Politika se prostorske problematike vedno znova loteva po koščkih in brez sistemskega premisleka, zato z vsako spremembo postopke še bolj zaplete, namesto da bi jih razpletla. Toda ne glede na vse zakonske spremembe bo slovenski prostor urejen šele, ko bo v državi vzpostavljena vsesplošna odgovornost do ravnanja s prostorom. Šele takrat bodo izginile tudi črne gradnje, ocenjuje Matjaščeva.

Ob vseh polemikah, ki sta jih sprožila Černačeva prostorska uredba in medijsko odkrivanje črnih gradenj, je bilo med bolj šokantnimi gotovo razkritje gradnje družine vodje Elesa Vitoslava Türka. Ta si je mimo vseh predpisov na kmetijskem zemljišču nad Sečoveljskimi solinami v desetih letih postavila razkošno vilo z vsem pripadajočim udobjem, pa se ji kljub temu ni zgodilo nič. Kako je to mogoče, še posebej, če vemo, da je gradbena inšpekcija prijavo o črni gradnji dobila že leta 2007, da zanjo že vsaj dve leti vedo na piranski občini, medtem ko je tudi iz registra nepremičnin, ki ga vodi geodetska uprava, že na prvi pogled iz razlik v namenski in dejanski rabi zemljišča jasno, da se stvari ne ujemajo?

Sistem urejanja prostora je postal zelo kompleksen, posamezni sektorji so dobili preveliko moč. V javnih službah, povezanih z urejanjem prostora, je vzpostavljena zelo močna hierarhija in vsak posameznik opravlja zelo specifično nalogo. Neke splošne odgovornosti, nekega razuma, ki bi vse delčke sestavil v celotno zgodbo, ni. Na geodetski upravi se na primer s črnimi gradnjami načrtno ne ukvarjajo in v kataster stavb zavedejo vse, kar vanj vriše geodet, ki mu tudi ni treba preverjati zakonitosti posameznega objekta. S črnimi gradnjami se trenutno ukvarja samo gradbena inšpekcija, ki pa evidence črnih gradenj ne vodi. V medijih smo slišali, da inšpektorji delujejo v svojih pisarnah in ne hodijo na teren, ker za to nimajo dovolj finančnih sredstev. Torej so odvisni od prijav črnih gradenj, ki jih prejmejo na primer od sosedov, občinskih služb in drugih. Toda tudi v teh primerih zaradi pomanjkanja denarja in zaradi zapletene zakonodaje nimajo izvršilne moči. Slišali smo, da je bilo izdanih 4000 odločb za rušenje in da jih lahko država oziroma inšpekcija izvede le 70 na leto. Na koncu rušenje sicer plača črnograditelj, ampak preden država ob vseh pritožbah, ki jih ima črnograditelj na voljo, od njega izterja denar, lahko traja več let. Tudi ko inšpektorat izda odločbo o rušenju, se lahko lastnik nanjo pritoži in zadeve zavleče v neskončnost. Na Hrvaškem so recimo zakonodajo tako poenostavili, da se na odločbo o rušenju črnograditelji nimajo več možnosti pritožiti, temveč imajo na izbiro le, ali bodo v določenem roku rušili sami ali pa bo po tem roku rušila država na njihove stroške.

Torej je mogoče tudi šestletno zamudo pri Türkovih pojasniti na ta način?

Da.

Zakaj so črnograditelji pri nas tako dobro pravno zaščiteni?

Nisem prepričana, da je pravna zaščita pravi izraz, prej bi rekla, da sta za to, da črne gradnje še vedno stojijo, kriva neustrezna zakonodaja in njeno slabo izvajanje. In posledično nemoč izvrševanja ukrepov v tistih primerih, ko do njih sploh pride.

Racionalno torej tega ni mogoče utemeljiti?

Če bi se kdo načrtno lotil preverjanja vsakega primera posebej, bi lahko natančno ugotovili, kje so luknje v zakonodaji in zakaj se pojavljajo problemi v izvrševanju ukrepov, ko inšpektor odločbo že izda. Na pamet govoriti o tem bi bilo neresno.

Naša soseda je očitno znala sprejeti učinkovito zakonodajo, ki omogoča hitro odstranjevanje črnih gradenj. Ali naša država tega interesa nima?

