Hrvaška zgolj zaključuje obdobje velike združitvene evforije, ki se je prebudila po padcu berlinskega zidu ter z manjšimi in večjimi težavami dosegla vrhunec z »velikim pokom« leta 2004, ko je v EU vstopilo deset novih članic hkrati. Vojna na tleh bivše Jugoslavije je preprečila sorazmerno mirno tranzicijo nekdanjega samoupravno-socialističnega poskusa v tržno gospodarstvo po meri tedaj še evropske gospodarske skupnosti in sorazmerno zgoden vstop novonastalih držav s tega območja v leta 1992 ustanovljeno Unijo. Razpad države po vzoru Češkoslovaške že v osemdesetih letih bi jim (ali morebitni konfederalni Jugoslaviji) lahko teoretično prinesel članstvo v EU že skupaj z Avstrijo, Finsko in Švedsko leta 1995, saj je prva prošnjo za članstvo oddala leta 1989, drugi dve pa 1992, torej le štiri leta pred Slovenijo kot prvo iz objema bivše Jugoslavije in zaenkrat še vedno edino članico EU. Tako pa je naša država na vstop v Unijo čakala še nadaljnjih osem let in na že omenjeni »veliki pok«, ki jo je potisnil v paket tako imenovanih bivših sovjetskih satelitov pod krilom nove matere Evrope.

Površno ocenili dogajanje v bivši Jugoslaviji

Uradno je Evropska unija od svoje rojstne šestčlanske skupnosti za premog in jeklo doživela šest razširitev, če prištejemo še ne dokončno realizirano s Hrvaško. Vsebinsko bi lahko govorili le o dveh: eni, utemeljeni na gospodarskih interesih, in drugi, ki so jo vodili politični razlogi. V prvo skupino sodijo širitve leta 1973 in 1995 z Dansko, Veliko Britanijo, Irsko ter že omenjenimi Avstrijo, Švedsko in Finsko. V drugi so tri članice takrat še z ekonomskim predznakom označene skupnosti EGS Grčija (1981), Španija in Portugalska (1986) ter trinajsterica še nepolnoletnih članic iz razširitev v letih 2004 in 2007 (uradno ene, in sicer pete) ter 2013 s Hrvaško kot zadnjo v pretežno politično obarvanem paketu. V njem je sicer že vse od leta 1963 v različnih vlogah tudi Turčija, ki je šele leta 2004 dočakala določitev datuma za začetek pristopnih pogajanj, in bo, če sploh bo, nekoč prva nova članica EU z enako težo političnih kot gospodarskih interesov Bruslja. Verigo tistih s pretežno gospodarskimi lahko sklene Islandija, ki pa si, že opomogla od bančnega zloma leta 2007, članstva v EU ne želi tako kot ob prošnji zanj pred štirimi leti in bi pred njo spet ljubosumno čuvala svoje predvsem ribje bogastvo.

Evropska unija, ki se od lani ponaša z Nobelovo nagrado za mir za svoj prispevek k sožitju na stari celini, je imela svoj raison d'être v vseh teh širitvah, a so jih vodile tudi zunanje okoliščine. De Gaulle je dvakratno blokado članstva Velike Britanije utemeljeval z nekompatibilnima gospodarskima sistemoma, pri čemer bi po njegovem angloameriški ekonomski liberalizem nepopravljivo zrušil regulirano skupno tržišče EGS, z vsemi škodljivimi posledicami za Francijo in preostalo peterico članic skupnosti, ki je London sicer podpirala. Turbulentni časi po padcih diktatur v Grčiji, Španiji in na Portugalskem s poudarjenim socialističnim in komunističnim gibanjem so na prelomu v osemdeseta leta prejšnjega stoletja skupaj s posledicami naftne krize stresali ne le zahodno Evropo, ampak tako imenovani zahodni blok v celoti. Grčija je zaradi ciprske krize tudi začasno zapustila Nato, Portugalska kot ustanovna članica zavezništva je izstop omenjala, Španija pa se je vanj leta 1982 šele vključila. Evropska gospodarska skupnost je nič kaj ekonomsko povezala politične konce stresnega dela stare celine, ekonomske posledice tako razširjene skupnosti pa se lepo vidijo danes. Najbolj očitno se to kaže v razpokah med Nemčijo in Grčijo, ki postajajo vse bolj spolitizirane, čeprav so se skotile kot strogo finančne.

S celim zahodnim obrazom obrnjenim proti Sovjetski zvezi je tudi tedanja evropska dvanajsterica površno ocenila dogajanje v bivši Jugoslaviji, ki je skozi vsa osemdeseta leta z gospodarsko in politično krizo drvela v prepad in propad. Delno so bile temu krive ZDA, ki so trmasto vztrajale pri celovitosti že skoraj razpadle države, a vsaj v Bruslju bi se na zgodovinskih izkušnjah morali zediniti, da so krči v tako imenovanem trebuhu Evrope vselej znamenje hude bolezni. Svojevrstna kurioziteta je, da je prav leta 1990 Matthew Getter v reviji za mednarodno pravo univerze v Pensilvaniji objavil esej z naslovom Jugoslavija in EGS: Je združitev mogoča, v katerem je na koncu sklepal, da je država, ki geografsko povezuje evropsko skupnost z njeno odrezano članico Grčijo, gospodarsko že močno integrirana v skupno evropsko tržišče, dodobra pa mu je prilagodila tudi svojo pravno podlago. Določene prilagoditve so bile po njegovem še potrebne, a to je bil primer tudi pri preteklih združitvah, zato je kot res edino odprto vprašanje videl prav politično. Namreč, jugoslovanske oblasti bi se morale odločiti, v kolikšni meri so se pripravljene same reformirati za polno združitev z evropsko dvanajsterico.

