Kaj se je v resnici dogajalo?

Miha Butara naj bi bil nezakonito razrešen dolžnosti poveljnika TO ljubljanske pokrajine. Butara je bil imenovan na dolžnost poveljnika pokrajine z ukazom in tudi razrešen z ukazom v skladu s takrat veljavnim zakonom o obrambi. Za imenovanje in razrešitev poveljnikov pokrajin sem moral pridobiti soglasje predsedstva RS in 30. junija 1991 je predsedstvo na seji, ki je bila v prostorih takratne republiške skupščine, soglašalo z njegovo razrešitvijo. Predsedstvo sem tudi seznanil z razlogi, ki so vplivali na mojo odločitev.

Navedbe, da je Butara kot poveljnik TO ljubljanske pokrajine od začetka agresije takratne JA do 30. junija 1991 prejel le eno pisno povelje, in sicer od republiške koordinacije, ne odražajo dejanskega stanja. Moj prvi vojni pisni ukaz je od RŠTO prejel 27. junija 1991 ob 10:03. Ukaz sem podpisal ob 09:50 in je bil izdan na podlagi odredbe predsedstva RS št. SZ 800-03-18/91. Naslednji ukaz je bil izdan isti dan ob 10:40 (dopolnitve), potem ob 11:30 in prvi dan vojne zadnji ukaz ob 19:40. Sledi ukaz 28. junija 1991, v katerem je v tretjem odstavku izrecno določilo, da je pri izvajanju bojnih aktivnosti potrebno, citiram: »zagotoviti varnost ljudi, predvsem civilnega prebivalstva«.

Prvi sporazum o prekinitvi spopadov (dogovor med predstavniki RS in vlado SFRJ) je predsedstvo sprejelo 28. junija 1991 na večerni seji. Ukaz podrejenim o ustavitvi vseh bojnih aktivnosti proti enotam JA sem izdal isti dan ob 20:15. Prekinitev je bila s strani takratne JA kmalu kršena.

V petek, 29. junija 1991, sem izdal ukaz SZ 804-03/414. Priloga ukazu je bil tudi ukaz, posredovan vsem koordinacijskim podskupinam, ki so ga podpisali Igor Bavčar, Janez Janša in Janez Slapar. Trije moji ukazi isti dan so urejali obveščanje o mobilizaciji in postopanje v primerih smrtnih žrtev v TO, glede priprav na prevzem oklepno-mehaniziranih sredstev ter glede potrebne zagotovitve zavarovanja lastnih sil in zaledne popolnitve. Izdal sem postopek za izvedbo pogreba preminulega pripadnika in plačila enkratne denarne pomoči (RŠTO 804-33/413, 29. junija 1991). Naslednji dan, v soboto, 30. junija 1991, sem izdal ukaz za predstoječa bojna delovanja. In tudi v tem ni ukaza za napade na vojašnice. Isti večer je bil Butara razrešen in premeščen v RŠTO.

V republiški koordinaciji smo pripravili predlog RS za definiranje pogojev za ustavitev ognja, ki bi se uveljavila 2. julija 1991 ob 15:00. Ta predlog sem podpisal in posredovan je bil v Beograd. Predsedstvo Slovenije je na podlagi dogovora o ustavitvi ognja odločilo na seji 2. julija 1991 popoldne. Ukaz, ki ga kot kronski dokaz, da sem izdal povelje za napade na vojašnice, bralcem Objektiva predstavlja Zvonar, je moj ukaz, izdan 2. julija 1991 zvečer. In v ukazu sem zahteval končanje vseh napadnih aktivnosti in zavzetje obrambnih položajev. Spopadi z JA na območju Slovenije so bili ta dan precej intenzivni.

