Lansko spomlad se je na nas obrnila gospa Ana (ime gospe je na njeno željo izmišljeno), ki je najprej zbolela za multiplo sklerozo, nato še za urtikarijo ali koprivnico. Slednja je alergijska bolezen, ki povzroča močno srbečico po vsem telesu in rdeče kožne izpuščaje, podobne izpuščajem, ko človeka opečejo koprive. Gospa Ana se je začela zdraviti za urtikarijo pred dvema letoma in ker ji ni pomagalo nobeno zdravilo, registrirano v Sloveniji, njeni zdravnici ni preostalo drugega, kot da ji predpiše njeno »zadnje upanje«, zdravilo atarax. A tega pri nas ni mogoče dobiti na recept v lekarnah, ker nima dovoljenja za promet oziroma, kot je gospa Ana izvedela, v bolnišnični lekarni Kliničnega centra v Ljubljani ga imajo, a le za bolnišnično uporabo, zato do njega kot bolnica, ki se ni zdravila v UKC Ljubljana, ni bila upravičena. O tem je seveda obvestila svojo zdravnico, tej pa ni preostalo drugega, kot da Ani napiše še en recept, tokrat belega, in jo napoti v tujino.

Na Portugalsko ali v Avstrijo?

A gospa Ana je odšla najprej v »domačo« lekarno s prošnjo, če bi ji lahko kar tam naročili zdravilo. Seveda je bilo to nemogoče, ker lekarne pač ne smejo poslovati z zdravili, ki nimajo dovoljenja za promet. Na srečo je Ana naletela na farmacevta, ki si je zanjo vzel debelih petnajst minut. »Razložil mi je, da je zdravilo zelo učinkovito. Dobro staro zdravilo, se je izrazil. Nato je celo pobrskal po računalniku, kje vse ga je mogoče kupiti. Ko je najprej omenil Portugalsko, sem se kar prestrašila. No, že takoj za tem je sledila Avstrija in kar oddahnila sem si,« pove Ana. Ni ji preostalo drugega, kot da se z možem neznanju nemščine navkljub odpravita čez mejo v lekarno, katere naslov jima je prav tako dal omenjeni farmacevt.

Nečesa pa Ana kar ni mogla razumeti. Zakaj mora po zdravilo čez mejo, če ga imajo tudi v lekarni Kliničnega centra v Ljubljani? Po odgovor smo se napotili na Javno agencijo RS za zdravila in medicinske pripomočke. Kot je povedala direktorica JAZPM, dr. Martina Cvelbar, mag. farm., je pot uporabe zdravila (na primer dajanje v žilo ali v mišico ali jemanje v obliki tablet) najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na odločitev o dostopnosti zdravila v programih klinik oziroma zdravstvenih ustanov za razliko od dostopnosti končnim uporabnikom z izdajo zdravila v lekarnah. »V bolnišnici uporabljeno zdravilo je vključeno v zdravstveno storitev in ga financira bolnišnica, medtem ko v lekarni izdano zdravilo na recept financira ZZZS, podobno kot avtorizirana zdravila na pozitivni listi. Klinika se v svoji izjavi, s katero utemelji potrebo po zdravilu, opredeli do ene, druge oziroma obeh oblik dostopnosti, kar stori na podlagi utemeljene strokovne ocene. Če klinika oblikuje stališče, da je smiselna in potrebna dostopnost zdravila tudi z izdajo v lekarnah, mora ministru, pristojnemu za zdravje, predlagati, da se zdravilo uvrsti na seznam nujnih zdravil, kot ga določa 15. člen zakona o zdravilih in je objavljen na spletni strani ministrstva za zdravje. Trenutno zdravila hidroksizin, ki je učinkovina v zdravilu atarax, ni na tem seznamu. Lekarna KC je bolnišnična lekarna, ki oskrbuje KC za njegove lastne potrebe in ne izdaja zdravil zunanjim bolnikom.«

