Poraz z Islandijo je še toliko bolj boleč in je razžalostil gledalce, ker po prvem polčasu ni kazalo na neugoden razplet. Slovenija je po prvem polčasu vodila, na koncu pa se je razpletlo tako, kot se ne bi smelo. Slovenci so v tekmo šli tako, kot se spodobi, bili so odlični, zlasti v obrambi, saj so prejeli le devet zadetkov. Rokometaši Islandije, ki igrajo na zunanjih položajih, v prvih tridesetih minutah sploh niso dosegli gola iz igre. Ko sem sedel med gledalci, so ob lepi prednosti štirih golov vsi pričakovali, da bo Slovenija v drugem delu še povečala razliko in tekmo mirno pripeljala do zanesljive zmage.

Ne vem, kaj se je s slovensko reprezentanco zgodilo v drugem polčasu. Ko sta Palmarsson in Petersson dosegla prva gola z zunanjih položajev, so gostje dobili krila, začeli zadevati kot po tekočem traku in znova dobili voljo do igre, potem ko se mi je po prvem polčasu zdelo, da so jo že izgubili. Slovenija je v drugem delu prejela 20 golov, kar je veliko preveč za resno reprezentanco. Kaj takega se ji ni zgodilo že zelo dolgo. Islandci so v drugem delu potrdili, da so vrhunska ekipa, ki je znala izkoristiti vse luknje v igri slovenske vrste in zabijala gole na zelo lahek način.

Slovenci so v igri začeli psihološko padati. Bili so povsem neprepoznavna ekipa. Ob lahkih golih tekmecev so Slovenci izgubili vso samozavest, v igralce se je naselil strah pred napako. Zastreljali so nekaj stoodstotnih priložnosti, kakršnih igralci takšne kakovosti običajno ne zgrešijo. Zato je bil konec tekme žalosten za slovenske navijače v dvorani Tabor.

Slovenija bo spodrsljaj najlažje popravila z zmago na povratni tekmi na Islandiji.