Nekdanji frontman skupine Animals, danes 71-letni gospod Eric Burdon, je nedavno oznanil, da piše novo avtobiografijo. »Knjigo pišem, ker želim na papir preliti vse zgodbe, ki jih bom sicer pozabil. Rad bi zapisal svoje izkušnje in razkril življenje, ki sem ga kot glasbenik izkusil. Življenje, ki mi ga bo marsikdo zavidal in bi se mu mnogi raje izognili.« Za Burdona, ki se je z zasedbo Animals vpisal v rock zgodovino, še najbolj po zaslugi hita House of The Rising Sun, to ne bo prva taka knjiga. Prvo avtobiografijo Used To Be An Animal, But I'm Alright Now (»Bil sem žival, a zdaj sem v redu«) je izdal že leta 1986, drugo, Don't Let Me Be Misunderstood, pa petnajst let kasneje. V nastajajoči knjigi, ki naj bi nosila naslov Breathless – ker je živel takšno življenje, da mu zmanjkuje sape, bi rad omenil prav vse, česar se spomni iz petdesetih let, ki jih je preživel v glasbeni industriji.
Avtobiografije glasbenikov so zelo priljubljene pri njihovih oboževalcih in že kar nekaj časa polnijo police knjigarn in programe založb. »Pisati knjige je za glasbenika zelo prijetna stvar. Je način, kako dobiti denar, ne da bi zato moral neprestano stati na odru in nastopati,« o pisanju razmišlja Neil Young. V njegovi knjigi spominov Waging Heavy Peace lahko prebiramo njegova razmišljanja o glasbi, naključne spomine in spontane dogodivščine, ki bi sicer ostale nedosegljive njegovim občudovalcem.
To, da glasbeniki v svojih avtobiografijah, ki pri nekaterih avtorjih bolj spominjajo na dnevniška zapiske, z bralci delijo svoje poglede na slavo, denar ali droge in na drugi strani svoje misli, grehe in intimnosti, ni presenetljivo. Status nedostopnosti, ki so ga rock zvezde dolgo imele, se je okrušil s tem, ko so ob bolj pesniško naravnanih kantavtorjih začeli svojo plat zgodbe opisovati tudi bad guys glasbene krajine, kot so na primer Slash, Steven Tyler, Pete Townsend, Sammy Hagar, Ozzy Osbourne in Keith Richards. Prav zaradi slednjega v New York Timesu pišejo o tako imenovanem »fenomenu Keith Richards«, saj je kitarist s svojo avtobiografijo Življenje (Life) obnorel knjižni trg in ga odprl za avtobiografije in spomine glasbenih legend.
Voajersko branje o rokenrolu
V avtobiografiji Življenje, ki jo je Richards napisal s sodelovanjem publicista Jamesa Foxa, glasbenik razkriva strast, ki jo čuti do glasbe, neverjetne dogodke, povezane z mamili, in kako je biti del take skupine, kot so Rolling Stones. Večkrat tudi omeni turbulenten odnos, ki sta ga imela s pevcem Mickom Jaggerjem, katerega primerja s primadono in važičem, za kar se mu je po izdaji knjige tudi javno opravičil. Poleg zaledja glasne glasbe in kaosa šovbiznisa pa Richards razkriva tudi svoje bolj osebne in nevidne strani – svoj odnos do matere in očeta, razmišljanja, dvome, ljubezenske izpovedi, odnos do žene in otrok.
