A včeraj je bilo krize mladega Karla konec. Mesec in pol dolga abstinenca se je iztekla s toplim objemom in nekaj navrženimi frazami za tečne medije, pobranimi iz priročnika Zunanje ministrstvo za telebane (založba Hungry Minds, 2003, strani 26 do 29) v slogu »danes je pomemben dan tako za Slovenijo kot Hrvaško« (poglavje 2.3.1.: Prazne besede), »pot v EU omogoča vsem državam zahodnega Balkana večjo stabilnost in možnost razvoja« (poglavje 2.3.3.: Pogled v prihodnost, a brez obljub) in nazadnje še »v tem obdobju smo po mojem mnenju tudi zgradili boljše odnose med Slovenijo in Hrvaško, kot so bili kadar koli doslej« (poglavje 2.3.6.: Pozitiven zaključek). Nato sta Vesna in Karl pospravila svoja rumena priročnika in se zatopila v klepet.

»Ko mi je telefoniral Janez in mi rekel: 'Spelji se, Judež,' se mi je podrl svet, draga moja Vesna,« ji je z grlenim glasom šepetal minister. »Rekel sem si, da vlada, v kateri se jaz ne smem srečevati s teboj, ne more zdržati, in sem naredil vse, da se zamenja glava, a telo ohrani,« je jel razlagati minister, zroč v oči kolegice z one strani Kolpe. Ta je zrla v globoko modrino Karlovih oči in v njih videla vso resnico in politično modrost. »A niso potem poročilo KPK in protesti na ulicah Janeza stali oblast?« je začudeno vprašala Pusićeva Vesna in gledala, kako se na obrazu Erjavčevega Karla riše zarotniški nasmeh. »Kakšen KPK, Vesna moja, kakšni protesti. Nikarte tako naivno razmišljati, štovana koleginica, nisem naključno minister že v četrti vladi. Moja želja ponovno zreti v vaše oči in odločati o usodi naših velikih narodov je odnesla Janšo. On bo meni ukore izrekal in me umikal z delovnih nalog!« je nekoliko povzdignil glas v Mladiki Karl Viktor, a se takoj opravičil sogovornici. »Naj mi bo oproščeno, da takole vzrojim, a ne morem si kaj. Takole poseči v neki odnos...« je jamral Karl Viktor.

»Ti, Zoran,« je načela pogovor Pusićeva Vesna, ko sta se s premirjem Milanovićem vračala s plodnega obiska v Ljubljani proti Zagrebu. »A je tebi Janez kaj omenil, ko si bil pri njem na kavi, zakaj ni več predsednik vlade?« »Pa mi je res jamral o neki osebi, ki da ga je stala premierstvo, a da se mu gnusi izgovoriti njeno ime, a lej, nisem bil preveč razpoložen za jamranje, pa ga niti nisem vprašal, o čem bluzi,« je odgovoril predsednik sosednje vlade. »Zakaj sprašuješ?« »Ah, nič, Zoran. Morda je moč hrvaške diplomacije večja, kot si si kdaj mislil...« je rekla Vesna in pustila zadevo viseti v zraku.