Razveseljiva plat Aleksejevega pisanja je spoznavna moč, velika argumentacijska spretnost, po eni strani prepričljivo izvajanje sklepov, po drugi pa predvsem opiranje na dokazljive, pogosto preočitne razlike med filozofijo in znanostjo. Aleksejev pri tem ni prvi, ki ugotavlja in pogumno zatrjuje, da je cesar filozofije gol, a vsiljuje se misel, da obstajajo bolj navdušujoči pristopi, ki so si za cilj zadali isto. Recimo Francis Wheen v knjigi Kako so prodajalci megle zavladali svetu ali Ben Goldacre v Slabi znanosti (na obe se sklicuje avtor). Spopad med znanostjo in filozofijo je v njunih delih partikularen, analitično kritičen do konkretnih zablod filozofske miselnosti, predvsem pa svoje primere obdelata z manj čustvi in več smisla za humor. Vtis popravlja avtorjevo lastno sklepno spoznanje, da bi filozofijo skoraj nokavtiral z metodo filozofskega dokazovanja. Komična zagata je vsaj še ta, da lahko edino spekulativno mišljenje priskrbi morebiten aplikativen odgovor, kakšen naj bi bil svet po filozofiji.
Namesto pomerjanja mišic in prerivanja okoli načelnega bi bil užitek gledati avtorjev dialektični spopad s konkretnimi filozofijami. Predstavljajte si, kako filozof Aleksejev odpre embalažo filozofa Žižka, kako mladi Aleksejev hipostazira nad kakim Kocijančičevim berilom, kako za zabavo spodnese Kantov kategorični imperativ pri vsej njegovi teži in mimogrede poruši stavbo dekonstrukcije kakega cenjenega Francoza.