Mnogi poudarjajo, da je za vzpostavitev tega neuradnega praznika pravzaprav »kriv« papež Gregor XIII., ki je v 16. stoletju uvedel gregorijanski koledar, s čimer se je novo leto uradno pričelo 1. januarja. V srednjem veku so namreč v večini evropskih mest novo leto praznovali 25. marca, teden dni dolgo praznovanje pa se je končalo na 1. aprila.
Leta 1508 je francoski pesnik Eloy d'Amerval omenjal aprilske norce (v dobesednem prevodu pravzaprav »aprilsko ribo«). Tako v Franciji kot tudi Italiji in Belgiji otroci in odrasli ob tem dnevu tradicionalno pritrjujejo papirnate ribe na hrbte drugih in nato v svojih jezikih vzklikajo »aprilska riba!«.
Londončane je zanimalo »umivanje levov«
Najzgodnejše povezave med prvim aprilom in potegavščinami najdemo v Canterburyjskih zgodbah Geoffreya Chaucerja davnega leta 1392. V Chaucerjevi zgodbi je 32 dni od marca (kar bi lahko pomenilo 1. april, morda pa tudi 2. maj), ošabnega petelina prelisičila lisica.
Leta 1686 je britanski filozof John Aubrey prvi april imenoval za »sveti dan norcev«, na ta dan deset let pozneje pa se je kar nekaj Londončanov odpravilo proti londonski trdnjavi (Tower of London), da bi si ogledali, »kako umivajo leve«. Seveda je šlo za potegavščino.
Korenine segajo tudi v stoletja pred našim štetjem
Predhodniki prvoaprilskega dneva norcev so med drugim starorimski festival Hilaria, ki so ga praznovali 25. marca, v srednjem veku pa so festival norcev praznovali vsako leto 28. decembra. V špansko govorečih deželah ta dan še vedno zaznamujejo potegavščine.
Tudi Iranci imajo svoj dan norcev, in to na 13. dan perzijskega novega leta, ki pa pade na 1. ali 2. april. Prvi dokazi praznovanja tega dne segajo v daljno leto 536 pred našim štetjem.
