Katja Šulc je zapeljivka, ki rada pomežikne tistemu, ki ji prekriža pot; prav tako rada koketira z različnimi glasbenimi vzorčenji, delno povzetimi in delno osveženimi, skoraj vsi po vrsti pa se odmikajo od pričakovanega. Od tu (morda) izvira dvorezni naslov albuma, ki v najboljši urbani maniji slavi danes redko slišano sposobnost spajanja zunanjega in notranjega ali – v primeru Twisted Delight – dnevnega in nočnega. Ker je danes v asfaltni džungli praktično nemogoče srečati mlajšega od štirideset let brez slušalk, mu album lahko služi kot primerna kulisa za sprehod skozi mesto, na drugi strani pa lahko zaživi tudi v klubovjih, ki bi rada privabila tako trendovske kot malce bolj »zahtevne« odjemalce.

Vendar album kot celota ni tako preprost, kot bi bilo nemara sklepati iz povedanega – v osnovi gre za kompleksna prepletanja med analognim in digitalnim, ki le na trenutke uidejo nadzoru ali postanejo pretirano linearna. Na srečo so ti trenutki redki in se skozi tkivo albuma izgubijo ali z lahkoto preslišijo. Po drugi strani lahko takšno početje razumemo kot stvar avtorske doslednosti, saj (očitno) še živih impresij ni mogoče potlačiti ali kakor koli drugače prevarati. Dodatno dimenzijo ali potrebno zračnost v muzike prinese trobentač Igor Matkovič, katerega intervencije pevkinim pripovedim pridodajo malce »jazzovske« dramaturgije, če do tega termina pristopim zelo površno. Prej namreč v njih slišim odmeve barv, kot jih je nekoč v soundtrack Angel Heart namestil Trevor Jones. Zato ne moremo reči, da je zvok prenatrpan ali popačen, kot se rado zgodi v mnogoterih eklektičnih urbanih ekshibicijah. Twisted Delight namreč pomeni pravo osvežitev v ženskem popu, je morda celo album, ki vrača izgubljeno dostojanstvo zrelemu ženskemu popu pri nas. Kajti Katja Šulc je omenjeno domeno redefinirala na način, kot je zasedba Olivija pred leti za trenutek pomladila slovensko popevko. Tej viziji se nevsiljivo prilagodi tudi Pierova klubska produkcija, v kateri ni nobenega zgrešenega ali odvečnega akcenta, temveč je osmišljena kot praznik razkošnega in emotivnega urbanega »tripa« in njegovih derivatov (spoken word, hip-hop, dubstep, reggae, soul), ki v ničemer ne posežejo v Katjino avtorsko izvirnost in poetiko. Ali pač takšno in drugačno vizijo. Twisted Delight namreč prinaša tudi očem prijetne »stajling« utrinke, o katerih pa več na kakšni modni strani.