V maniri ljubljenca iz rajskega vrta (a ne razvajenega, poudarja sam) sledi mladostni odločitvi, da ga v življenju zanimajo izključno presežne zanimancije. Filozofija, literatura, poezija, glasba, umetnost, lepa narava in seks. Ekskluzivna drža, na katero so slejkoprej vplivala luksuzna otroška leta, ki jih je prebil v bogataški vili svojega dedka, lastnika gradbene firme, ki je zgradila Nebotičnik in planiško velikanko. To je bil čas »maksimalnega ugodja«, se spominja tistih poletij na vrtu vile z dvema bazenoma in vsem pripadajočim. Vključno s kompletom golf palic, štiri desetletja, preden si jih je omislila domačijska politično-gospodarska vrhuška. Ki pa jih je uporabljal bolj za pretepanje. Po nacionalizaciji je bila družina zaradi visokih stroškov prisiljena prodati tudi hišo na Kodeljevem, Mlakarjevi so se preselili v Škofjo Loko, in tega padca standarda Peter ni prebolel do dandanes. A čeravno so se materialne okoliščine spremenile, je stik z »nivojem« ostal. Mulec z informacijami, ki ga je sredi šestdesetih pograbil rock'n'roll. Podobno lepemu Alexu iz Peklenske pomaranče, ki je, kadar ni po ulicah z užitkom garbal ter kruto nadlegoval itak padlih zavožencev, v svoji sobi poslušal izključno Ludwiga van Beethovna? Takole odgovarja sam: »V nekem smislu se me morda res da primerjati. Morda tudi z junakom iz Ameriškega psiha. Vendar pa me to, da bi izvajal realno zlo, ne zanima in ga absolutno obsojam. Prizadevam si za obratno. Da s simbolnim zlom poskušam izpodbijati, deklasirati realno zlo. In zato trdim, da se nobeno realno zlo ne more dotakniti božjega.« Božje oziroma absolutno je tudi izhodišče njegovih razprav in pod nemalokatero izmed njih bi se lahko mirno podpisal katerikoli katoliški dostojanstvenik. Sploh ko pravi, da boga pač ne moreš dokazovati, ker je onkraj dokazov. In da v zadnji posledici ni hudega, ki bi ga ne mogla razkrojiti transcendentna sila absolutnega, in da ni zla, ki bi ne bilo vezano na človeka in je v veliki meri človeški izum. »Seveda pa je treba paziti, kaj rečeš. Včasih imam z ljudmi problem. Bilo je šokantno pred leti, ko sem imel intervju za neko nemško-francosko televizijsko mrežo. In so me vprašali po najkrajšem vicu. Odgovoril sem jim Auschwitz. Kar je totalen paradoks. Vendar pa iz njega izvlečeš resnico. Posledice so bile hude. V Franciji Irwini niso smeli razstavljati, Laibachi pa ne nastopati.«
Tudi za performansom s štemarico, s katero je javno penetriral v žensko vagino, stoji zelo precizna teorija, poudarja. Da bogu ne moreš priti do konca, pa čeprav se še tako grozljivo izživljaš nad drugim. »Tudi to je nekaj, kar bi lahko šlo na mlin vere, vendar pa je štemarica prenekaterega zmotila. Tudi kake ateiste. Podobno je s projektom G-točke. Moja poanta je bila, da G-točka obstaja, čeprav je morda ni. Se pravi, da naravo premagamo z vero. Z duhom,« se čudi zadržkom občinstva in institucij pri dojemanju njegovih izvajanj. No, s cerkvijo se mu kakopak zaplete pri izjavah kot »Vse je med nogami. Tudi pot do boga«. Obenem pa ni mogel, da si ne bi štel v priznanje, ko je verski časopis Družina bržkone edinkrat v svoji zgodovini natisnil besedo fuk, in sicer v ponatisu njegove pridige iz cerkve na Kumu leta 2003, ko so Laibachi tamkaj obhajali izid plošče WAT.
