Filozofija, vrezana v telo
Toda libertinci markiza de Sada so povsem drugačnega kova kot Valmont v Nevarnih razmerjih. Njim še zdaleč ne gre zgolj za zapeljevanje in moralno uničenje »žrtev«, temveč za dejansko in še kako fizično produciranje žrtev. A kljub temu tudi (ali še posebej) to ne more biti spočeto brez neke »filozofske podlage«. Sadovski užitek ni nikoli zgolj fizičen, torej mučenje žrtev v funkciji seksualnega ugodja (na to se nanaša pojem sadizem), temveč je obenem in predvsem psihičen oziroma mentalen ali, natančneje, razsvetljenski: to je namreč užitek v iztrebljanju religioznih in moralnih predsodkov.
Sadovsko uživanje je organizirano kot teater, kjer je vsako telesno dejanje filozofsko utemeljeno oziroma kjer na telesih aplicirajo filozofske maksime, kot je: »Bog in narava sta eno, pred naravo pa smo vsi enaki. Če bi narava prepovedala sodomistične in incestuozne užitke, mar bi nam potem dovolila, da v njih tako uživamo? Nemogoče je, da bi dopustila nekaj, kar je proti njenim zakonom.« Ali: »Domišljija je glavna vzmet užitkov, in najbolj tedaj, kadar je naš duh popolnoma osvobojen vseh predsodkov.« In: »Ženske niso narejene le za enega moškega, narava jih je ustvarila za vse. Usoda ženske je, da je kot psica, kot volkulja, ki mora pripadati vsem, ki jo hočejo.«
Te in podobne maksime se v Sadovi Filozofiji v budoarju aplicirajo na telesih nedolžnih in krepostnih deklet, se pravi, da ta telesa potrebujejo za demonstracijo filozofije užitka. Ta telesa oziroma utelešene čednosti in kreposti so torej neke vrste groba materija, ki jo sadovski filozofi predelujejo v libertinska bitja, osvobojena vseh moralnih in religioznih predsodkov, ki so iz njih delali nerazlikovano maso. Pri Sadu torej ne gre toliko za pridobivanje spreobrnjencev kot za produciranje novega kova ljudi, libertincev, ki so svobodni kot podložniki, kot sužnji užitka.
Polovico življenja v zaporu
Markiza de Sada (1740–1814), pisatelja in pravnuka prav tiste Laure, ki je navdihnila Petrarcove sonete, je zapirala tako kraljeva kot republikanska oblast, tako da je več kot 30 let preživel v zaporih, kjer je napisal večino svojih del in tudi umrl. Če pa jih je lahko pisal v zaporih, potem v njih pač ni preživel skoraj polovice svojega življenja zaradi pisanja, ampak zaradi svojih dejanj. Toda ta so bila v primeri z grozljivostmi, ki si jih je izmišljeval in popisoval, prav »nedolžna«: prebičal je mlado beračico in se nad njo spolno izživljal, v Marseillu je imel orgijo s skupino prostitutk, ki jih je spet bičal in jim dal uživati afrodiziake (ena se je zastrupila), Sada pa so v odsotnosti obsodili na smrt. Sadova žena se je včasih udeležila kakšne njegove orgije, toda njegova tašča se je zarotila proti njemu in kot aristokratinja pri francoskem kralju Ludviku XVI. dosegla, da je izdal eno svojih lettres de cachet, poseben tajen ukaz, s katerim je lahko dal zapreti kogar koli brez sodnega procesa. Sada so leta 1776 aretirali in zaprli v Bastiljo, od koder so ga premestili v drug zapor malo pred tem, ko je Bastiljo zavzela francoska revolucija, torej do 1789. Ta je Sada leta 1794 najprej osvobodila, leta 1801 pa ga je sama zaprla, vendar zaradi njegove literature.
