji sedanje vlade ima nedvomno najbolj bogato strankarsko preteklost Dušan Kumer, ki ga je za usklajevalca dela kabineta predsednice vlade in parlamenta predlagala SD. Gre za dolgoletnega glavnega tajnika te stranke, nato pa poslanca socialnih demokratov, ki mu na zadnjih volitvah ni uspelo priti v državni zbor. Kumer se je po koncu poslanskega mandata upokojil, a si očitno želi biti v politiki še naprej dejaven, saj je pred meseci celo razmišljal, da bi pri organizacijskih zadevah priskočil na pomoč Pozitivni Sloveniji. Je pa nekdanji vodja poslanske skupine SD eden redkih politikov pri nas, ki v svojem življenjepisu niso zamolčali partijske preteklosti. »Po odsluženju vojaškega roka se je zaposlil v informativni službi CK ZKS, vse do leta 1986, ko je bil v času prenove ZK izvoljen za sekretarja občinskega komiteja ZKS Šiška in kasneje po volitvah 1990 vodil občinsko organizacijo Socialdemokratske prenove Šiška,« piše na spletni strani vlade.
Trije novi državni sekretarji Alenke Bratušek prihajajo iz vodilnih vrst PS, dva od njih iz strankine poslanske skupine. Tako bo za vzpostavitev dialoga s civilno družbo skrbela dosedanja poslanka Tamara Vonta. Nekateri naši sogovorniki iz civilnodružbenih organizacij odločitev, da imajo v premierkinem kabinetu ponovno državnega sekretarja za to področje, pozdravljajo. Toda v nasprotju z vlado, ki izpostavlja sodelovanje Vonte z mnogimi nevladnimi organizacijami in skupinami ter njene stike z različnimi predstavniki civilne družbe, njenega delovanja prav v krogu civilne družbe ne poznajo. V civilnodružbenih organizacijah upajo, da bodo rezultati njenega dela bistveno boljši, kot so bili rezultati Jožefa Školča, ki je bil za to področje zadolžen kot državni sekretar v času Pahorjeve vlade.
Jernej Pavlič je najmlajši državni sekretar v premierskem kabinetu doslej. Izjemno ambiciozni 29-letni Jeseničan je sin poslanke PS Alenke Pavlič in predsednik strankinega podmladka, a je bolj kot sorodstvene povezave in izkaznica podmladka na njegovo imenovanje vplivalo dosedanje sodelovanje z Alenko Bratušek. V državnozborski predvolilni tekmi je namreč skrbel za njeno kampanjo. Z njegovim delom je bila premierka očitno zadovoljna in ga je želela imenovati za vodjo svojega kabineta. Vendar pa Pavlič pogojev za to mesto (sedem let delovnih izkušenj) ne izpolnjuje, zato je bil imenovan na državnosekretarsko funkcijo, ki ne zahteva izpolnjevanja nikakršnih pogojev. Poleg tega je ta položaj bolje plačan kot mesto vodje kabineta. Na vladi so se odločili, da bodo vsi državni sekretarji uvrščeni v 59. plačni razred, kar pomeni okoli 4300 evrov bruto mesečno.
Pavlič naj bi bil po navedbah v PS eden od zgolj treh kadrov, ki si jih je Alenka Bratušek povsem sama izbrala. Druga naj bi bila generalna sekretarka Tanja Šarabon (s pravniško družino Šarabon naj bi bili družinski prijatelji Bratuškovih), tretji pa finančni minister Uroš Čufer. Pri nameščanju drugih funkcionarjev so se namreč predsednici vlade zgodili bodisi koalicijski partnerji bodisi lastna stranka ali njen bivši predsednik. Pri imenovanju Gašpar Gašpar Mišiča na državnosekretarsko mesto naj bi bilo teh vplivov celo več, čeprav tudi sama premestitvi kontroverznega poslanca s Šubičeve na Gregorčičevo ni nasprotovala.