O incidentih, začenši s tistim prvim velikim, ko je na koncertu na glavnem koprskem trgu leta 1978 z odra zalučal steklenico z namero zadeti cerkveni zvonik na drugi strani trga, a je priletela med ljudi, k sreči ne da bi koga ranila, pravi takole: »Če sem sprožil kake reakcije pri ljudeh zaradi mojega dela na področju filozofije in umetnosti, mi za to ni žal, saj če so bile reakcije takšne, je to stvar tistih, ki so reagirali. Verjamem v določeno resnico, za katero dopuščam, da je zmotna, v nauk, na katerem temelji moje umevanje Celote. Ta nauk temelji na dveh načelih. Na svobodi vsakogar in vseh ter na vsepresegajočosti boga ali absoluta. Če to povzroči ogorčenje, sem miren in imam čisto vest.«
Po Kopru se je zapletel še parkrat. Leta 1997, v času, ko je bil v Srbiji Slobodan Milošević na vrhuncu moči, je pred polno dvorano stopil na oder in politično ter svetovnonazorsko skrajno različen živelj, ki pa se je do tistega trenutka družno identificiral s koncertom Laibachov, nagovoril z besedami: »Zakaj je Srbija tako majhna? Kje je sedaj ta silna meja na Kolpi? Srbija je tako majhna, ker jo je zapustil bog, a še prej ste vi, Srbi, zapustili boga!« S privzdignjenim prstom, s strogim izrazom Pravičnega in v pražnji opravi gospoda Hudournika. Zbranim se je bojda zmešalo. Ko se je vrnil v zaodrje, tam razen menedžerja ni bilo nikogar, ki bi ga pričakal. Prazno. Zlovešče slab znak. Nihče ni hotel biti v njegovi bližini. No, poleg menedžerja je bil tam tudi neki Miloševićev policist v civilu, ki mu je rekel: »Pridi, sine. Ko boš šel ven, boš potreboval varovanje.« A tudi dodal za Mlakarja nepomembno pragmatičnost: »Ali ovaj govor ti ne bi trebao!« Stresno? Da, za koga drugega tudi nadležno ali celo neznosno, vendar pa ne zanj: »Napetost je znak, da gre za pravo stvar. V njej uživam. Zame je to afrodiziak.«
Podobno je na svetovni razstavi v Hannovru kot govornik na koncertu Laibachov užalil pet tisoč Nemcev. Rekel jim je, da so brezdušna binarna bitja, ki jih čaka, da jih bomo v Berlinu v koloseju gledali kot germansko replikantsko robo, ki se bori z rusko-aziatskimi sužnji. Na svetovni razstavi? Povsem primerno pravzaprav, mar ne? Že, že, vendar pa je Mlakarjev problem v tem, da govori enostavno preveč primerne stvari. »Izklopili so mi mikrofon, a ga je Janiju Novaku (šefu Laibachov) potem nekako le uspelo aktivirati, in ugasnili luči, pobesnela publika me je pljuvala in polivala s pivom. Vendar sem jih potem v zaodrju prepričal, tako da so me na koncu objemali. Z Nemci je tako, da glede filozofije v zadnjih časih niso naredili kaj prida. Za razliko od nas, na čelu z Žižkom, ki smo jim na neki način vrnili, kar je njim ušlo.« Podobno kot Avseniki, ki so zapopadli dejansko nemško glasbo, ji dodali ritem s te strani Alp ter jo tako oplemeniteno v rekordnih nakladah prodali Nemcem nazaj? »Hm, da, morda gre res za to. Da smo dali nemški filozofiji slovenski ritem.«
Peter Mlakar je v vsakem primeru dragocen ekskluzivnež, čigar resnobnost je dejansko zabavna. In zabavnosti svoje resnobnosti se zaveda. »Življenje je ena kratka noč. Naj v to noč vnesem malo veselja, da se bo človek lažje navadil gledati v nekaj, v kar je nemogoče gledati,« pravi ta zadnji primerek viteza, čigar bojno polje so težka besedila, šokantni nastopi, literatura in civilne pridige. In spolnost oziroma moško-ženski odnosi: »Ženske imajo rade moške z veliko denarja, vendar pa ne njih, temveč denar. Pravi moški je tisti, ki gre čez in naprej, navkljub vsem problemom, ker ve, da ni njegov cilj gnitju in rji usojena materialna šara, ki jo predstavlja keš, temveč neskončnost in vzvišenost zadnjih kategorij, pojem svobode v najčistejši obliki, duh sam. Tak moški bo vzbudil spoštovanje pri ženski. Če ne, ga ni vredna in ni vredna najvišjih naslad, ki so ji odtegnjene, temveč je vredna vsega usmiljenja.«
