Ko sem tako s prednostne Tivolske zapeljal levo na Aškerčevo, je od tam neki junak ne le zapeljal predme na način, da sva skoraj treščila drug v drugega, temveč se je nato še mankočevsko razmahal z rokami in naslednjih nekaj sekund, kolikor je bilo razumeti njegovo obrazno mimiko, besedno poobčeval z vsemi mojimi družinskimi člani tam do drugega kolena. Seveda mu nisem ostal dolžan in sem ga »u prolazu« tudi sam prerešetal s svojo verbalno fužinsko brzostrelko.

Malo zatem, ko sem se zmagovalno prebil do Groharjeve in se ponosno kot veteran na državni proslavi cijazil proti Trnovemu ter z globokim dihanjem zdravil svoj posttravmatski sindrom, pa sem že začel premišljevati o tem, kako zelo smo se ljudje sposobni privaditi nekemu sistemu in kako hitro lahko že najmanjša sprememba tega sistema povzroči kaos.

Večina voznikov namreč kar solidno pozna prometne znake, a ko jih je morala v sredo nenadoma upoštevati tam, kjer je poprej leta in leta upoštevala le rdečo, rumeno in zeleno, jih je zagrabila panika in nenadoma več niso zaupali ne svojim očem, ne dolgoletnim vozniškim izkušnjam, ne poznavanju cestnoprometnih predpisov. Še najbolj od vsega pa niso zaupali temu, da bodo te iste predpise spoštovali drugi udeleženci prometa.

Na neki intuitivni ravni so se namreč zavedali, da vsak sistem učinkuje le takrat, kadar ga sprejmejo vsi, ali vsaj velika večina tistih, ki znotraj tega sistema delujejo. Zato tudi meni v danih razmerah ni prav nič pomagalo, da sem imel po vseh pravilih prednost, saj se s tem ni strinjal butec, ki me je izsiljeval z neprednostne ceste.

Vse skupaj mi je v spomin priklicalo tisti paleolitski vic o Muju, ki med opravljanjem vozniškega izpita prevozi rdečo luč, češ, moj brat Suljo to počne vsak dan, nato pa se v naslednjem križišču pri zeleni luči ustavi, da bi preveril, če je Suljo slučajno kje v bližini. In premišljajoč o tem prežvečenem štosu sem dojel, da je to pravzaprav najboljša metafora družbenega sistema, ki smo ga razvili v prvih dvajsetih letih svoje države in o katerem se po vseh poročilih protikorupcijske komisije in računskega sodišča, po vseh milijardah slabih posojil in nasedlih menedžerskih odkupih, verjetno že vsi strinjamo, da, milo rečeno, ni ravno zgleden.

A naj govorimo o vseobsegajoči sistemski korupciji ali »samo« o na črno zgrajenih rumplkamrah, svojo pozornost vselej usmerjamo izključno v ljudi, ki se ne ustavljajo pri rdeči luči: v politika Sulja, ki je jemal provizije pri javnih natečajih; v podjetnika Sulja, ki je bančna posojila državnemu podjetju spravil na svoj osebni ciprski račun; v župana Sulja, ki je občinske posle zaupal svojim sorodnikom in prijateljem; v uradnika Sulja, ki je javni razpis prilagodil lastnemu podjetju; v ministra Sulja, ki je na vodilne javne položaje nameščal svoje strankarske kolege.

Istočasno pa pozabljamo na nevidne množice Mujov, ki medtem, ko posamezni Suljoti nedovoljeno drvijo skozi križišče, v dolgih kolonah stojijo pri zeleni luči ter z menjalnikom v leru in dvignjeno ročno z varne razdalje opazujejo dogajanje in le potrpežljivo čakajo, da se križišče sprosti in da lahko nadaljujejo svojo pot. Ti Mujoti Suljotom nikoli niti poblendali niso, kaj šele, da bi kdo izmed njih kdaj besno pohupal. Ali bognedaj poklical policijo in divjega voznika prijavil.

Vsi se mi torej sprenevedamo, da bi lahko sistem, v katerem zajeten kupček posameznikov dolga leta vztrajno in nekaznovano krši zakone in predpise, deloval tudi brez pomoči množic, ki vse to v najboljšem primeru zavestno spregledujejo, ali še huje, podpisujejo in štempljajo ali na kak drug način požegnajo. Sprenevedamo se, da bi vsi naši Suljoti brez strahu divjali po naših cestah, četudi ne bi vedeli, da Mujoti kljub zeleni luči ne bodo zapeljali v krožišče.

Sredino zgodnjepopoldansko dogajanje na križišču med Tobačno in nekdanjim kinom Vič je bilo zato odličen prikaz trenutnega stanja naše družbe, kjer smo se po dolgih letih urejenega in dobro utečenega narobe sistema, v katerem so bile rdeče luči zelene, zelene pa rdeče, znašli v kaotičnih razmerah, saj se je od nekod pojavila še neka tretja skupina voznikov, ki se za razliko od Suljotov in Mujotov trudi dosledno upoštevati cestnoprometne predpise.

Morda bo ta nepričakovan pojav kratkoročno povzročil kakšno prometno nesrečo več, in brez dvoma bo povzročil tudi nekaj vroče krvi med različnimi vrstami voznikov, a strasti se bodo prej ko slej pomirile, zelene luči na naših semaforjih pa bodo zaradi tega nekoč preprosto morale pozeleneti.