Djanga sem prav po otroško te dni pogrešala v resničnem življenju. Vrtinec tem, posvetov, javnih pogovorov, novic je tako bizaren, da ko zadeve dosežejo vrhunec, zaprem oči in vidim Djanga v kotu. Ni impulziven moški, deluje mirno, skoraj budistično, in odlično meri s pištolo. Žene ga čista ljubezen. Začelo se je v soboto na posvetu o Novem nevarnem razredu. Guy Standing, ne dolgo tega je slovenske medije polnil z univerzalnim temeljnim dohodkom, je govoril o prekercih. Po polni dvorani je završalo, malo smo se nasmihali, malo vzdihovali. Končno nas je nekdo sistematično postrojil! Človek razume, ve, kaj to pomeni, in ima distanco. Mimogrede: ironično in zabavno je bilo že dejstvo, da je bila konferenca v soboto. Seveda, prekerci nimajo urnika, imajo samo veliko del, ki jih pač nekako poskušajo spraviti v red vsak dan posebej in vseh sedem dni v tednu, delajo tako in toliko, da sami sebe prehitevajo. In se ne dohitijo. Ulovijo. Samo začarani krogi hitenja, utrujenosti, izgorevanja se kopičijo. Iz enega projekta v drugega, če se le da več projektov in del hkrati. Anksioznost, razpršenost, utrujenost... kje je Django, da nas posrka v svojo mirnost in nauči natančno meriti?!
Sedim na posvetih o razvojnih usmeritvah Slovenije. Saj veste, tiste evropske papirologije, ki jih je nadlepo brati. Kako bomo napredovali, kako bomo razviti, kako bomo povezani, kako bomo zeleni, socialni, ozaveščeni. Vsa ta papirologija se v realnem življenju ne pozna. Z vsakim podobnim papirjem, ki roma v Bruselj in v pomembne strateške usmeritve, se bizarnost v pogledu na realnost samo bohoti. Prav gotovo bi ga vpoklicala, norega kavboja, da pride na sestanek o še enem finem razpisu. Ki naj bi bil namenjen ranljivim skupinam. Tema socialna vključenost, karierne perspektive. Evropski socialni sklad je tisti darežljivi financer. »Operacije Nove karierne perspektive so usmerjene k realizaciji socialno-ekonomskih ciljev krepitve človeškega kapitala, spodbujanja zaposlenosti in zaposljivosti, zagotavljanja socialne vključenosti in spodbujanja enakih možnosti nezaposlenih in samozaposlenih mladih do 37 let. Operacije sledijo cilju spodbujanja ustvarjanja novih zaposlitvenih možnosti, usposabljanja s prenosom znanj na mlade ter izboljšanja dostopnosti do kulturnih dobrin in storitev preko sodelovanja brezposelnih in samozaposlenih mladih v kulturi, pri izvajanju programa v javnih zavodih s področja glasbene in uprizoritvene umetnosti, katerih ustanoviteljica je država,« se glasi uvodno besedilo. So se snovalci ESS odločili, da imajo prednost omenjeni javni zavodi v kulturi, ali je pač to domač prevod evropskih strategij?
Na sestanek so bili povabljeni izbrani direktorji. Razpis ni bil javno objavljen, ni nagovarjal širokih (ranljivih, nezaposlenih, samozaposlenih, prekernih) množic. 1,300.000 evrov bo najbrž rešilo zagate javnih uslužbencev v kulturi. Pa da vidimo, koliko mladih, samozaposlenih bo tako dobilo nove možnosti. Evropska perspektiva je določila, da smo mladi do 37. leta starosti. Po tej starosti gre samo še za bolj skurjene in prekaljene prekerce, ki se jim možnosti rešitve iz začaranih krogov samo še zmanjšujejo. Toliko o vključevanju vseh generacij v procese dela in družbe. Bomo pač počakali do 60. leta, ko pridejo v poštev zaposlitveni programi za starejše. Vmes pa... Kje si, Django? Tvoj mirni pogled, distancirana drža in arzenal nabojev bi prišli hudo prav. Pogrešali so te, dragi Django, tudi v državnem zboru. O ustavnih spremembah in referendumskih pobudah je tekla beseda. Povabljeni so bili prekaljeni spodbujevalci referendumov in nasilja. Po uporu in javnem nasprotovanju, da se o tako pomembni temi ne govori za zaprtimi vrati in med skrbno izbranimi, so se malo premislili. Ker ta vlada pa javnosti res ne bo izključevala, celo komisarko za civilno zaščito, pardon, dialog, smo dobili. Je bila na odprti seji ali se je raje podružila z Djangom? Tarantino bi v filmu vrata seje zaprl, bilo bi preveč krvavo, da bi javnost lahko v živo uživala.
Morda Django kuje načrte s prekerci o pravi solidarnosti. Ker nimajo časa, da bi se povezali, se sestavili v odbor, komisijo, sindikat, bo uredil po moško. Nekaj jih bo postrelil, ostale pa postrojil in po kavbojsko prepričal brez besed (z veliko streliva), da se bodo sestavili. PEN ga niti ne bi zanimal, kaj šele neki napol vojaški strateg v njihovih vrstah. Tam pač ne znajo dobro streljati in samo pišejo o krvi. Pravi moški, urejevalci sveta so nekje drugje. V filmih. V realnem življenju pa se kopičijo posveti, papirji, pogovori in ženske v slabo plačanih službah ali projektih. Med prekerci seveda prevladujejo. Ni druge, kot da se zavihtimo na konja in odjahamo v film.