Naša država ima trenutno veliko drugih problemov, hkrati pa očitno ni nikogar med odgovornimi na najvišjem nivoju, ki bi se resnično želel lotiti reševanja problematike črnih gradenj in nasploh prostorske kulture, ki je postala pri nas izjemno problematična. Ravno črne gradnje so v zadnjem času postale v širši javnosti zelo odmevne, saj večina posameznikov težko razume, zakaj so sami šli skozi proceduro pridobivanja gradbenega dovoljenja in so gradili na legalen način, medtem ko so očitno nekateri posamezniki privilegirani in jim predpisov na področju urejanja prostora ni treba upoštevati. Črne gradnje bi morale zanimati novega ministra, ki bi se nujno moral lotiti urejanja tega področja. Pri tem mu gotovo ne bo lahko, zato se jih mora lotiti sistemsko.

Novi minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel se je še pred potrditvijo njegove funkcije v državnem zboru ta teden predstavil tudi z besedami, da je treba pri objektih, s katerimi ni nič narobe, ljudem pomagati, pri tistih, ki so zgrajeni na napačnih lokacijah, pa naj ukrepajo ustrezne službe. Kako komentirate to njegovo izjavo oziroma kako bi se vi lotili problematike črnih gradenj glede na to, da naj bi jih bilo po nekaterih ocenah v Sloveniji preko 20.000?

Lotila bi se jih podobno, kot smo to storili po osamosvojitvi. Ker je bilo za objekte, zgrajene do leta 1969, praktično nemogoče preveriti, ali so legalni ali ne, so bili vsi ti objekti zavedeni v kataster stavb kot legalni objekti. Kar je bilo na črno zgrajeno po letu 1969, pa je bilo obravnavno v sanacijskih prostorskoureditvenih pogojih, ki veljajo na državni ravni. Za območja s črnimi gradnjami so bile po občinah narejene strokovne podlage, v katerih so bile obravnavane vse črne gradnje. Na podlagi tega so potem ugotavljali, katere črne gradnje je mogoče s sanacijskimi ukrepi legalizirati ter za katere to ni mogoče in jih je zato treba porušiti. Toda 20 let kasneje veliko teh črnih gradenj še stoji, poleg njih smo dobili še nove, zato bi morali problem spet reševati sistemsko. Takšen pristop bi bil dober tudi zato, ker seznama črnih gradenj v državi v tem trenutku nimamo.

Vendar bi ga bilo najbrž precej enostavno narediti. V Sloveniji se ves čas izvaja zračno snemanje prostora, geodetska uprava pa v register nepremičnin ažurno vpisuje vse objekte, ki jih zazna na zračnih posnetkih. Najbrž jih ne bi bilo težko ločiti na zakonite in nezakonite.

Glede na ogromne baze prostorskih podatkov vzpostavitev evidence črnih gradenj ne more predstavljati nerešljivega problema. Potrebna je le odločitev politike, da bo z graditeljsko samovoljo dokončno opravila. Do leta 1993 je stanje glede črnih gradenj praviloma znano, po letu 1993 pa je treba preveriti gradbena dovoljenja na upravnih enotah in prostorske baze podatkov, torej kataster stavb in zračne posnetke, ter opraviti delo na terenu, če prihaja do dvomov pri interpretaciji in obdelavi baz podatkov. Nelegalne objekte, zgrajene po letu 1993, bi bilo treba odstraniti, zemljišča pa sanirati v prvotno stanje.

Vsa orodja potemtakem že imamo, zakaj jih ne uporabimo?

Ker mora to pač predpisati država, politika mora to podpreti. Pri nas niso problem administrativne ovire, kot to radi poudarjajo politiki, ampak samovolja ljudi in neupoštevanje predpisov. Skoraj vsakdo misli, da lahko kakšen korak na poti do pridobitve gradbenega dovoljenja zaobide, zato se mu potem v naslednjem koraku zalomi, in že se izgovarjamo na administrativne ovire pri pridobivanju gradbenega dovoljenja.

Pa se vam ne zdi, da samo priprava takšnih sistemskih podlag za učinkovito ukrepanje ne bo zadostovala? Ne nazadnje vemo, da še vedno stojijo celo tiste črne gradnje, ki so bile v sanacijske načrte zajete že pred 20 leti.

