»Hvala za takšen sprejem in prijaznost, Alenka. Sem razmišljal, glede tiste meje, saj veš,« je jecljal Zoran z občutkom slabe vesti pred to žensko, ki mu je odprla vrata v ta krasni novi svet. »Daj no,« je rekla Alenka, »bova že uredila.« Imela je kratko krilo, res kratko, in tisti tigrasti čevlji so se tako bleščali, da je komaj razmišljal. »In glede težavice z našimi varčevalci, Alenka...« Alenka je pljunila v robec, se sklonila in si še dodatno zloščila svoje kontroverzne čevlje, rekla pa ni nič.

Kosilo je minilo v tišini. Ko je po damsko izpljunila še zadnjo kost mastnega (slovenskega, kajpada) brancina, je odmaknila krožnik, si prižgala cigaro in dejala: »Torej, Zoki, čas je za plačilo. Veš, da gre v politiki vse po sistemu daj-dam. Kaj mi lahko ponudiš v zameno za tole?« Zoranu, ki medtem še ni izpljunil zadnje kosti brancina, se je ta zataknila v grlu. A presenečen ni bil. Na mizo je vrgel pokracan papir. Alenka ga je vzela v roke, ga natančno preučila in ga pogledala: »Si prepričan?«

Pol leta kasneje je skupini hipsterjev na Dolgem mostu ustavil naključni mimo vozeči. »Kam greste?« jih je možakar vprašal, ko se je trojica tlačila v vozilo. »Na festival, itak.« Razložili so mu, da je Hrvaška v zadnjem času dvignila davek na vstopnice na 95 odstotkov, zato so se vsi žuri preselili v Slovenijo. Eden od očalarjev je hitel pojasnjevati, da je zadnjič bral, da je »kva je že un maher« tam ob morju na črno postavil kurnik, ki pa je v resnici rezort, kamor da ne pridejo ne slovenski ne hrvaški organi, »ker plac itak ni ne od enih ne od drugih«. In tako je zaspana deželica na sončni strani Alp postala nova Ibiza.

Ko je trojica prispela na zabavo, je bilo tam že na tisoče mladih z vse Evrope, nekje med njimi pa sta v havajskih srajcah žulila pivo tudi Alenka in Zoki. »Dobro si se tole spomnila,« ji je priznal hrvaški kolega, ko je mimo priplesal Borut in navrgel: »Super žur, stara!« »Posebej mi je všeč tvoja poslovna žilica, da mulcem strežeš samo laško pivo in slovenske ciplje,« je blebetal Zoki. »Tako malo stroškov in tak dobiček, direkt v proračun!« »Naše finance se že pobirajo...« je samovšečno zamijavkala Alenka.

Bilo je na vrhuncu žura, ko jo je nekdo obvestil, da se neki sosedje pritožujejo in želijo govoriti z organizatorjem festivala. Alenka je odložila pijačo in začela brskati po svoji ogromni torbi. Ko je našla, kar je iskala, ji je obraz spreletel zvit nasmeh. Iz torbe je potegnila tiste bleščeče tigraste čevlje, pljunila nanje in jih še malo zloščila. »Že grem!«