Republiška koordinacija je usklajevala in vodila delovanje TO, policije in civilnih struktur, večino dokumentov podrejenim koordinacijam so podpisali Bavčar, Janša in Slapar. Moji podrejeni poveljniki so od prvega dne vojne za uporabo orožja in bojna delovanja dobivali pisne ukaze. Nikoli v času vojne nisem neposredno izdajal povelj poveljnikom, ki so bili podrejeni poveljniku teritorialne obrambe pokrajine. Če jim je poskušal ukaze dajati kdo drug, so me pokrajinski poveljniki praviloma poklicali in me o posegu nepristojnega v poveljevanje TO tudi obvestili.

Delali smo v drugi kleti Cankarjevega doma. Pogoji za delo, razen varnostnih, niso bili zadovoljivi in ni čudno, da smo si v času desetdnevne vojne vzeli tudi kakšno urico prosto. Za večerjo ob Ljubljanici (trije ministri, namestnik ministra in jaz), nočno plavanje na Iliriji, obisk domačih ali pa tenis. Zvonar mi očita, da sem med desetdnevno vojno igral tenis v vili Podrožnik. Ni me videl igrati tenisa v vili Podrožnik. Drži pa, da sem igral eno uro pod šotorom v teniškem centru na Viču, in to so očitno tisti, ki so poskušali spremljati vsak moj korak, Zvonarju tudi povedali. Igral sem tenis na vojni lokaciji. Točno. Vendar ne med desetdnevno vojno. Na Stari vrh smo se premaknili teden dni po sprejemu brionske deklaracije. Z žal prezgodaj pokojnim polkovnikom Jožetom Prvinškom sva igrala v nedeljo, 14. julija 1991, po moji vrnitvi s službene poti v Kopru (s članom predsedstva RS dr. Plutom sva obiskala občino Koper), vendar sva zaradi dežja dvoboj predčasno zaključila. Zvonarju sem po dvaindvajsetih letih pripravljen posredovati vse moje termine igranja tenisa v obdobju, ko sem bil na dolžnosti v.d. načelnika in zastopnika poveljnika TO RS, ker ga to, kdaj in kje sem igral, očitno zanima.

V knjigi Albina Mikuliča Uporniki z razlogom (2005) je na straneh 71 do 75 opisano delovanje MSNZ Gorenjske. Podrobneje je njeno delovanje obdelano v skripti MSNZ Gorenjske (2003). Kogar zanima, naj navedena vira pregleda in se seznani z mojo vlogo in vlogo TO Gorenjske, ki sem ji v v tistem obdobju poveljeval. Na Gorenjskem je po 15. maju 1990 ostalo pod nadzorom TO okoli 40 odstotkov orožja, s katerim je konec maja 1990 razpolagala celotna TO Republike Slovenije. Nekateri navajajo, da je šlo pri izdaji ukaza RŠTO (15. maja 1990) o premeščanju orožja TO v objekte JLA za razorožitev teritorialne obrambe. Šlo je za poskus, kajti če bi bila TO takrat razorožena, bi se kot oborožena obrambna struktura sama ukinila. Temu pa ni bilo tako. Teritorialna obramba je predstavljala steber obrambnih sil v pripravah na osamosvojitev, v vojni za samostojno Slovenijo in po vojni je predstavljala oboroženo silo, ki je zagotavljala obrambo slovenskega nacionalnega ozemlja.

Knjige Braneta Praznika Trgovci s smrtjo nisem prebral, ne vem, kaj v njej piše, in je tudi nisem komentiral. Prebral pa sem trilogijo Mateja Šurca in Blaža Zgage. Vedno sem v svojih izjavah odločno podpiral nakupe za zagotavljanje orožja za delovanje TO pred vojno in po njej. Ta del je nesporno svetel del tako imenovane trgovine z orožjem in v tej je pozitivna vloga Ludvika Zvonarja. Tudi predsedstvo RS je bilo z nakupi v tistem obdobju seznanjeno. Kar pa zadeva kasnejšo trgovino z orožjem (prodajo zaplenjenega orožja in opreme takratne JA in preprodajo), nimam razlogov, da bi spreminjal svoje navedbe. Prepričan sem, da bralci mojega intervjuja niso razumeli, da sta Zvonar in Lovšin denarje štela skupaj. To Zvonar zanika. Denarjev od prodaje orožja nista štela skupaj.