V čem je torej skrivnost teh spominov, da je knjiga že v prvem tednu po izidu kraljevala na lestvici najbolj prodajanih knjig, ki jo objavljajo v New York Timesu, in se tam obdržala kar 22 tednov? »V Keithovi osebnosti in nadvse spretnem slogu, v katerem je knjiga napisana. On se še vedno zabava, življenje jemlje, kakršno je, hkrati pa ogromno zna in ve, ne da bi se pri tem napihoval. Vse to je razvidno iz knjige,« meni Matej Krajnc, literat in kantavtor, ki tudi sam prevaja literarna dela tujih glasbenikov, kot so Bob Dylan, Hank Williams, Leonard Cohen in Howlin Wolf. Oboževalci so lahko v knjigi Življenje spoznali odtenke vsega, kar so želeli vedeti o Keithu Richardsu, kritiki pa so ga povzdignili v še večjo zvezdo, kot je bil pred tem. »Odločil se je, da bo povedal stvari, kot se jih spomni, pri tem si je pomagal z zapiski, pismi in dnevnikom, ki ga je nekoč imel. In spomnil se je skorajda vsega.«
Richards je prodal sedem milijonov izvodov svoje knjige, za avtobiografijo pevca skupine Aerosmith Stevena Tylerja pa naj bi bilo pred izidom na internetu in v knjigarnah tolikšno povpraševanje, da so morali na založbi šestkrat povečati naklado; tudi Bob Dylan že piše drugi del svojih dnevniških Zapiskov. Pri vseh omenjenih glasbenikih, ki se preizkušajo v pisanju avtobiografij, lahko prepoznamo, v čem so si podobni – torej, kaj imajo skupnega poleg seksa, drog in rokenrola? Starajo se. Če parafraziramo Neila Younga: pišejo, dokler se še česa spomnijo. Imajo status legend, njihova doživetja so neverjetna, njihova glasba je prepoznavna in celo kultna; zgodbe lupijo iz preteklosti in oni sami najbolje vedo, kaj so doživeli – in kako so v vrtincu divjega rokerskega življenja sploh ostali živi. Njihovi spomini so nekakšen dokument ne samo o njihovem delu, temveč o celotnem sociološkem fenomenu rokenrola.
Glasba in literatura z roko v roki
Po besedah Mateja Krajnca sta glasba in literatura med seboj neločljivo povezani. »Sprva sem mislil, da so komadi nekega ustvarjalca namenjeni množičnemu poslušalstvu, poezija pa bolj intimi, a sem se seveda prekleto motil. Do spoznanja te zmote sem sicer prišel zelo hitro; vse veje umetnosti hodijo z roko v roki, nerazdružljive, beseda in glasba še posebej,« pove. In kakšni pisci so glasbeniki in ali je sploh pomembno, kako kakovostno je neko literarno delo ali avtobiografija, če je njen avtor nekdo, ki nam opisuje svet slave? »Je. Dylan, kot je razvidno iz avtobiografije, ki se hkrati bere kot napet roman, ne glede na protagonista, kar je še posebej sijajno, ni v prozi nič slabši kot v poeziji ali pisanju skladb, izbrušen stilist je, ki bralca takoj pritegne in ne izpusti, podobno kot v pesmih, ko kljub nekaterim epskim dolžinam s pričakovanjem čakaš, kaj bo povedal. Učil se je od vseh, tako od klasikov kot od bitnikov, njegov jezik je v poeziji in prozi svež in razgiban avtorski spoj vseh vplivov, ki jih je absorbiral. In če je verjeti Zapiskom, je absorbiral marsikaj,« se Krajnc naveže na avtobiografijo Boba Dylana, ki jo je prevedel.
Tudi Patti Smith je za svoj roman Pač mulca dobila ameriško nacionalno knjižno nagrado. Knjiga spominja na memoar, ki se bere kot poklon nekemu prejšnjemu življenju. V njej je skozi nizanje skorajda neverjetnih zgodb in naključnih srečanj popisala svoje doživljanje New Yorka iz sedemdesetih let, ki je neizogibno prepleteno z umetnikom Robertom Mapplethorpom. Patti Smith, ki jo večina ljudi pozna kot »prababico punka«, v delu opiše, kako je leta 1967 brez denarja prišla v burno newyorško mravljišče, da bi postala pisateljica. Brala je francoske dekadente in sanjala o pesniški karieri. To, da se je nekaj let kasneje pojavila tudi na odru, je bilo bolj naključje, eno tistih, ki ji je mnogokrat krojilo usodo. Umetnica je izdala zavidljivo število pesniških zbirk, piše pa tudi kratke zgodbe in romane.
Med boljše pisce v vrsti glasbenikov sodijo še Leonard Cohen, ki je bil sprva pesnik, šele kasneje pa se je začel ukvarjati z glasbo, Jim Morrison, čigar pesmi imamo prevedene tudi pri nas, Steve Earle, ki je lani izdal odličen roman, poprej pa še zbirko zgodb, pa Tom Waits, Townes van Zandt, John Prine, Loudon Wainwright III., Joni Mitchell, Nick Cave, ki ima v slovenščino prevedeni dve svoji knjigi, Hank Williams in Bruce Springsteen.