Usoda te ptice je bila neizogibna

Za nizozemsko televizijo je med drugim posnel odmevno serijo dokumentarcev Brieven Uit Belfast (1996), ki opisuje otroštvo na Severnem Irskem, kratek dokumentarni film Caravan 2 (1997) o iranski družini, ki išče politično zatočišče na Nizozemskem, ter serijo Pierlala (1998) o otrocih in njihovem spopadanju s smrtjo. Ker pa ga je sčasoma vedno bolj zanimal tudi igrani film, je najprej posnel kratka igrana filma Drawn out Love (2007) in Maite was here (2007), ki jima je lani sledil še celovečerni prvenec Kauwboy (2012).

Film je že ob premieri na berlinskem festivalu prejel nagrado za najboljši prvenec, sledile so številne nagrade na mednarodnih festivalih, konec leta pa še evropska filmska nagrada za odkritje leta. Kauwboy je primarno sicer namenjen otroškemu občinstvu, vendar režiser poudarja, da je s filmom želel nagovoriti vse, ne le mladih. »To je film, ki ga lahko razumejo otroci, a govori tudi odraslim. Deluje na več ravneh.«

Mislim, da je šlo za kombinacijo obojega. Že med samim študijem sem večino projektov, ki smo jih morali narediti, poskušal preusmeriti k mediju videa in filma. Dokončno sem se dokumentarnemu filmu zapisal po študiju, med opravljanjem civilnega služenja vojaškega roka, ko sem delal v bolnišnici za duševno prizadete, kjer sem snemal kratke dokumentarne filme. Kasneje pa sem imel to srečo, da sem dobil službo na nizozemski javni televiziji. Tam sem posnel prve resne dokumentarne filme za otroke in tako se je začela moja kariera režiserja dokumentarnih filmov.

Že ko sem pripravljal scenarij za serijo Brieven Uit Belfast (1996), sem ugotovil, da so otroški odgovori pogosto bolj zanimivi kot odgovori odraslih. Odrasli so na moja vprašanja o težavah na Severnem Irskem odgovarjali z obrabljenimi floskulami, otroci pa so bili v svojih odgovorih dosti bolj neposredni in tudi bolj praktični. Eden od njih mi je razložil, da bitka v 17. stoletju ni bila odločena, zato še vedno traja. Čeprav gre na prvi pogled za naiven odgovor, pa v sebi skriva resnico – nihče ni zmagal in zato se ljudje še vedno borijo in ubijajo. To je problem v vseh vojnah in ta otrok je to povedal na zelo preprost način. Njegov odgovor je tako postal neke vrste premisa serije Brieven Uit Belfast.

Določenih stvari v dokumentarnem filmu ne moreš narediti, mene pa je z leti vedno bolj zanimal drugačen način snemanja in ustvarjanja filmov. Začel sem s kratkimi igranimi filmi, nato pa sem s pomočjo koscenaristke Jolein Laarman osnutek Kauwboya razvil v scenarij za celovečerni film. Z Jolein sem začel sodelovati, ker sem iskal nekoga, ki bi mi pomagal pri strukturi scenarija, vendar sva kmalu ugotovila, da imava podobne ideje, podobno vizijo in da lahko skupaj piševa. Prav ona je bila tista, ki je »zloščila« končno verzijo scenarija, trenutno pa že piševa scenarij za naslednji film.

Z Daniëlom sem želel sodelovati, ker me je prepričalo njegovo delo z drugimi režiserji (med drugim je sodeloval tudi z režiserko Urszulo Antoniak pri snemanju filma Nič osebnega, op.p.). Za Daniëla ne bi rekel, da je kamerman, temveč slikar, saj zna ujeti ne samo podobo, temveč tudi oziroma predvsem atmosfero te podobe. Poleg tega ga ni strah eksperimentiranja in prav on me je prepričal, da sem v film vključil tako imenovane zamrznjene posnetke. Ti posnetki so bili sicer moja ideja, vendar nisem bil prepričan, da bo to na platnu tudi funkcioniralo.