Trditev Butare, da je šlo za drugo razorožitev TO, je neresna. Dal sem soglasje za oddajo orožja in opreme, ki smo ju imeli preveč in ki nista bila perspektivna. Bojna pripravljenost teritorialne obrambe se zaradi tega ni zmanjšala. Tudi o tem sem poročal predsedstvu RS. Z oddajo odvečnega orožja, opreme in minsko eksplozivnih sredstev se je zmanjšalo število vojakov, potrebnih za fizično varovanje.

O vprašanju trgovine z orožjem sem predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku na njegovo željo poročal aprila 1993. Zapis bi moral biti v arhivu predsednika vlade. Vsebinsko enako, kot sem poročal njemu, sem januarja 2000 kot vabljena priča govoril pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki jo je vodil poslanec Moge. Žal pa zaradi zahtev njegovega strankarskega šefa in takratnega predsednika vlade poročilo v parlamentu ni bilo obravnavano. Svojega vedenja nisem spreminjal. Tudi javno sem na vprašanja, povezana s prodajo orožja, opozoril prvič že leta 1993. Uradni organi RS so imeli v devetdesetih letih na voljo dovolj podatkov in dokumentov iz različnih uradnih in neuradnih virov, da bi lahko ukrepali. Pa žal niso. Nasprotno pa nekateri, ki danes govorijo, da je šlo za razoroževanje TO, med katerimi je tudi Butara, o trgovini z orožjem v devetdesetih letih niso spregovorili.

Poleti 1992 je TO v Svetlem Potoku usposabljala pripadnike Abdićeve vojske BiH. Odločitev, ki je bila strogo zaupna, je sprejelo predsedstvo RS na predlog ministra za obrambo. Odločitev je bila strogo zaupna. Zaradi tega sem usposabljanje v osrednjem TV Dnevniku poleti 1992 tudi zanikal. Imel sem »srečo«, da je bilo novinarsko vprašanje zastavljeno »ali se izvaja usposabljanje... o tem je pisal nemški tisk...«; moj odgovor je bil »ne«, ker so nekaj ur pred tem Abdićevi vojaki Slovenijo zapustili. Dokaze o tem lahko najdete v arhivu TV Slovenija.

Dopuščam posamezne subjektivne razlage videnja, predvsem pa ocenjevanja dogodkov. Vojaška struktura je specifična, nadrejeni mora podrejenim zaupati. Podrejeni ukaze izvršujejo in o realizaciji poročajo. Svojim sodelavcem v RŠTO sem zaupal, če so zaupanje izrabili, so bili razrešeni ali premeščeni. Med ljudi, ki sem jim popolnoma zaupal, sodi tudi moj namestnik, polkovnik Daniel Kuzma, ki je poleti 1992 preminil v prometni nesreči. Bil je na službeni poti. Naloge mojega namestnika je opravljal kvalitetno, zavzeto in odgovorno. Neokusno je namigovanje Butare, da je bil pod drobnogledom obveščevalno-varnostne službe.

Dvaindvajset let je kar dolga doba. Število aktivnih udeležencev dogodkov, povezanih z osamosvojitvijo, se žal zmanjšuje. Organizirana je bila vrsta posvetov na temo vojnih dogodkov. Tudi v Ljubljani je bil posvet, če se ne motim, leta 2011, ki ga je organiziral Miha Butara. Bila je lepa priložnost, da bi me na posvet povabil. O vprašanjih, kdo je, kdaj in kaj je bilo ukazano, bi lahko na posvetu spregovorili. Pa nisem prejel vabila, očitno Butara že ve, zakaj se je odločil, da me ne povabi.

Po vojni za samostojno Slovenijo je nastalo več veteranskih organizacij. Enotna veteranska organizacija bi interese aktivnih udeležencev najbolje zastopala. V takšno bi se z veseljem včlanil.