Nemčija napadla Jugoslavijo

LJUBLJANA, 6. aprila. Komanda ljubljanske divizijske oblasti je objavila danes dopoldne: »Davi ob 4. zjutraj je sovražnik napadel našo državo na dveh mestih, in sicer na slovensko-nemški in na bolgarski meji. Nikjer ni sovražnik prodrl na naše ozemlje. Na jugoslovensko-italijanski meji je mir.

Bog nam je priča, da vojne nismo hoteli in ne želeli, če smo se čez noč znašli v njej, ni to naša volja in ne naša krivda. Proti napadu pa se moramo braniti z vsemi silami. Neomajno zaupamo v božjo pomoč, v silo naše vojske in moč svojih velikih zaveznikov, ki smo jih dobili, ko smo bili pahnjeni v vojno.

Prišli smo v eno najtežjih preizkušenj, kar jih je kdaj zadelo naš narod. Prestali jo bomo tem laže in tem uspešneje, čim bolj bomo strnjeni. Vse razlike med nami morajo prenehati. Brezpogojno mora veljati za vsakega od nas geslo: vsi za enega, eden za vse! Posameznik ni nič več, enota je vse!

Slovenskim županom!

Banska uprava v Ljubljani je izdala naslednji proglas: Vi ste tisti, ki najlažje vplivate na prebivalstvo svojih občin. Ne dajte, da se ljudstvo bega, plaši in brez potrebe vznemirja. Vplivajte nanj, da ostane na svojih domovih in da ne beži. Z begom se najbolj ovira naša vojska v njeni težki službi.

Storite vse, kar naša vojska od nas zahteva! Postrezite ji z vsem, kar ji bo potrebno. Pomagajte ji tudi z vestmi in točnim obveščanjem. Vodstvu vojske bodo dragoceni vsakršni podatki, ki se nanašajo na našo obrambo. (...) Vaša naloga v sedanjem trenutku je, da s prisebnostjo krepko držite svoje občine v redu in disciplini, naši dični vojski pa da ste vsekdar in vselej v pomoč!

Vsem obveznikom pasivne zaščite! Obveznik je vsak, ki ni vojak in ni starejši od 63 let ter mlajši od 18 let. Ker je dovolj moških, se ženam še ni treba javljati na rajonskih postajah, pač pa se morajo javiti vse zdravnice, bolničarke in šoferke. Kdor še nima razporeda, naj se javi najbližji rajonski postaji. Na rajonu se je treba javiti dežurnemu starešini. (...) Vsi prebivalci naj se takoj umaknejo v zaklonišča ali vsaj v najbližjo vežo, kakor hitro zaslišijo znak alarma ali tudi sam prihod letal, če ni v bližini zaklonišča, veže ali drugega zavetja, naj se vsak takoj vleže v najbližji jarek ali tudi na tla. Vsi hišni gospodarji morajo imeti vežna vrata odprta. Ljudje naj ostanejo na svojih domovih ali pisarnah ter ne hodijo po mestu. Bodite mirni in mirno opravljajte svoje delo! (...) Vsi obvezniki naj se takoj javijo rajonom, katerim so dodeljeni, oni obvezniki pa, ki še nimajo razporeda, naj se takoj javijo tisti rajonski postaji, ki je najbližja njihovemu stanovanju! (...) Ljudstvo naj ohrani mirno kri in naj ne bega okrog!

Ne nasedajte izmišljotinam!

Banska uprava je izdala naslednji razglas: Slovenci! Ne širite alarmantnih vesti, ker se z njimi prebivalstvo le brez potrebe bega. Alarmantne vesti prihajajo iz virov, ki nam hočejo slabo in ki žele nered, nedisciplino in zmedo med narodom.

Opozarjamo na to, da so za razširjanje alarmantnih vesti predpisane najstrožje kazni, ki jih ne izrekajo več civilna, marveč vojaška sodišča.

Vsem! Nihče naj ne zapušča svojega bivališča, da ne bi oviral gibanja vojske. Vsakdo naj ostane na svojem mestu in izvršuje svoje dolžnosti. Ne povzročajte zmešnjave! V primeru letalske uzbune se takoj umaknite v zaklonišča in kakršnakoli zavetišča, ker ste v nasprotnem primeru lahko ranjeni od drobcev izstrelkov obrambnega topništva.

Red in disciplina! Ostanite vsi na svojih mestih. Nikakršnega povoda ni za preplah in bojazen. Izvršujte brezpogojno in natančno ukaze in odredbe oblasti. Uspešna obramba je mogoča samo v popolnem redu, nered postoterja vse težave.

Zaupajmo naši hrabri vojski! Vse naše iskrene želje, vse naše najplemenitejše misli, vsa naša ljubezen naj bo posvečena našim vojakom, ki hladnokrvno in odvažno branijo posvečena tla naše domovine. »Vse za našo hrabro vojsko«.

Hladnokrvna Ljubljana

Prvi letalski alarm, ki ga je davi doživela Ljubljana, je za hip sicer prinesel nekaj strahu in vznemirjenja med prebivalstvo, a ljudje so se hitro zbrali in vzeli na znanje, da se je velika Nemčija odločila za napad na malo Jugoslavijo. Redki so bili Ljubljančani, ki so se navsezgodaj zjutraj odpravili iz mesta na svoj redni nedeljski izlet. Bilo je to okrog 7. zjutraj. Tuljenje siren je opozorilo prebivalstvo na grozečo nevarnost ter spravilo vse na noge. Toda ljudje so se hitro znašli in pokazali občudovanja vredno hladnokrvnost, tako da se prav nikjer ni pojavila panika. Ljudje so se opravili ter odšli v zaklonišča in kleti, mnogi pa so tudi mirno ostali v svojih stanovanjih. Kmalu nato je doživela Ljubljana še dva alarma, od 9. dopoldne dalje do večera pa ne več. Življenje se je v mestu razvijalo skoro povsem normalno in kazalo običajno nedeljsko sliko. Mirno lahko ugotovimo, da je slovenska prestolnica prestala to prvo poizkušnjo hladnokrvno in dostojanstveno. (…)

Jutro, 7. aprila 1941