Vlada obljublja, da bo državo vodila bolj odgovorno, in verjamem, da se bo to poznalo v celotnem delovanju države in se bodo stvari spremenile tudi na področju urejanja prostora. Ključno se mi zdi, da postanemo v svojem delovanju vsi bolj odgovorni.

Stroka je že kar nekaj let bolj ali manj v celoti izključena iz oblikovanja prostorskih politik oziroma prostorske zakonodaje v državi, čeprav so se na tem področju tudi zaradi vstopa Slovenije v EU dogajale velike spremembe. Morda ne vedno neposredno v prostorski zakonodaji, toda nanjo je pomembno vplivalo tudi spreminjanje sektorskih predpisov na področju kmetijstva, okolja, voda... Kakšen rezultat smo dobili?

Prostorsko načrtovanje je popolnoma razpadlo. Posamezni sektorji, ki so del sistema urejanja prostora, so s sektorskimi zakoni postali tako močni, da usklajevanje različnih interesov v prostoru, kar prostorsko načrtovanje je, praktično ni več možno. Včasih je sistem deloval tako, da so se pod okriljem ministrstva, pristojnega za prostor, različni interesi, ki jih je v prostoru vedno veliko, med seboj usklajevali. Predstavniki varstvenih resorjev, ki varujejo kmetijske površine, kulturno dediščino, naravo in druga ogrožena območja, so se z investitorjem in stroko uskladili in poiskali najboljši možen kompromis. S spreminjanjem sektorskih zakonodaj pa so se posamezni sektorji okrepili in se niso več pripravljeni usklajevati. Glasna je postala tudi zainteresirana javnost, saj je vedno več ljudi, ki so okoljsko in prostorsko ozaveščeni in se zavedajo, da imajo tudi sami pravico sodelovati pri umeščanju posegov v prostor in pri sprejemanju prostorskih aktov na občinski ravni. Če moč posameznih sektorjev ponazorim na enostaven način: danes se na primer lahko zgodi, da se zaradi pogojev kmetijcev trasa neke ceste umika trajnemu nasadu na kmetijskih površinah, zaradi tega umikanja pa povozi zaselek hiš, ki ga ne ščiti noben sektorski zakon. Če v takem primeru projektanti, prostorski planerji in investitor ne zberejo dovolj poguma in moči za usklajevanje, pride do absurdov brez primere.

Zakaj vas politika ne sliši?

Ker pozablja na javni interes, ker tega ne razume.

Glede na odzive stroke tudi ni razumela, kaj je storila s februarsko spremembo uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Vmes je bila uredba že trikrat spremenjena in nazadnje je vlada Alenke Bratušek najbolj sporni 8. člen uredbe črtala. Kaj imamo sedaj?

S to zadnjo spremembo je vlada občinam spet vrnila pristojnost, da same skrbijo za urejanje svojega prostora. Černačeva sprememba uredbe je namreč občinam to pristojnost na področju gradnje enostavnih in nezahtevnih objektov odvzela in je tudi povozila njihove prostorske akte. Uredbo je po sprejetju v izjemno kratkem času sama popravljala že prejšnja vlada, saj se na predhodne pripombe stroke, ki je opozarjala na pasti, ni ozirala.

Nekaj sto ljudi, ki so v dveh tednih med prvo in drugo spremembo uredbe upravne enote zasuli z vlogami za postavitev ali legalizacijo enostavnih oziroma nezahtevnih objektov, se je sprememb zelo razveselilo. Bodo njihovi zahtevki uslišani?

Na Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije še vedno upamo, da se to ne bo zgodilo, kar pa je mogoče samo tako, da uredbo presodi ustavno sodišče in jo odpravi tudi za nazaj. Vse vložene vloge bi bile tako zavržene. Seveda pa se lahko na ustavno sodišče pritoži le nekdo s pravnim interesom. Naša zbornica ga ne more izkazati, lahko pa ga vlada, državni zbor oziroma najmanj 31 poslancev, skupnost občin ali pa posamezna občina, kjer mora to odločitev sprejeti občinski svet.

Vendarle pa je ta uredba tudi plod dejstva, da so pri nas postopki pridobivanja dovoljenj za gradnjo tako zapleteni, dolgotrajni in dragi, da je recimo mladi podjetnik Vasja Golar svojo pivovarno raje postavil nekaj kilometrov bolj severno na avstrijski strani meje, kot da bi se še naprej ukvarjal s slovensko birokracijo.

