Doživeta, premišljena in poglobljena jasnost v Jarčevi poeziji povsem negira potrebo po pesniški umetelnosti in večpomenskem razkošju. Avtor je z lastnim jezikom vidno in močno povezan, od svojega pesništva ni odtujen in distanciran na način vaje v slogu ali igre, pač pa je v lastni poetiki docela ozemljen. Ta stik mu omogoča izjemno ekonomične, stilizirane, lapidarne pesniške geste. Vzorec, ki se ga pesmi dosledno držijo, je enostaven: ključne besede naj govorijo le o ključnih stvareh. Preudarno izbranih jezikovnih sredstev gotovo ni mogoče zamenjati z drugimi v pesmi, kot je Ozka svetloba: »Videl sem svetlobo, / ki je razrezala oko. // Ljubezen, / ki je ozdravila šibko telo. // In smrt, ki je ugasnila pričakovanja.« Kratek niz treh trditev tvori izjavo, ki se po površini širi linearno naprej, sporočilno pa potuje iz globine. Avtor besede uporablja skrbno kot ključe, ki odklepajo težka zastražena vrata ne le pomena, pač pa tudi smisla. Bolj kot so besede pozorno odbrane in bolj kot so verzi nosilci jasnih sporočil, bolj dobivajo besede poudarjen in svečan obstret, posamezni verzi pa so v svoji jasnini kot nekakšni žarki svetlobe, ki se stegujejo čez papir.
Naslavljanje sporočil na zunanji svet je motivirano z notranjim smislom pesmi, še prej pa usklajeno z vrednotami subjekta. Pesmi Jana F. Jarca ni napisala ambicija karierne ustvarjalnosti, pač pa nuja po posredovanju temeljnih spoznanj. Avtor črpa iz svojih izkustev, ki prihajajo iz najbolj (o)snovnih in navdihujočih tem v zgodovini poezije: življenja, ljubezni, minevanja, boga, smrti. A pesmi ne »nabira« le izkušenost, pač pa v prvi vrsti refleksivno doživljanje in budno, čuječe dojemanje. Subjektov občutek za lasten položaj na longitudi bivanje-nebivanje pogojuje visoke etične vrednote sporočil. Oblikuje jih pomirjen odnos do smrtnosti in hkrati zaprisega življenju: v pesmih ni najti resignacije nad sedaj ali obupa za naprej, prisotna je kvečjemu otožnost za nazaj, prevladuje pa umirjeno veselje, ki se širi v vse smeri osebnega časa. Subjekt, ki slavi vrnitev smisla v bivanje, v fazi pesmi smisel vrača še besedam, ki so v besedilnem in stvarnem okolju danes vse bolj opustošene. Tak ustvarjalni etos skozi celotno zbirko spiralno širi vzdušje miru in tudi v tem smislu avtorjeva poezija izstopa – sodobno poezijo v veliko večji meri piše osebni nemir.
Evokacija čistosti v naslovu zbirke ni naključje. Tipanje za tistim resničnim, ki ga potrjujejo čuti, in definiranje stalnih, nespremenljivih zakonitosti, ki smo jim podvrženi, je ena najstarejših vrednot in po vsem tem času še vedno veljavno načelo poezije. Pri Janu F. Jarcu pritegne način, kako to počne z (za)upanjem v ohranjeno čisto moč besede.
