Šlo je za zelo preproste obroke, pogosto za bele šparglje kuhane na sopari, postrežene z omako in surovim maslom. Medtem ko drugi ljudje niso imeli hrane, je Margot Wölk lahko »uživala« v krožniku drage zelenjave, toda hkrati je trepetala za svoje življenje. Wölkova je bila ena od petnajstih mladih deklet, ki so morala dve leti in pol med drugo svetovno vojno pokušati Hitlerjevo hrano, preden so mu jo postregli. Govorilo se je namreč, da zavezniki načrtujejo, da ga bodo zastrupili.
Petnajst mladih pokuševalk hrane
Takrat 24-letna tajnica, njen mož Karl je bil v vojski, je pobegnila iz stanovanja svojih staršev v Berlinu in odpotovala k svoji tašči v vzhodno Prusijo v vas Gross-Partsch, ki se danes imenuje Parcz in je del Poljske. Šlo je za idilično vasico, kjer je živela v hiši z velikim vrtom, toda manj kot tri kilometre stran je bil Hitlerjev »volčji brlog«. Kot je povedala, je komaj dobro prispela v vasico, ko so na vrata hiše že potrkali nacisti in zahtevali, da gre z njimi. Njo in ostale ženske so privedli v vojašnico v bližnjem Krausendorfu, kjer so kuharji pripravljali hrano za »volčji brlog«. Strežno osebje je krožnike napolnilo z zelenjavo, omakami, jedmi s testeninami in eksotičnim sadjem, te krožnike pa položilo na veliko leseno mizo, kjer so hrano potem pokušali.
Hitlerja je globoko prezirala
Wölkova se spominja: »Nikoli niso stregli mesa, saj je bil Hitler vegetarijanec. Hrana je bila sicer zelo dobra, vendar v njej nismo mogli uživati.« Po tem, ko so ženske potrdile, da je hrana užitna, so mu jo odnesli. Njene »usluge« so potrebovali le, ko je bil Hitler v volčjem brlogu, v živo pa ga ni nikoli videla. Kljub temu, da se je uprla, da bi se pridružila Hitlerjevemu političnemu podmladku, je bilo njeno življenje vsak dan na nitki zaradi človeka, ki ga je globoko prezirala. Možnosti za pobeg ni bilo. Po tem, ko je 20. julija 1944 spodletel poskus atentata na Hitlerja, so nacisti zaostrili varnost okrog volčjega brloga in pokuševalci hrane niso smeli več živeti v svojih domovih. Strpali so jih v bližnjo zapuščeno šolo. Margot pove: »Zastraženi smo bili kot živali v ujetništvu.« Neke noči je SS vojak splezal po lestvi v sobo, kjer je spala, in jo posilil. Spominja se, da je med napadom molčala in da se še nikoli ni počutila tako nemočno.
Dvakrat so ji rešili življenje
Ko je bila Sovjetska vojska samo nekaj kilometrov stran od volčjega brloga jo je eden od poročnikov potegnil na stran in ji dejal: »Pojdi stran od tukaj.«. Pospremil jo je na vlak do Belina in ji tako rešil življenje. Po vojni je tega poročnika spet srečala in povedal ji je, da je so skoraj vse pokuševalce hrane ustrelili Sovjetski vojaki. Drugič pa ji je življenje rešil zdravnik iz Berlina, ki ji je nudil zatočišče po tem, ko je pobegnila iz »volčjega brloga«. Ko so se nacistični vojaki pojavili na njegovih vratih iskali ubežnico, jim je lagal, da je ni videl in potem so odšli. Ko se je vrnila v Schmargendorf je padla v roke sovjetske vojske. Dva tedna so je neprestano posiljevali in ji zadali tako hude poškodbe, da nikoli ni mogla imeti otrok. 95-letna Margot se danes z muko spominja: »Bila sem obupana. Nisem hotela več živeti.«
Nikoli ni izgubila smisla za humor
Upanje se ji je vrnilo šele leta 1946, ko je ponovno videla svojega moža Karla. Par je skupaj preživel še srečnih 34 let. Po vsem, kar je doživela, danes ni zagrenjena ženska. Kljub težki preteklosti, pravi, da je vedno skušala biti srečna. Pove: »Nikoli nisem izgubila smisla za humor. Postal je samo bolj sarkastičen. To je bil moj trik, da sem preživela.« Dolgo časa Wölkova ni hotela govoriti o tistem težkem obdobju svojega življenja, je pa pogosto o tem sanjala. Šele lansko zimo je o stvareh, ki so jo mučile toliko let, spregovorila z novinarko. »Želela sem povedati, kaj se je tam dogajalo. Želela sem povedati, da je bil Hitler resnično odvraten človek,« je zaključila.