Če država oziroma njeni prebivalci nimajo dovolj razvite odgovornosti, potem je treba vse predpisati. Obstajajo podatki, koliko postopkov oziroma dovoljenj ter koliko dni in denarja je v posamezni državi na svetu potrebnega za izgradnjo nekega skladišča. Podatki kažejo, da je več postopkov, več dovoljenj in več denarja potrebnega v manj razvitih državah, v bolj razvitem svetu pa je tega manj. Zakaj, je jasno. Kjer je na primer veliko korupcije, mora država bolje zavarovati javni interes, to pa stori tako, da se zavaruje na vsakem koraku in zato raje vpelje več postopkov in zahteva več različnih soglasij.

Tudi sama sem prepričana, da bi bilo treba spremeniti zakonodajo in določene postopke poenostaviti, toda le pod pogojem, da se delo opravlja odgovorno. Treba pa se je tudi zavedati, da morda postopki niso tako zapleteni, če jih vsi dosledno upoštevamo, saj na tak način ne prihaja do zapletov in podaljševanja postopkov. Toda vsaka vlada, ki se loti spreminjanja prostorske zakonodaje zato, da bi skrajšala roke za pridobivanje gradbenih dovoljenj, praviloma ne posluša stroke in postopke samo še bolj zaplete. Mislim, da je nova vlada že četrta po vrsti, ki si je v koalicijski pogodbi postavila šestmesečni rok za spremembo prostorske zakonodaje, in stroka se zato upravičeno boji, da se bo tudi z njo ponovila zgodba njenih predhodnic. Upamo sicer, da ne bo tako in da bo stroka, ki dobro pozna razmere na terenu, tokrat upoštevana.

Koliko časa pa je potrebnega za premišljeno spremembo zakonodaje?

Zbornica za arhitekturo in prostor ter strokovnjaki v skupini Odgovorno do prostora! imajo pripravljene predloge spremembe zakonodaje. Ti so bili prejšnji teden na tiskovni konferenci tudi javno predstavljeni. Predlogi niso od včeraj, saj se pripravljajo že nekaj časa, posredovani pa so bili tudi že prejšnjim vladam. Pri tem je predvsem pomembno, da se država problematike loti sistemsko, saj ne verjamem, da jo je mogoče reševati po koščkih. Vse prejšnje vlade so prostorsko zakonodajo spreminjale po delčkih, niso pa imele sistemskega vpogleda v to, kako na primer sektorska sprememba ali pa posamezna sprememba nekega člena v določenem zakonu vpliva na celoten sistem urejanja prostora.

Če se je torej vlada pripravljena pogovarjati, je tudi stroka pripravljena na to in spremembe bi se lahko zgodile zelo hitro. Moram pa znova poudariti, da samo z zakonskimi spremembami ne bomo dosegli reda v prostoru, treba je vzpostaviti tudi splošno odgovornost družbe do prostora in prenehati s samovoljo graditeljev. Vsak mora pri tem prevzeti svoj del odgovornosti, in če bi to storili, gradbena inšpekcija ne bi imela nobenega dela.

Pri tem tudi stroka ni brez masla na glavi. Türkovi si svoje rezidence ne bi mogli postaviti brez njene pomoči.

Arhitekti, ki projektiramo objekte, smo zaradi regulacije našega poklica člani poklicne zbornice. Za opravljanje svoje dejavnosti moramo pridobiti licenco in pravila našega delovanja so jasna. Če kdo ta pravila krši, mora za to odgovarjati.

Bo torej arhitekt Borut Slabe, ki je po poročanju TV Slovenija gradil hišo Türkovih, za to odgovarjal?

Po disciplinskem pravilniku zbornice, ki smo mu vsi zavezani, se točno ve, kakšne so sankcije.

Kakšne?

Odvzem licence za opravljanje dejavnosti do največ pet let. Tudi stroka ima grehe, zato moramo narediti red tudi v naših vrstah.

Je torej odgovornost vsakega, ki sodeluje v procesu gradnje, dovolj natančno opredeljena, da bi se je moral vsakdo zavedati in se seveda bati tudi sankcij ob morebitni kršitvi?

