Gorenja vas. Osnovno vodilo najstnikov in najstnic je biti drugačen. V tej svoji hudi želji po drugačnosti pa se zdi, da so pravzaprav vsi enaki. Razen Anje Eržen iz Sovodnja nad Poljansko dolino, ki pa je zares malo drugačna. Petnajstletna učenka Osnovne šole Ivana Tavčarja iz Gorenje vasi je namreč izdala samostojno pesniško zbirko, v kateri je 66 njenih najljubših pesmi. Številka ni naključna, če bi bilo po Anjino, bi zraven postavila še eno šestico. Podoba iz daljave je naslov zbirke, v kateri pa ne opeva najstniške ljubezenske zagledanosti, lepot narave in kar je še takšnih tem, ki bi jih pričakovali od najstnice. Ne, Anja v pesmih prikazuje veličastnost teme, ukvarja se z vprašanji minljivosti, smrti, omenja angele in hudiče, kri in črn svet.

Prav pred kratkim so v okviru izbora najboljših šolskih glasil, ki ga vsako leto opravi Javni sklad za kulturne dejavnosti, njeno pesniško zbirko nagradili. »Podoba iz daljave je pesniška zbirka nadarjene najstnice. Preproste skrbno izbrane pesmi odsevajo kakovosten pouk književnosti, katerega metode vključujejo tudi otroško ustvarjalnost,« je zapisala komisija. Poleg samostojne knjige so nagradili tudi literarni zbornik Med gorami, kjer so učenci napisali »literarne prispevke pod mentorskim vodstvom učiteljev, kar kaže na primer dobre prakse, kjer je zbrana literarna ustvarjalnost in že spodbuda učencev k samostojnim literarnim publikacijam«.

Mentorica in učiteljica slovenskega jezika Andreja Uršič je o Anjini poeziji dejala, da ima neverjetno bogat nabor izvirnih metafor in rim. »Močno izstopa po literarni kvaliteti. Velika večina učencev v teh letih ima težave z iskanjem rime, Anja pa ob upoštevanju pesniških zakonitosti dela prave miselne preskoke,« je ocenila Uršičeva. Čeprav nekatere pesmi nosijo naslove kot Moj (prekleti) svet, Mrzlo telo, Črn svet, Sonce ne bo več vzšlo, Ples s smrtjo, Pekel, celo Moja smrt, Anja vseeno izžareva veliko mero optimizma, samozavesti, odprtosti. No, v mnogih pesmih je izraženo tudi to. »Ob strahu vedno posije sonce, ob hudiču se pojavi angel. Pesmi so sicer polne mraza in hladu, a hkrati tudi svetlobe, ognja, toplote,« je povedala Uršičeva.

Anja je hitro dodala, da je tak, kot ga opisuje v pesmih, pač njen svet. »Ampak da smo si na jasnem. Nobenih samomorilskih nagnjenj nimam, čeprav se me mnogi vrstniki bojijo in so prepričani o čem takem, tako da se me včasih kar izogibajo. Meni te teme pač veliko pomenijo, eno lepoto najdem v razmišljanjih o življenju, smrti, temi in svetlobi. Življenje cenim tako, kot je.« Na prvo žogo se zdi, da gre za iskanje pozornosti, da se mlada pesnica, kot bi rekli vrstniki, »meče ven«. »Kaj pa vem. Saj morda je res. Kakor kdo vidi. Prijatelji pa vedo, da taka pač sem. Včasih mi je všeč tudi samota, rada poslušam glasbo in zdi se mi, da so moje pesmi tudi vpliv besedil Siddharte in skupine HIM,« je hitro »priznala« Anja. In še dokaz, da gre kljub njenim drugačnim pesmim sem ter tja tudi za čisto navadno punco: »Priznam, moja največja želja je, da bi katero od pesmi za besedilo vzela skupina Siddharta. Ja, malo samovšečno je to, saj vem. Vedno sem bila v senci, nikoli v središču pozornosti. In zdaj me ta pozornost okoli knjige spreminja in mi je malo čudno.«