Gole ženske, fotelji in omare na ulici, obrazi, ki zrejo skozi okna sanjskih hiš, podobe iz revij in razglednic v ornamentalnih obrobah ali mladenke, ki jih v hriboviti krajini motrijo pomembneži, so le nekateri izmed najbolj značilnih motivov pokojnega in dandanes nekoliko pozabljenega slikarja in grafika Marka Šuštaršiča (1927–1976). Prezgodnja smrt ga je doletela v 49. letu starosti, na vrhuncu kreativne moči, sredi procesa ustvarjanja nove avtorske serije, ki je nakazovala vidnejši preskok v izraznosti in sporočilnosti. Umetnik je z leti postajal vse bolj neposredno stvaren, medtem ko je v svoji karieri prešel skozi različne faze, ki jih je mogoče dokaj ostro razločiti.
Šuštaršič je bil pomemben člen slovenske povojne likovne scene, predstavnik nove generacije v pravem pomenu besede. Leta 1969 je postal član institucionalno podprte Grupe 69, četudi je vidno odstopal od zanje značilnega dekorativno-abstraktnega formalizma. V ospredju njegovih del, ki so retrospektivno predstavljena v ljubljanski Moderni galeriji, se vselej pojavlja enigmatična in metaforična naracija, ki izhaja iz lastnih izkušenj, spominov, aspiracij, želja in domišljije.
Od intimizma k stvarnosti
Razstava je zasnovana izrazito študijsko, vključujoč osnutke, skice in risbe, ki jih avtor običajno ni javno prikazoval. V umetnostnozgodovinskem duhu so pod drobnogled vzeta posamezna obdobja znotraj umetnikovega opusa, izsledki pa so predstavljeni v dokaj hermetičnem jeziku tehnicistično-formalistične analize. Ta povzema posamična dela v odnosu do umetnostnih tokov in sistematizacije sloga, medtem ko se nekoliko premalo poglobi v hotenja samega avtorja v odnosu do svojega neposrednega okolja.
Obiskovalec je tako na začetku postavitve soočen z umetnikovimi biografskimi podatki, kjer se kot ključna točka izkaže njegova vloga v vihri največje svetovne vojne, v katero je vstopil kot rosno mlad (štirinajstletni) partizanski prostovoljec, potem ko je bila njegova družina preseljena v Srbijo. Kot mladoletni veteran je bil leta 1945 težko ranjen na sremski fronti. Izkušnja vojne in družbene revolucije, ki sta predstavljali neizbežni kolektivni kontekst tedanjega časa, je na mladcu kakopak pustila neizbrisljiv pečat. Izgubljeno otroštvo in mladost ter hendikep dolgotrajnega okrevanja, ki predstavljajo pomembne epizode v njegovem osebnostnem, socialnem in ne nazadnje spolnem dozorevanju, se neizbežno odražajo v intimistično občutenem slikarstvu z močnimi fiktivnimi elementi. Ob koncu 60. in v 70. letih se je v veliki meri vrnil v stvarnost svojega prostora in časa; upodabljati je začel najdene oziroma posredovane podobe.
Tiha kritičnost podob
Zgodnje slike Marka Šuštaršiča tako zaznamujejo sledi sanjskega nadrealizma, ki odražajo avtorjev paralelni svet ter nujo po eskapizmu od resničnih (travmatičnih) spominov. Stilizirane gole figure, večinoma ženske, podvržene voajerskim pogledom zalezujočih moških, so tako postavljene v namišljeni svet idealiziranih ulic, kjer je zasebnost posameznika (notranjščina) postavljena v javni prostor (zunanjščino), na ulico, na ogled mimoidočim. V naslednji fazi se je podal v dekorativne kompozicije, sestavljene iz majhnih in okornih elementov, človeških figur ali rastlinske ornamentike, ki v določenih potezah spominjajo na ljudsko umetnost. Ta dela veljajo za najbolj uspešno in avtentično fazo umetnikovega delovanja, ki jo zaznamuje skrivnostna in nedognana simbolika; s temi slikami je leta 1964 sodeloval tudi na sloviti razstavi Documenta III v Kasslu.
Abstrahirano elementarno sliko je Šuštaršič ob koncu 60. let zamenjal za fotorealizem, kjer je motive iskal v podobah iz sočasne in pretekle popularne kulture: razglednice, časopisne ilustracije in erotične podobe so služile kot osnovne predloge. Kaj je torej Šuštaršiča navedlo na kritično obravnavanje stvarnosti časa, ki je v SFRJ veljal za najbolj prosperitetnega? V 70. letih je začel ustvarjati podobe idilične hribovite krajine, nekakšno alegorijo slovenske identitete, kamor je umeščal figure ikoničnih ali povsem anonimnih osebnosti. Slika Dva starca (1975) denimo prikazuje starejša moška na vrhuncu svoje družbene moči, ki pozirata ob rosno mladem dekletu v bikiniju. Tako se je metaforično dotaknil tabuiziranega sveta družbenih odnosov: gmotne in simbolne veljave posameznika ter nenasitnega materializma, na katerega ni bil imun niti socializem. V ambivalentnosti podob se skriva tiha kritika in odpor proti (tedaj) novim elitam, ki pa jim je v svetu umetnosti navsezadnje pripadal tudi sam – v času svoje smrti je bil Marko Šuštaršič eden ključnih profesorjev in prodekan ljubljanske likovne akademije.