Da. Arhitekt je dobil nalogo, da sprojektira objekt, in očitno se ni ukvarjal s tem, ali je tovrstna gradnja na tem zemljišču dovoljena, s čimer je kršil predpise. To je bila gotovo arhitektova napaka, saj je odgovoren za gradnjo oziroma načrtovanje gradnje skladno s predpisi. Zato pa ima licenco, zato je naš poklic reguliran. Arhitekt mora preveriti gradbeno dovoljenje in veljavne prostorske akte oziroma lokacijsko informacijo, kajti on izdela projektno dokumentacijo, on mora pridobiti dovoljenja in preveriti, kakšno je stanje, ter pridobiti lokacijsko informacijo, v kateri piše čisto vse. Prvi arhitekt, ki je sodeloval s Türkom, je idejno zasnovo še izdelal, nato pa je odstopil od projekta, ker je očitno videl, da stvari niso čiste.

Pa je bila že kdaj odvzeta licenca kakšnemu arhitektu?

Ne verjamem, da temu arhitektu ne bi bila, ker gre za resnično hudo disciplinsko kršitev. Ker za arhitekte sedaj ni dela in poteka bitka za vsako naročilo, imajo sicer naši disciplinski organi na zbornici več dela. Ne zato, ker bi kolegi pogosteje kršili zakonodajo, temveč ker si med seboj bolj gledajo pod prste. Tudi glede na medijsko izpostavljenost problematike oziroma konkretno Türkove črne gradnje naša zbornica mora reagirati, ker se res ne bi smelo dogajati, da posamezniki tako črnijo ugled stroke.

Protikorupcijska komisija je ugotovila, da obstajajo velika tveganja, da gradbeni inšpektorji postopke zoper črnograditelje vodijo arbitrarno in recimo prijave obravnavajo neenakopravno, v enakih primerih ukrepajo različno, opuščajo roke, po katerih je mogoče izvršiti posamezno odločbo ali sklep... Ob tem vsako odgovornost pred javnostjo na inšpektoratu zakrivajo s pojasnilom, da bi razkrivanje podatkov o tem, na katerem mestu se na listi prioritet nahaja posamezna prijavljena črna gradnja, lahko ogrozilo njihovo delovanje. Katero gradnjo bi bilo treba po vašem prej porušiti: tisto ekspresno odstopljenega prostorskega ministra Igorja Maherja, Türkove družine ali nekdanjega direktorja Vzajemne in Ljubljanskih lekarn Marka Jakliča?

Že ko se je pred osmimi leti pojavil problem Jakličeve črne gradnje, sem poudarila, da ni problem sam Jaklič, ampak črnograditeljstvo na splošno. Jaz bi bila pri ukrepanju zoper črnograditelje zelo dosledna, kot sem že dejala, pa bi te stvari predvsem uredila na sistemskem nivoju.

Nisem ciljala na imena, ampak na same gradnje: Jakličeva hiša stoji v varovanem območju krajinskega parka, Türk si je naredil graščino na kmetijskem zemljišču, medtem ko je bil njegov sosed Maher sicer manj velikopotezen, a je morda bolj sporen videz njegovega objekta. Ali vi gradbenim inšpektorjem glede na njihovo obremenjenost ne bi postavili nobenih prioritet?

Mislim, da ni prav, da si inšpekcija postavlja prioritete. Tudi če se država ne bo sistemsko lotila črnih gradenj, so pravila, kje se sme graditi in kje ne, popolnoma jasna, inšpektorji pa bi morali po mojem po vrsti obdelati vse na črno zgrajene objekte.

Vaš predlog sistemskega reševanja problematike vsebuje tudi legalizacijo določenih črnih gradenj. Ali ni to napačno sporočilo tistim, ki so oziroma še gradijo po predpisih?

To se bolj ali manj sprašujemo vsi. Ljudje, ki so gradili po predpisih, bi morali biti sedaj zelo glasni. Narobe se mi zdi, da se je recimo proti Černačevi uredbi angažirala samo stroka, ker je to problem vseh nas. Res pa je, da imamo kot stroka problem, da govorimo pretežak jezik, ki ga širša javnost težje razume. Ker stvari ne poenostavimo, se ljudje ne poistovetijo z nami in nam potem očitajo, da branimo le svoje posle. Kar pa ni res, saj govorimo v interesu javnosti! V zadnjem času zadovoljno opažam, da se v polemiko vključujejo tudi ljudje, ki se poklicno sicer ne ukvarjajo s prostorom. Glede reševanja problematike črnih gradenj naj še enkrat poudarim, da je treba samo dosledno upoštevati sanacijske prostorske akte, ki so bili narejeni leta 1993, črne gradnje, ki so bile zgrajene po tem letu, pa je treba sistemsko evidentirati in izdati odločbe o rušenju ter to tudi izpeljati, brez možnosti sanacij in ugovorov.

