Poleg Boruta Božiča, ki je trenutno 22. na lestvici dirk svetovnega pokala, je uvodni niz sezone zaznamoval kolesar Simon Špilak. Na lestvici je 33., na najbolj cenjeni lestvici CQ pa sta oba med trideseterico, le da je mladi Prekmurec mesto pred Idrijcem.
Špilak, že drugo sezono v dresu ruske Katjuše, velja za vsestranskega kolesarja. Lahko odpelje kratko vožnjo na čas ali pa dolge vzpone, iz dneva v dan, nalašč za etapne dirke. Še najslabše se znajde v sprintu. Temu se je prilagodil že v mladinski konkurenci. V domačem klubu Tropovci, malem kraju pri Murski Soboti, ni imel veliko pomoči klubskih kolegov in temu je prilagodil taktiko. Samostojne vožnje so bile njegova specialnost in na ta način je privozil veliko zmag že v otroški in mladinski konkurenci. Ta napadalnost pa je ostala, tudi ko je odšel v večjo druščino KD Radenska in kasneje v Adria Mobil, kamor ga je privabil menedžer Milan Eržen. Napadalni slog je ostal tudi, ko je pri dobrih 21 letih že oblekel dres italijanske ekipe Lampre. Vendar mu akcije, ki jo je izvedel v prvem letu med profesionalci na dirki Po Flandriji, ko je osvojil senzacionalno deveto mesto (peterica ga je ujela tik pred ciljno črto), ni uspelo velikokrat ponoviti. Konkurenca je pač bolj izenačena, taktika velikih, močnejših in boljših ekip bolj domišljena in predvidljiva. In na Špilaka dobro pazijo vsi.
No, velikokrat se mu ne posreči tudi zato, ker je preveč neučakan. Napade običajno prezgodaj in ker ga že dobro poznajo, mu poskusi ne uspejo. V soboto mu je na VN Miguela Induraina vendarle uspelo. V begu je bil kar 156 kilometrov, zadnjih 40 kilometrov čez baskovske klance sam. Na tovrsten način uspe zmagati le redkim, pa še to večinoma na etapnih dirkah, kjer je taktika številnih ekip bolj razcepljena. Njegova zmaga na enodnevni dirki v čast veliki legendi svetovnega kolesarstva je tudi zaradi tega požela veliko pozornosti, čeprav sodi v drugi plan dirk UCI. »Solo v cilj«, kot v žargonu pravijo v kolesarstvu, je najbolj cenjen način zmagovanja. Seveda dokaz, da je kolesar močnejši, pametnejši, iznajdljivejši in spretnejši kot vsi drugi (skupaj).
Svojega razkošnega talenta ni zapravil, čeprav so nekateri menili, da je prezgodaj odšel na tuje med profesionalce. Med sedmimi zmagami je zagotovo največja skupna zmaga na dirki Po Romandiji 2010, ki jo je sicer dobil za zeleno mizo dober mesec po dirki, ko so iz konkurence vrgli Alejandra Valverdeja. Te zmage in etapne zmage na isti dirki, ko je pobegnil Petru Saganu in Philipu Gilbertu v mrzlem vremenu, ni nikoli posebej slavil. Ne zato, ker nanjo ne ni bil ponosen. Velja pač za zelo skromnega in tihega mladeniča.
Simon nikoli ne bo veliki zvezdnik, čeprav že sodi v krog velike slovenske peterice (Brajkovič, Valjavec, Hauptman, Božič). Velike pozornosti se že na daleč izogiba. Ko odgovarja na novinarska vprašanja, dolgo razmišlja, kaj bo povedal. Skrbno pazi na vsako črko. Odgovori velikokrat le v besedi ali dveh. Z leti je v komunikaciji le toliko napredoval, da ne kaže toliko zadrege, zmore tudi kakšen nasmeh in gesto, ko je razpoložen, še kaj več. Da bi se razgovoril o sebi, od 26-letnega Prekmurca, rojenega v znamenju raka, še nismo slišali.
Njegova govorica je kolo. To obvlada. Po zadnjem obročniku se lahko zapelje kjer koli, kar zmore le peščica največjih mojstrov. Tudi zato se odlično znajde na mokrih in slabih cestah. Njegova posebna značilnost je, da prav v mrzlem in hladnem vremenu nima toliko težav kot konkurenca, bolj pa trpi v vročini. Tudi zato je večino največjih uspehov, tudi šest zmag, dosegel v podobnem vremenu, vse spomladi. Tako v Adrii Mobil, Lampreju in zdaj v ruski Katjuši. Njegove dirke so Pariz–Nica (lani četrti, letos šesti), Po Baskiji (lani deseti kot pomočnik Rodriguezu) in Po Romandiji (lani osmi). Velikih tritedenskih dirk se kar malo izogiba. Na Tour ga v ekipi verjetno ne bodo nikoli silili, čeprav ima simpatično zgodbico iz Francije, ko so se ga kot najmlajšega kolesarski sodniki usmilili pri prevelikem zaostanku, čez dva dni pa so ga proglasili za najbolj borbenega kolesarja dneva, kar je lovorika kot nalašč zanj. Selektorju Martinu Hvastiji ga od leta 2010, ko je vozil v Avstraliji, tudi ni uspelo privabiti v reprezentanco za svetovno prvenstvo, čeprav je prav pod slovensko zastavo na svetovnem prvenstvu v Veroni leta 2004 osvojil bron med mladinci. Če bo jeseni v Toskani vsaj tako motiviran kot to pomlad (mimogrede, bliža se podpis pogodbe), potem bo glavni adut za največja presenečenja. No, ne ravno presenečenja. Na Simona Špilaka je konkurenca pozorna vsak dan, tudi te dni po Baskiji.
