Velik napredek v teoriji in praksi so denimo dosegli v zaporu na Hrvaškem. Znano je, da socialni nadzor okolja najučinkoviteje vpliva na spremembo posameznika. V preiskovalnem zaporu se je znašel eden izmed direktorjev slovite Podravke, ki je s kompanjoni hotel z denarjem tega istega prehrambnega velikana družbo privatizirati, s tem pa so jo uničili. V celico so mu za cimra dali heroja domovinske vojne. Ta je za zapahi končal, ker je v silni vnemi, da bi ubranil Hrvate pred srbovojsko, »mimogrede in nehote« storil nekaj zločinov proti civilnemu prebivalstvu. Ima pa za oškodovanje hrvaške države in krivice, storjene preprostemu narodu, izjemno občutljivo dušo. Pogoltni direktor lepljivih prstov je bil takoj deležen njegovega specialnega tretmaja. Heroj ga je dnevno karal, ker je načrtno kradel obubožanemu hrvaškemu ljudstvu. Za kazen je moral vsako jutro in vsak večer klečati na betonu v kotu celice in do onemoglosti žebrati zdravamarijo, se tolči po prsih in ponavljati »Mea culpa, mea maxima culpa« ter izjavljati, da se kesa in da ne bo nikoli več kradel. Na dnevnih sprehodih po jetnišničnem dvorišču je bil najbolj osamljeno bitje. Od manjših tatov, žeparjev in posiljevalcev je bil deležen zgolj pljuvanja, grdih pogledov in vzklikov: »Sram te bodi, izdajalec Hrvatov in capin lopovski, ti si kriv, da so hrvaški otročički lačni!« Terapija v skladu z novimi penološkimi dognanji je bila izjemno učinkovita, saj so direktorčka predčasno izpustili. Iz zapora je prišel popolnoma nov, prerojen človek, ki se je iz obsojenca prelevil v skesanca, pripravljenega, da podrobno razloži, kako so privatizirali z nakradenim davkoplačevalskim denarjem in kdo vse je sodeloval v tej umazani raboti. Možak je povsem spremenjena osebnost, doma si ne upa s pladnja ukrasti niti koščka potice, ki jo je žena spekla v čast njegovi vrnitvi, kaj šele, da bi privatiziral državno televizijo.

Ker imata Slovenija in Hrvaška podpisan sporazum o znanstvenem sodelovanju, velja razmisliti o seriji okroglih miz, na katerih bi hrvaški penologi našim strokovnjakom razložili teoretično podstat novega pristopa resocializacije goljufov in poslovnih tatov, kot tudi samo izvedbo. Potem bi naši strokovnjaki skrbno pregledali seznam zapornikov in z njega našim zaprtim tajkunom določili ustrezne cimre, pretepače svojih soprog, denimo, ki bi s svojimi posebnimi metodami iz lopovov naredili poštene državljane. Denimo, da jim ukažejo vsakodnevno praznjenje nočnih posod v celotnem zaporu. Ali petje vseh kitic Zdravljice, dokler je v njih še količkaj sape. Ali pa celodnevno poimensko naštevanje vseh kadrovskih zamenjav, ki jih je opravila Janševa vlada v zadnjem mesecu vladanja. Če se zmotijo, pa od začetka. Pa da vidimo junaka, ki se iz lopova ne bi prelevil v poštenjaka in ne bi kot molitvico žebral kje, koliko, kako in s kom je kradel in kje za vraga je ves ta tajkunski denar. Naj živi penološka znanost!