Črnograditeljstvo je menda naš nacionalni šport. Kako v enostavnem jeziku pojasniti človeku, da s svojim koščkom zemlje ne more početi, kar se mu zljubi?

Zelo po domače povedano zato, ker soustvarja podobo prostora. Posameznik lahko notranjost hiše opremi po svojem okusu, zunanjosti hiše pa ne, ker ta soustvarja podobo širšega prostora, ki je reguliran z zakonodajo in predpisi, za katerimi stoji javni interes. Zasebni interes ali okus posameznika ne more prevladati v prostoru, zato so na primer s tega vidika problematične tudi vse te barvaste fasade, ki so se pri nas začele pojavljati v zadnjem času. V prostoru trenutno prevladuje kaos, ki se konkretno odraža recimo v nekontroliranem barvanju fasad, oglaševanju na prostem, naši kraji so na vsakem vogalu zasuti z zabojniki za odpadke, ki jim res neposrečeno rečemo ekološki otoki, župani pa si suvereno in brez vsakega ozira na stroko ali širšo javnost postavljajo spomenike v prometne rondoje, ki so v naših naseljih prevzeli reprezentativne funkcije trgov in parkov. Na drugi strani so nekatere občine sprejele odloke, s katerimi varujejo prostor. Kranjska Gora na primer prepoveduje nekontrolirano oglaševanje na prostem, v Domžalah niso več dovoljene kričeče barve fasad. Ampak glede na vseobsežno zakoreninjenost problematike bi bilo treba te stvari urediti na nivoju države, saj so občine same temu težko kos.

Tujci, ki pridejo k nam, so še vedno navdušeni nad našo krajino.

Ker obiščejo samo ciljne destinacije Bled, morda še Bohinj, na poti iz Ljubljane v Piran pa se ustavijo še v Postojnski jami. V svetu so turistično najbolj prepoznavni ti kraji, medtem ko drugi kraji in širši prostor niso. Pa bi lahko bili. Pa tudi omenjeni kraji niso več to, kar so nekoč bili.

Piranska občina je z okoli 600 ocenjenimi črnimi gradnjami ena najbolj bolečih točk v državi, toda čeprav naj bi na vsaki krpici piranske zemlje stala kakšna lopa, turisti kaosa očitno ne opazijo.

V piranski občini trenutno turistično deluje samo obalni del z zgoščeno poselitvijo, nimamo pa v zavesti njegovega neposrednega zaledja.

Ali slovenske Istre nad dolino Dragonje, kjer ni toliko razpršene gradnje, kar je pozitivno, se pa tudi v teh strnjenih naseljih pojavlja problematika nestrokovno prenovljenih objektov in neurejenosti naselij. V neposrednem zaledju obale, kjer so največji pritiski na gradnjo in kjer imata parcelo tudi Maher in Türk, pa je vse razpršena gradnja, ki je povsem ušla izpod nadzora.

Türkova hiša je lepa, ni mogoče ravno reči, da kvari kulturno krajino.

