Opozorila francoske institucije za jedrsko varnost IRSN, da je območje, predvideno za gradnjo drugega bloka krške jedrske elektrarne, z vidika potresne varnosti neustrezno, bi utegnila povzročiti nov zastoj tudi pri gradnji odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Vršilec dolžnosti Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO) Julijan Fortunat nam je potrdil, da so se na podlagi zadnjih opozoril dejansko pojavili dvomi o pravilnosti izbire načina odlaganja in da so na pobudo ministrstva za infrastrukturo in prostor naročili ekspertno mnenje, ki bo odgovorilo na vprašanje o varnosti predlaganih rešitev odlagališča.
Še vsaj štiri leta do začetka gradnje
Ker se bo že tako zahteven postopek priprav na gradnjo zdaj še dodatno podaljšal, Fortunat ocenjuje, da bodo za pridobitev gradbenega dovoljenja potrebovali še vsaj štiri leta. »Obstoječa zakonodaja res nalaga, da bi moralo odlagališče v letu 2013 začeti obratovanje, vendar je bil ta rok že ob uveljavitvi zakona skrajno optimističen. Dejstvo je, da dela pri projektu ne potekajo časovno optimalno in v skladu z zastavljenimi roki. Odstopanja so posledica okoliščin, na katere ARAO nima vpliva,« nam je pojasnil Fortunat.
Začetki umeščanja odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov segajo celo v leto 1985. Sprva je bilo v igri več mogočih lokacij v Sloveniji, leta 2007 pa se je seznam skrčil na dve mogoči in med sabo le nekaj sto metrov oddaljeni rešitvi: Vrbina pri Krškem in Vrbina pri Brežicah. Ko so na Agenciji RS za okolje oktobra 2008 za brežiško lokacijo izdali negativno stališče z razlago, da gre za poplavno območje, je po zaključenih postopkih na lokalni ravni vlada decembra 2009 sprejela državni prostorski načrt za lokacijo v občini Krško z zmogljivostjo 9400 kubičnih metrov radioaktivnih odpadkov, ki nastajajo na območju Slovenije. Med postopkom so med več ponujenimi različicami izbrali tudi tehnično izvedbo odlagališča.
Stroka je kot najprimernejšo zagovarjala izvedbo v obliki globoko pod površje zemlje vkopanih odlagalnih 25 metrov širokih in 33 metrov visokih silosov, v katere bi odpadke s pomočjo odlagalnih zabojnikov polnili z vrha. Vrednost naložbe so ocenili na 160 milijonov evrov. Ta različica je bila naposled tudi izbrana, čeprav so imele nekatere civilne okoljske organizacije zoper to vrsto izvedbe precejšnje pomisleke in pri njih vztrajajo še danes.
Opozorila ekologov očitno na mestu
Predsednik nevladne okoljske organizacije Zveza ekoloških gibanj (ZEG) Karel Lipič meni, da bi se novi zamudi lahko izognili, če bi pred leti prisluhnili njihovim argumentom proti podzemni različici odlagališča. »Naši takratna opozorila zaradi navzočnosti podzemnih voda, poplavne Save in dokazane tektonske prelomnice, ki poteka pod lokacijo silosa ali tik ob njem in torej predstavlja veliko potresno nevarnost, se vse bolj kažejo kot upravičena. Smo v stalnih stikih z določenimi francoskimi nevladnimi okoljskimi organizacijami, s katerimi sodeluje tudi stroka, tako da lahko rečem, da so naše zahteve za gradnjo površinskega odlagališča tudi strokovno utemeljene. V primeru, da se kaj zalomi, predstavlja sanacija odlagališča globoko pod zemljo namreč resno tehnično težavo,« zatrjuje Lipič, ki še vedno meni, da je brežiška lokacija primernejša od krške, ki da so jo na račun zajetnih, skoraj trimilijonskih letnih nadomestil, ki bi se stekala v občinski proračun, zlobirali lokalni politični veljaki.
Medtem ko se začetek gradnje vse bolj oddaljuje in ga pred letom 2019 ni mogoče pričakovati, je prostora v začasnem skladišču znotraj krške jedrske elektrarne vse manj. Radioaktivni odpadki trenutno namreč zasedajo že 95 odstotkov razpoložljivega prostora. V Krškem zato načrtujejo gradnjo novega manipulativnega prostora na lokaciji med pomožno zgradbo in začasnim skladiščem, v katerega bodo preselili merilno opremo, dvigalo in superkompaktor, s čimer bi v skladišču pridobili zadosti dodatnih površin, potrebnih za obdobje do odprtja trajnega odlagališča. V jedrski elektrarni se sicer že nekaj časa trudijo minimizirati količino nastajanja odpadkov, kar dosegajo s posebnim postopkom stiskanja, sežiganjem ter taljenjem kovinskega odpada pri zunanjem izvajalcu.