Sade je o sebi vselej trdil: »Jaz sem libertinec, nisem pa zločinec.« Zgodovinar Guy Chaussinand-Nogaret se sprašuje, ali je bil de Sade zgodovinar nravi svojega časa in svojega aristokratskega stanu ali pa pisatelj, ki je v literarni sublimaciji uresničeval svoje seksualne fantazije. In odgovarja, da je že obstajala družbena realnost sadizma, ki je včasih celo presegala grozljivosti Sadove literarne fantazije. V tej realnosti izstopa nekaj imen: kardinal Richelieu, ki je užival ob joku in stoku prebičanih in posiljenih deklet, grof Blaise Ferrage, ki je posiljena dekleta pobil in jih nato pojedel, ali grof de Charolais, ki je na svojih orgijah tudi na slepo streljal s puško in neko dekle spekel kot piščanca. Kar pa so le vrhovi dekadence aristokracije v obdobju pred francosko revolucijo, toda oblast je že tedaj ravnala tako, da je rajši kaznovala manjše zlo, da bi skrila in zaščitila tisto, ki je je ždelo v njenem osrčju.
Prepovedim sledil razcvet
V Bastilji je Sade napisal tudi svoje najbolj zloglasno delo Sto dvajset dni Sodome (v prevodu Iztoka Ilca je lani izšlo pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph), in sicer z drobno pisavo na 12 centimetrov široke lističe, zlepljene v trak, dolg 12 metrov; to delo, v katerem je izpisan samo prvi del, preostali trije pa so ostali v obliki osnutka, je prvič izšlo leta 1904 v Berlinu, v natančnejšem prepisu Mauricea Heineja pa šele leta 1929. Sadova dela so bila dolgo časa prepovedana, prvi pomembnejši poskus prevrednotenja njegovega mesta v literarni in kulturni zgodovini, pa je – kot navaja Zoja Skušek, prevajalka Juliette Justine (DZS, 1987), prve slovenske izdaje kakšnega de Sadovega dela – izbor, ki ga je pod naslovom Delo markiza de Sada leta 1909 izdal Guillaume de Apollinaire. Med obema vojnama so počasi začele izhajati strokovno pripravljene izdaje Sadovih del, sledile so literarnozgodovinske obdelave, s študijo Pierra Klossowskega Sade, moj bližnjik (1947) pa je bil Sade naposled in dokončno umeščen v filozofsko razsežnost. Poslej je čez Sadov prag paradirala vrsta najpomembnejših imen francoske misli: Georges Bataille, Roland Barthes, Philippe Sollers, Jacques Lacan, Michel Foucault, Gilles Deleuze in drugi.
Edino filozof Michel Onfray se je pridružil stališču Hanne Arendt ter Horkheimerja in Adorna v Dialektiki razsvetljenstva, da je Sto dvajset dni Sodome duhovni predhodnik totalitarizma in fašizma. Onfray v tem delu celo detektira strukturo taborišča smrti. Deportacija: skrbno izbrane žrtve (dekleta, komaj 15-letna ali še mlajša, in fantje iz plemiških družin) so nasilno ugrabljene; taborišče: to je grad v Črnem gozdu, kjer imajo prepadi, ki ga obdajajo, vlogo naravne žičnate ograje; podčloveškost: z žrtvami se ravna na najgnusnejše načine; rasa gospodarjev: vojvoda, škof, predsednik sodišča in davkar; ožigosanje: z žarečim železom se žrtvam vtisne številko; strogi red in kaznovanje, še posebej v primerih izrazov pobožnosti; seznam mrtvih z natančnim opisom usmrtitev. V Pasolinijevi adaptaciji tega dela, Salo ali 120 dni Sodome, je njegova »fašistoidnost« postala eksplicitna, saj v vlogi »rase gospodarjev« nastopajo fašisti republike Salo. Toda Pasolini je poskušal najti tudi točke upora in branike pred strategijo gospodarjev ter se je raje odrekel celotnemu seznamu najljubših grozodejstev »rase gospodarjev«.