Vedno je treba gledati v širšem kontekstu. Lepa hiša sredi prostorskega kaosa pomeni nižjo bivalno kakovost, nižjo vrednost nepremičnine, slabo dostopnost, neopremljenost z gospodarsko javno infrastrukturo, nezadovoljne sosede, ki so morda tam hoteli graditi, pa so se držali predpisov in zato niso zasadili lopate v zemljo... S kakovostnimi objekti ima tudi stroka zelo velike probleme, ko podeljuje arhitekturne nagrade. Nemalo strokovnih nagrad je bilo podeljenih za objekte, ki ležijo v okolju, zaradi katerega je celo težko narediti kakovostne fotografije. Naključni sprehajalec ob Sori se najbrž zgrozi ob misli, da se s čudovite terase odpira razgled neposredno na čistilno napravo, ki je pod hišo. Ali pa srednja ekonomska šola v Murski Soboti, ki je tudi dobila pomembno arhitekturno nagrado, čeprav je urbanistično popolnoma zgrešena. Ne leži niti na robu, ampak popolnoma zunaj mesta, ker je imela občina tam v lasti neko zemljišče. Mladino, ki se v šolo vozi iz celotnega Pomurja, je občina tako spravila ven iz centra, da mora, ko se pripelje na avtobusno postajo v Murski Soboti, najprej prepotovati celo mesto, se prebiti skozi BTC, na koncu pa prečkati še zaraščajoče se površine, da pride do šole, mimo katere poteka električni daljnovod. Če se pogovarjamo o tem, zakaj država prepoveduje razpršeno gradnjo, pa je to predvsem zaradi lažjega delovanja občin. Pri strnjeni gradnji sta gradnja in vzdrževanje gospodarske javne infrastrukture cenejša. Zelo drago je namreč vzdrževati komunalno infrastrukturo na primer po celotnem zaledju piranske občine. Predstavljajte si, da bi se ljudje začeli naseljevati na Pokljuko. Kdo bo pozimi plačeval čiščenje snega do vsake hiše, ki je bila prej na primer vikend? To je za občinski proračun neobvladljiv strošek. Takoj se pojavi tudi problem družbenih dejavnosti, saj je treba dati otroke v vrtec, šole, treba je zagotoviti servisne dejavnosti in konec koncev tudi delovna mesta. Če se recimo preko sto počitniških hiš v oddaljenih ali slabo dostopnih krajih spremeni v stanovanjsko naselje, kar se v Sloveniji tudi dogaja, ljudje počasi začnejo pričakovati, da bodo dobili enako podporo družbenih in servisnih dejavnosti, kot jih imajo strnjena naselja. Kar je narobe.

Černačeva uredba je omogočila precej divjo gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov vsepovsod. Po obeh dodatnih spremembah je postalo predvsem pomembno, kako dobro gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov urejajo občinski prostorski načrti (OPN), saj je vlada po dolgih letih občinam vrnila pristojnost urejanja takšnih gradenj. Ali drži, da so v novih OPN, ki pa jih je sprejela le peščica občin, te stvari urejene, medtem ko starejšim podrobnejša določila manjkajo?

Ni rečeno, da imajo občine z novimi OPN te stvari urejene. Na občini v Novem mestu recimo deluje zelo dobra strokovna služba, pa tudi OPN je izdelan na visokem kakovostnem nivoju. Ne verjamem pa, da je pri vseh novih OPN tako. Zagotovo pa je urejanje prostora z OPN lažje kot brez njega, ker je vse zbrano v enem aktu. Zaradi prevelike razdrobljenosti občin posamezne občinske uprave sploh niso kos urejanju prostora. To se vidi kasneje tudi v občinskih proračunih, kjer zmanjka denarja za urejanje prostora, OPN pa izdelujejo kolegi, ki dela ne morejo opraviti kakovostno, saj jih v to prisili premajhen proračun.

Koliko občin je sprejelo dovolj kvalitetne OPN, da jim Černačeva uredba ne more priti do živega?

O tem je nemogoče soditi. Dejstvo je, da je treba uredbo v celoti odpraviti in pripraviti novo. Že to, da je bila uredba v nekaj tednih večkrat spremenjena, pomeni, da je v celoti zgrešena.

Se s prostorom dela slabše, ker je njegovo urejanje v pristojnosti na 211 enot razdrobljenih občin?

Gotovo. Prej je bilo občin manj in bile so večje, njihove strokovne službe pa veliko bolj močne. Zdaj se je to tako razdrobilo, da neka majhna občina zaposluje župana, tajnico in še enega strokovnega sodelavca, ki pa se na urejanje prostora ne spozna prav dobro. Če potem OPN takšne občine izdeluje še nekdo s premajhnim proračunom, je vse skupaj narejeno zanič, ker tisti strokovni delavec nima dovolj znanja, da bi lahko nadzoroval izdelovalca OPN, na pristojnem ministrstvu pa ni dovolj podpore. Škoda je, da regionalne razvojne agencije niso imele dovolj moči, da bi povezale posamezne občine, ki bi lahko svoje prostorske akte izdelale skupaj. Da celotno Goričko v Prekmurju nima enotnega OPN, je nesmisel. V prostorskem smislu gre namreč za homogen prostor, za katerega izdelava enotnega OPN ne bi smela predstavljati nobenih težav.