Freddie Quell (Joaquin Phoenix) je veteran (mornar) druge svetovne vojne, ki se doma (oziroma »na kopnem«) nikakor ne more prilagoditi življenju civilista. Bega iz kraja v kraj, od službe do službe, in kar je na začetku še videti kot posttravmatski sindrom, se sčasoma izkaže za mnogo bolj kompleksen problem, za »tisto nekaj«, kar Quell nosi v sebi še iz predvojnih časov. In najbrž je prav »tisto nekaj« krivo, da ustanovitelj in voditelj porajajočega se kulta Lancaster Dodd (Philip Seymour Hoffman) v njem prepozna ne samo potencialnega pacienta in morda spreobrnjenca, temveč tudi nekoga, ki mu je podoben bolj kot kdor koli drug.

Že s priimkoma likov (»quell« pomeni potlačiti čustva, »dod(d)« pa odsekati oziroma oklestiti) je režiser začrtal smernice njunih značajev, ki jih je nato razvil v ekstrema. Njuna prva skupna scena, v kateri Dodd sprašuje (oziroma procesira) Quella, napove, kako se bo razvijal ta odnos, ki se nato stopnjuje skozi različne faze zaupanja in nezaupanja, razmerja moči pa se ves čas spreminjajo. Dinamika med likoma vedno znova postavlja isto vprašanje – kdo je pravzaprav gospodar? – vse skupaj pa še dodatno zaplete njuno zadnje srečanje, ko se do konca razkrijejo homoerotični podtoni, ki se pojavljajo ves film. Sceno podkrepi Lancastrova (oziroma Hoffmanova) nepozabna interpretacija pesmi I'd Like to Get You on a Slow Boat to China, vprašanje, kdo je gospodar, pa še enkrat ostane brez odgovora.

Ker skorajda vsaka scena odpre nova vprašanja in nove možnosti interpretacije (ne samo njunega odnosa, ampak tudi motivacije obeh likov), je na koncu jasno zgolj eno: Quell je nekdo, ki lahko živi samo po svojih pravilih, Lancaster pa je po drugi strani tisti, ki piše pravila za druge. Oba si želita isto stvar, vendar so njune poti (kot ugotovita na koncu) nezdružljive.

Anderson je v filmu ponudil toliko zasnov oziroma začetkov zgodb, da se v končni fazi nobena od njih ne izvije iz zamota referenc in zametkov idej. Zato niti ne preseneča, da se je mestoma povsem zanašal na svoja glavna igralca, ki (roko na srce) niti ne potrebujeta idealnega scenarija, da bi na platnu poustvarila prepričljiva lika. Phoenix je iz Quella ustvaril klateža, polnega tesnobe in preganjavic, Hoffman pa je Lancastra upodobil kot psihopata, ki se lahko z eno samo besedo ali kretnjo spremeni iz čutečega in empatičnega lika v impulzivnega in manipulativnega egocentrika. Še močnejši adut kot odlična igra glavnih igralcev pa je impresivna vizualna podoba filma, za katero je v veliki meri zaslužen romunski snemalec Mihai Malaimare Jr. (med drugim je posnel filme Youth Without Youth, Twixt in Tetro režiserja Francisa Forda Coppole). Film so posneli v glavnem s 65-milimetrsko kamero in očitno je, da je bila glavni vir navdiha prav kinematografija 50. let preteklega stoletja, ki je tudi odsev časa, v katerem se odvija zgodba.

Brez dvoma je Gospodar izvenserijski in inovativen film, ki s svojo vizualnostjo očara gledalca, vendar pa je težko reči, kaj je želel režiser z njim zares povedati. Odprte so mnoge interpretacije, povsem mogoče pa je tudi, da gre res samo za »zgodbo o mornarju, ki se na kopnem ne znajde«, seveda z vso simboliko, ki jo ta zgodba nosi s seboj.