Da je slednje nemogoče, ne da bi se naroda, Judje in Palestinci, ki živita stisnjena med Mrtvim in Sredozemskim morjem, bolje spoznala in tako odpravila stoletne globoko zakoreninjene predsodke, so ugotovili tudi Izraelci. Zato je v Izraelu postal sociološko-politično-turistični hit šesturni ogled palestinske prestolnice Ramale skozi okna avtobusa. Mnogi Izraelci nimajo pojma, da onstran visokega zidu in s tanki zastraženih prehodov živijo humanoidi, ki jim pravijo Palestinci. Ne vedo, ali hodijo po dveh nogah, ali se razmnožujejo kot trave, mnogočlenarji ali kot drugi sesalci, ali hodijo v šole in ali gledajo nanizanke, kot sta Prijatelji in Zdravnikova vest. Vedo le, da od tam kdaj pa kdaj prileti kakšna raketa, kar je nesporen dokaz, da gre za divje horde, a kakšno je njihovo življenje, kadar ne streljajo na Izrael, vedo le redki Izraelci. Od nedavnega pa lahko štiričlanska družina, oče Ariel, mama Golda, sinček Šmuc in hči Cipci, za piškavih 200 evrov preživijo čudovit in razburljiv ter poučen dan na izletu po palestinski divjini.
Avantura avtobusa z oboroženim spremstvom in z odebeljenimi stekli se začne že ob prehodu nadzorne točke, ki loči civilizacijo od divjih domorodcev, saj tam stoji velika tabla z opozorilom, da potnik vstopa na nevarno ozemlje in na lastno odgovornost. Kot v nekakšen afriški nacionalni park, poln krvoločnih zveri. Potnikom zastaja dih, ko se vozijo skozi ulice Ramale in gledajo Palestince, ki gredo po vsakodnevnih opravkih, pijejo čaj pred svojimi trgovinicami, glasno ponujajo svoje blago, igrajo šah in zvedavo opazujejo avtobus, iz katerega jih opazujejo bledi obrazi. Tu in tam se izza avtobusnega okna zasveti bliskavica fotoaparata turista, ki si ne more kaj, da ne bi za spomin odnesel podobe domorodcev in tropa otrok, ki brcajo žogo. Potem jih bo ponosno kazal sosedom v Tel Avivu, ki bodo občudovali njihov pogum, a tudi očitali jim nespamet, da so tvegali življenja svojih otrok. Z odprtimi usti sosedje poslušajo neverjetne zgodbe iz dežele onstran zidu. Da tam pastirji čuvajo ovce, kmetje obdelujejo zemljo in pesniki pišejo pesmi. Neverjetno! Ali pa, da vodič dovoli potnikom iti na stranišče samo tam, kjer je predvideno z itinerarjem. Varnost je prva. Da so kot nekakšni specialci iz avtobusa tekli v arabsko restavracijo, kjer jih je čakala posebna soba, da ne bi prišli v stik z divjimi Palestinci. Tam so jim postregli z zelo poceni, vsekakor cenejšo kot v Tel Avivu, in okusno hrano. Kdo bi si mislil za take primitivce, ko pa je splošno znano, da jedo surovo meso, ki ga trgajo z zobmi. Sicer ni pripravljen košer, je pa halal, kar je, ne boste verjeli, dragi sosedje, skorajda isto. In imajo tudi žlice in vilice, tako kot v Izraelu. In natakarje! Ko pa bodo sosedom pokazali fotografije grobnice Jaserja Arafata, največjega sovraga Judov takoj za nacisti, kjer so jih varovali oboroženi Palestinci in se z njimi tudi fotografirali, zavisti ne bo konca. Glava družine oče Ariel z navdušenjem razlaga, da tam, kjer je on pred leti osebno s tankom, ko je še bil izraelski vojak, razsul šolo, znova stoji – šola. Mama Golda pred sosedami ne skriva navdušenja nad odkritjem, da je tam v nevarni divjini videla obleke najbolj znanih blagovnih znamk, in to vsaj za četrtino ceneje kot v Tel Avivu. Otroka začudenim sovrstnikom pojasnita, da imajo Palestinci halal McDonald's. Iz Izraela bo v Ramalo drvelo vse več avtobusov – šolske ekskurzije, upokojenci, sindikalni izleti in vojni veterani. Cvetel bo fotosafari bratstva in enotnosti in turizmu bo uspelo tisto, zbratiti dva naroda, kar 60 let ni uspelo politikom in generalom.