Po dveh zavrnitvah odobritev

Hkrati smo primer predstavili tudi zastopnici pacientovih pravic, Duši Hlade Zore, in izvedeli naslednje: »Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja določajo, da ima zavarovana oseba pravico do povračila izdatkov za zdravila, kupljena v tujini, če gre za zdravila, ki so predpisana na recept in razvrščena na seznam, ni pa jih mogoče dobiti na slovenskem tržišču zaradi motene oskrbe.« Če zdravilo pri nas ni registrirano in ni uvrščeno kot avtorizirano zdravilo na pozitivno listo, pravice do povračila ni. »Lahko pa bi pacientka zaprosila za povračilo po 259. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki pravi, da lahko ZZZS izjemoma odobri zavarovani osebi medicinsko-tehnični pripomoček, zdravilo ali živilo za posebne zdravstvene namene oziroma celotno ali delno povračilo stroškov, ki niso pravica po pravilih.«

Prvič je gospa Ana, kot je pisalo na receptu, kupila le eno škatlico, kar jo je stalo dobrih sedem evrov. Zdravilo ji je takoj pomagalo. Ko ga je prenehala jemati, se ji je neznosna srbečica vrnila, zato je morala zdravljenje z ataraxom nadaljevati. Kako dolgo bo pravzaprav trajalo zdravljenje, ne ve, lahko tudi več let. Naslednjič je imela recept za več škatlic, zato je za zdravila plačala okoli 40 evrov in se odločila, da vloži na ZZZS zahtevek za povračilo stroškov, s priloženim računom in receptom. Po mesecu dni je dobila zavrnjen zahtevek, da namreč ni upravičena do povračila stroškov za zdravljenje. Ana se ni pritožila. »Bila sem razočarana in žalostna. Sicer pa, kako naj bi se pritožila, saj ne poznam vseh teh zakonov, pravil in členov,« pravi gospa. Ko je tudi tretjič morala več kot sto kilometrov od doma po zdravilo in ponovno plačati podoben znesek, je spet vložila zahtevek. Tokrat je dodala še vse izvide, ki so dokazovali, da nikakor ne more prejemati drugih zdravil, saj so vsa neučinkovita ali prenevarna zanjo. Že v nekaj dneh je dobila od ZZZS odgovor, da ni upravičena do povračila stroškov, njenega zahtevka pa sploh niso obravnavali, saj so negativno ocenili že prejšnji zahtevek. Zdaj je postala gospa Ana že prav jezna, vzgibi prijateljev iz njenega okolja pa tako močni, da je prek znancev za pomoč zaprosila pravnico, ki ji je brezplačno pomagala sestaviti pritožbo, podkrepljeno z zakoni in členi, po katerih ji pripada vsaj delno povračilo stroškov. Pri tem je Ana ponovno dodala vse izvide in še sama napisala potek svojega zdravljenja in bolezni. »Trajalo je več tednov. Nič. Očitno so pritožbo tokrat obravnavali,« pravi Ana. Res je, v začetku letošnjega leta, skoraj leto dni, odkar je Ana »obsojena« na atarax, je prejela odgovor ZZZS, da ji v višini 70 odstotkov povrnejo stroške za zdravilo. »Res nisem mogla verjeti. Saj ne gre za visoke zneske, za marsikoga so drobiž, a meni veliko pomenijo. Navsezadnje stane tudi bencin do Avstrije.«

Takšna je ta mala zgodba. Gospa Ana je dejala, naj jo zapišemo za vse tiste, ki so se ali se bodo tako kot ona znašli v nekem novem položaju, ki ga sploh ne razumejo, da ne odnehajo in se borijo za svoje pravice. In zato, ker ima ta zgodba o zdravilu pozitiven razplet, čeprav se mora Ana vsakih nekaj mesecev še vedno odpraviti čez mejo, čeprav je ozdravitev za urtikarijo daleč in čeprav ne bo nikoli ozdravela od multiple skleroze.