Gazda v vladi
Gašpar Gašpar Mišič je diplomirani inženir navtike, a je njegova diplomska naloga še sveža, saj nosi letnico 2011. Kot je navedel v življenjepisu, si je »delovne izkušnje pridobival na ladjah dolge plovbe kot poročnik trgovske mornarice«. Ob tem ni podrobneje navedel, da je bil tretji častnik krova, kar je le stopnička nad navadnim mornarjem; delovne naloge tega častnika so med drugim skrb za reševalne naprave, straža... Delovno mesto, ki ga je pri portoroški Splošni plovbi kasneje opravljal na kopnem, pa je bilo receptor na vratarnici. Gašpar Gašpar Mišič je bil bistveno bolj uspešen v nepremičninskih poslih, pri čemer je mogoče slišati tudi marsikatero zgodbo o njegovih spornih kupčijah in povezavah. Števila in vrednosti svojih nepremičnin novi državni sekretar ne želi razkriti, je pa imela njegova osrednja družba Gasspar Invest, kot je poročal Dnevnik, v začetku lanskega leta skupno 6,5 milijona evrov premoženja.
Odhoda Gašpar Gašpar Mišiča na Gregorčičevo so si želeli predvsem nekateri poslanci PS. Eni, tem naj bi se pridružil tudi novi minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik, zato, ker verjamejo v njegove operativne sposobnosti. Te tudi Gašpar Mišič vneto izpostavlja. »Vidim se kot operativec med vlečnimi konji bodoče vlade. (…) Države ne morejo več voditi profesorji. Slovenija potrebuje 'gazdo', človeka, ki je sposoben sprejemati odločitve,« pravi. A se v »operativni akciji« iskanja 46 glasov za mandatarstvo Zorana Jankovića ni ravno izkazal. Spet drugi predvsem poudarjajo Gašpar Mišičev umik na medijsko manj izpostavljeno delovno mesto, kot je poslanska funkcija, kjer naj bi manj vznemirjal z raznimi neprimernimi izjavami – kot je bila na primer tista o sposobnostih Jankovića, da bi tudi s pingvini na Antarktiki ustvaril boljše življenje, ali pa da imata on in Tina Maze v glavi zmagovalni čip.
Da je nepremičninski posrednik pravi človek za koordinacijo velikih infrastrukturnih projektov in za pomoč pri sanaciji gospodarskih družb v težavah, naj bi bil prepričan tudi koprski župan Boris Popović, kakšno telefonsko številko v dobro Gašpar Mišičevemu odhodu v premierkin kabinet pa je – tako poznavalci dogajanja v PS – zavrtel tudi nekdanji prvak stranke Zoran Janković. Prav z imenovanjem Gašpar Mišiča, ki po prepričanju javnosti sodi v najožji krog bivšega predsednika stranke (tisti, ki ga bolje poznajo, sicer poudarjajo, da se je sposoben hitro prilagoditi katerikoli pomembnejši skupini), pa je premierka še utrdila vtis, da poteze v stranki in tudi v vladi še vedno v veliki meri vleče Janković. Torej vtis, ki bi se ga tako rada znebila.
Brez omejitev
Vladni odgovor, da število državnih sekretarjev v kabinetu predsednika vlade ni omejeno, prav tako pa tudi ne število kabinetnih zaposlitev, ki smo ga prejeli na vprašanje, ali se bo premierkin kabinet še povečal, nakazuje, da pet še ni končna številka državnih sekretarjev Bratuškove. Karl Erjavec na primer ne skriva, da eno od teh mest pričakuje tudi za svojo stranko, njihov državni sekretar pa naj bi bil zadolžen za starejšo populacijo. Nad možnostjo, da bi v kabinet dobila Janeza Ujčiča, pa Bratuškova menda ni bila navdušena.
»Predsednica vlade pri imenovanju državnih sekretarjev v kabinetu izhaja iz prioritet, ki so si jih zadale koalicijske partnerice oziroma se bodo izkazale za potrebne tekom mandata. Zato bo tudi svojo najožjo strokovno ekipo oblikovala postopoma in po preudarku,« pravijo v premierkinem kabinetu.
Dosedanja izbira državnih sekretarjev in tudi nekaterih drugih kadrov nove vlade pa njihovih navedb o postopnosti in preudarnosti pri imenovanjih funkcionarjev ne potrjuje. Če je bilo za slabe kadrovske rešitve v ministrski ekipi v precejšnji meri še mogoče okriviti naravo koalicijskega vladanja in nujnost hitrega postavljanja ekipe, pa razlogov za hitenje in postavljanje nekompetentnih kadrov na mesta v premierkinem kabinetu in na druga vladna mesta ni. Če nova vlada noče pasti že na prvem testu, ki naj bi pokazal, ali je sposobna preseči tako kritizirane vzorce delovanja Janševe ekipe.
