Koncept neposredne trgovine je resnično revolucionaren, saj so mali proizvajalci tako iz verige izločili posrednike, veletrgovce in trgovce, v katerih hladilnicah se na poti od kmetije do blagajne v supermarketu izdelek podraži tudi za nekajkrat, obremenjen s številnimi stroški, trgovskimi maržami in plačami za voznike, skladiščnike, prodajalce, knjigovodje in šefe.

Seveda ni trajalo dolgo, ko se je o zadevi razvedelo in na malem travniku na križišču bogu za hrbtom sredi srednjega zahoda je kmalu kar vrvelo ljudi iz okolice, ki so s svojimi dostavnimi vozili prihajali prodajat prehrambne izdelke, hišne potrebščine in razne ročno izdelane predmete, ali pa so si prišli za nekaj deset dolarjev napolnit hladilnik s kakovostno hrano. Ne samo, da je bila precej cenejša kot v velikanskih nakupovalnih središčih, bila je tudi zanesljivo domače pridelave. Zadovoljni so tako potrošniki kot proizvajalci, ki jim svojega mesa ni treba več prodajati veletrgovcem za majhen denar ali zlivati mleka po cesti, ko jih izsiljujejo s ponižujoče nizko odkupno ceno.

Za pojav neposredne trgovine na srednjem zahodu so nazadnje izvedeli tudi novinarji in zbeganim reporterjem so tamkajšnji prebivalci pripovedovali o svojem odkritju nakupov iz prve roke, pa tudi o povsem novi ekonomski izkušnji: prostem oblikovanju cen. Že tako nizka cena izdelkov na lesenih stojnicah namreč ni bila fiksna kot v supermarketih, ampak se je lahko v dogovoru s prodajalcem še znižala.

Navdušeni reporter je na koncu senzacionalne zgodbe pravilno sklenil, da bi se v času globalne gospodarske krize pojav neposredne trgovine iz ZDA lahko razširil po vsem svetu. Pozabite gigantska nakupovalna središča, velikanske hladilnice z zamrznjeno hrano neznanega izvora in živčne prodajalke na blagajni – hrano boste odslej kupovali neposredno pri proizvajalcu, sveži in sočni goveji steak boste kupili od človeka, ki ga je še zjutraj gnal na pašo.

Ideja je, priznajte, res revolucionarna in kmetom z ameriškega srednjega zahoda bi težko ušla Nobelova nagrada za ekonomijo za leto 2013, če bi se prostora, kjer so proizvajalci obenem tudi prodajalci – ki na stojnicah ponujajo lastne izdelke, medtem ko prebivalstvo v neposrednem stiku z njimi prosto oblikuje ceno blaga – dejansko spomnili prvi. Koncept je namreč znan že dobrih nekaj tisoč let: velik travnik s lesenimi stojnicami, ob katerih kupci barantajo s prodajalci, obstaja v vsakem evropskem mestecu in se imenuje – tržnica.

Ganljiva zgodba o tem, kako so Američani v enaindvajsetem stoletju odkrili dobro staro tržnico, pa vendarle lepo ilustrira obrabljeno tezo o kolesu zgodovine in njenem cikličnem ponavljanju. Še preden pa se sarkastično posmehnete neumnim Američanom, se spomnite podobne zgodbe iz neke precej bližje, evropske države, pravzaprav same zibelke zahodne civilizacije. Ne tako dolgo tega smo po televiziji gledali reportažo iz Grčije, iz mesteca Aigion pri Patrasu, kjer so ljudje prav tako prišli na idejo, kako se spoprijeti s katastrofalno krizo.

Ne ve se natančno, komu je ideja padla na pamet, a bila je genialna: prebivalci Aigiona so izbrali neki mali trg in postavili lesene stojnice, na katerih so ljudje svoje izdelke ali tisto, česar so imeli preveč, zamenjevali za izdelke, ki so jih potrebovali. Kmetje so tako prinašali svoje meso ali mleko in ga zamenjevali za tehnične stvari ali avtomobilske dele, gospodinje so jajce ali pecivo zamenjevale za sadje in zelenjavo, tretji so iz lesa izdelovali razne uporabne predmete in jih zamenjevali za ročno izdelane obleke in bluze.

Koncept menjave blaga za blago je bil zares revolucionaren in prebivalcem malega Aigiona bi težko ušla Nobelova nagrada za ekonomijo, če bi se proste izmenjave dobrin dejansko spomnili prvi. Koncept namreč ne obstaja šele dobrih nekaj deset tisoč let, ampak je najstarejša oblika trgovine sploh. Tako se je zavrtelo kolo zgodovine, resetirali jo bomo in začeli od začetka, in nekega dne bomo na CNN ali National Geographicu, kjerkoli že, gledali televizijsko reportažo o zanimivi pobudi neke male skupnosti na ameriškem srednjem zahodu ali v Grčiji, ali morda prav v Sloveniji, kjer bo lokalno prebivalstvo prišlo na idejo, kako olajšati in poenostaviti koncept blagovne menjave.

Ideja bo genialna: prebivalci okrožja bodo iz železa skovali male okrogle medaljone kot univerzalno sredstvo menjave, poimenovali ga bodo na primer »denar« in z njim plačevali tako meso in mleko kot sadje in zelenjavo. Vse dokler se ne bo neki genij spomnil akumulacije kapitala in prišel do koncepta banke: v osnovi bi bilo to ogromno poslopje z velikimi stebri na pročelju, znotraj pa bi bili dolgi pulti, na katerih bi si ljudje izposojali potrebne vsote denarja in ga vračali oplemenitenega za zaslužek.

Jebiga, v drugo bomo menda ja pametnejši.