Idejo sem razvil skozi svoje lastno ukvarjanje s fotografijo, navdih pa so mi dali tudi drugi fotografi. Med njimi moram posebej izpostaviti britansko fotografinjo Leonie Purchas, predvsem njeno serijo In the Shadow of Things. Purchasova je fotografinja, ki se ne izogiba težkim temam, kljub temu pa je na njenih fotografijah najti tudi trenutke sproščenosti, trenutke lepote. Njeno delo ne predstavlja samo dobrih oziroma samo slabih stvari, ampak tudi vsa vmesna stanja. In prav to večplastnost življenja se trudim prikazati v svojih filmih.

Film ni avtobiografski, je pa osnovan na dogodku, ki se mi je zgodil, ko sem bil otrok. Tudi sam sem imel udomačeno ptico, ki je umrla na prav tak način, kot umre ptica v filmu. Med pisanjem scenarija, potem ko je postalo jasno, da gre za film, namenjen otroškemu občinstvu, so me producenti pregovarjali, naj to sceno spremenim oziroma napišem na novo. Nekaj časa sem se tako poigraval z idejo o drugačnem koncu, vendar sva z Jolein ugotovila, da to ni mogoče. Ko začneš pisati scenarij, so liki sicer tvoj izum, vendar se lahko zgodi, da na določeni točki oni začnejo usmerjati in voditi zgodbo. Tako je bilo tudi v tem primeru in smrt ptice je bila neizogibna.

Jojo skozi ves film žaluje na način, na katerega žalujejo otroci. Izgubo predeluje skozi igro in se z materino smrtjo – vsaj po mojem mnenju – zelo dobro sooča. Otroci se realnosti, še posebej krute realnosti, pogosto lotevajo skozi igro in jo tudi predelajo skozi igro.

Tokrat je oče tisti, ki predstavlja problem, saj se ni sposoben pogovarjati z Jojom o materi, o njeni smrti in o njunem odnosu. Ker oče nikoli ne joka, si tudi Jojo – skoraj do konca filma – ne dovoli jokati, ker meni, da to ni pravi način žalovanja. Smrt ptice pa obema dovoli, da pokažeta svoja čustva in se – vsak na svoj način – soočita s smrtjo.

Na Nizozemskem so kavke zelo običajne ptice in pogosto se zgodi, da jih ljudje dejansko udomačijo. Ptica sicer nima neke posebne simbolike, vendar se mi je odločitev za kavko zdela najbolj logična glede na kraj dogajanja.

Poleg tega mi je všeč tudi njihova narava. So zelo inteligentne ptice, interakcija med pripadniki jate je ves čas zelo živahna. Prav tako pa so tudi zelo zveste. So namreč monogamne in če ena od ptic v paru umre, si druga ne poišče novega partnerja, ampak ostane sama do konca, osivi in tudi poje ne več. To se mi je zdelo zelo ganljivo.

Na avdicijo se je prijavilo precejšnje število otrok in opravil sem pogovore s skoraj tristotimi dečki. Ko sva se srečala z Rickom in ko je prvič spregovoril, sem vedel, da sem našel glavnega igralca. Poleg tega, da je zelo vljuden, ima tudi močan socialni čut, kar se je med drugim pokazalo v tem, da je že v nekaj dneh poznal imena vseh ljudi v snemalni ekipi, vedel je, kako je ime njihovim otrokom, kdaj imajo rojstne dneve in tako dalje. Vse to se je pokazalo tudi na platnu in skupaj sva lahko oblikovala lik Joja, kot ga jaz sam ne bi mogel.

Prve projekcije na berlinskem festivalu so me pozitivno presenetile, saj smo imeli po projekcijah pogovore z otroki, ki so bili polni vprašanj o sami zgodbi, o Joju, njegovem očetu in ptici. Prav tako me je razveselilo, da so film nagradile otroške žirije, se pravi ne samo strokovne in »odrasle« žirije. Nazadnje smo dobili nagrado otroške žirije na festivalu BUFF v švedskem Malmöju pred dvema tednoma.

Po mojem mnenju film otroke prepriča predvsem zato, ker jih nagovarja kot razmišljajoče osebe. Prav iz tega razloga se mi zdi pomembno, da v Evropi obstajajo programi, kot je Kinobalon, ki otrokom predstavijo še kaj drugega, kot so mainstreamovski – pogosto poneumljajoči – filmi. Otrokom je treba ponuditi alternative, jim pokazati, da obstajajo različne filmske govorice, in jih na tak način spodbuditi k širjenju obzorij in umetniškega okusa.