Te opcije nikoli ni bilo na bruseljski mizi. Nemčija z nekoliko boljšim nosom za zgodovinske prelome je neizbežno solistično podprla, preostalo pa je v življenju Evropske unije le še živa zgodovina, če izvzamemo na hitro izpeljano širitev leta 1995, ki je z izjemo svojeglavih Norveške in Švice z napisanima vlogama za članstvo združila predhladnovojnovsko zahodno Evropo. Trojica nevtralnih držav oziroma nečlanic Nata v EU-družini je bila znamenje, da Unija dobiva še svoj raison d'etat, ki ob gospodarski skupnosti ne bo samo še privesek washingtonskega vojaškega pakta, ampak polnokrvni mednarodni subjekt.

Za Bruselj terra incognita

Da se to vendarle ne bi zgodilo, je poskrbela že Clintonova administracija, ki je v Nato najprej zvabila Poljsko, Češko in Madžarsko, zatem pa še preostalo sedmerico vzhodnoevropskih držav iz širitvene košare Evropske unije. Brez stvarnih razlogov za nadaljnji obstoj severnoatlantske vojaške zveze po razpadu varšavskega pakta jo je bilo treba osmisliti s politično vsiljeno širitvijo. In ta ni bila brez posledic za samo širitev Evropske unije, po kateri so in še obstajajo stvarne potrebe, a so postale žrtev politične naglice. Verjetno se to najbolj očitno kaže v primeru Romunije in Bolgarije, a izvzete niso niti druge novinke iz »velikega poka«, vključno s Ciprom in Slovenijo, ki dokazuje, da gora papirja 31 poglavij evropskega acquis communautaire iz na oko odlične kandidatke še ne naredi Avstrije ali celo Nemčije, četudi je za povrh želela biti tudi Švica.

Evropska unija ima še vedno razlog za obstoj, kot tudi razlog, da postane prava (večnacionalna) država, a bo morala dodobra počistiti zdaj že preobširno domače dvorišče, preden se bo odločila, da mu doda še kakšno parcelo. Širitvenega komisarja Štefana Füleja bi mirno lahko odrešili zadolžitev, ki bodo morda znova aktualne tam po letu 2020 ali 2025, če izvzamemo Islandijo, ki pa se lahko sporazume z za ribištvo zadolženo Mario Damanaki. Nad bolečim trebuhom Balkana že zdaj izgublja živce zunanja ministrica Catherine Ashton, Turčija pa tako nikoli ni bila pravo širitveno vprašanje, z njim se je zgolj prikrivala zmeda v glavah voditeljev Unije, kaj storiti z državo, ki je hkrati zidak in tujek v (krščanski) Evropi, pri čemer že bivši širitveni komisar Olli Rehn ni imel nikakršne besede.

Med preostalimi tremi uradnimi kandidatkami sta Črna gora in Makedonija videti kot nekakšna kolateralna škoda Srbije kot glavnega »špilferderberja« v le še proklamiranem kontinuiranem širitvenem procesu EU. A problem je drugačen. Z Albanijo, ki se je dokopala do sporazuma o stabilizaciji in pridruževanju, ter z BiH in Kosovom kot potencialnima kandidatkama tvorijo problem, ki ga je Bruselj spregledal v osemdesetih letih, rešitve zanj pa nima niti še zdaj. Prislovična palica in korenček sta lahko učinkovita, ko so države/narodi sprti med seboj, zahodni Balkan pa je laboratorijski primer, ko so narodi sprti tudi sami s sabo. Srbi so to trenutno najbolj plastično pokazali na zadnjih pogajanjih s Kosovom v Bruslju, a bi podobno lahko zapisali tudi za Kosovarje, če bi tam tudi Thaci, tako kot Dačić, imel svojega Vučića, denimo v podobi donedavnega haaškega obdolženca Haradinaja. Če kaj, zdaj v Bruslju že dobro vedo tudi skozi izkušnjo s Slovenijo in (še ne povsem) Hrvaško, da bolj kot spori med narodi sama njihova notranja razklanost hromi državo tudi kot članico EU.

Če bo Hrvaška po 1. juliju za razliko od Slovenije, ki je potrebovala precej dolgo, da je prepoznala lastni interes (bolj prepričljivo je, da ji je bil kar vsiljen), postala protagonist nadaljnje širitve EU, se lahko to balkansko prekletstvo morda tudi razblini. Le pravi optimist bi stavil na to, realnejša ocena je, da bo območje za hrvaško evropsko mejo za Bruselj kar precej časa terra incognita, pesimisti pa tako ne razmišljajo več o širitvi EU, ampak o njenem razpadu.