Evrovizija. Eden najbolj gledanih vsakoletnih nešportnih dogodkov v maju pred televizijske ekrane priklene nekaj sto milijonov gledalcev, ki z glasovanjem prispevajo h kuhinji celotnega izbora. Čeprav se praviloma glasovi med državami razporejajo zelo podobno, ne glede na kakovost pesmi, in izbor vsako leto razhudi množice, saj dostikrat ne zmaga ušesom najbolj všečen komad, pa se tradicija nadaljuje že 57 let. In nič drugače ne bo letos med 14. in 18. majem na Švedskem, kjer bo sodelovalo 39 držav. Toda tako izrazitega favorita, kot je letos, že dolgo ni bilo. Se spomnite komada Everytime we touch ali pa What hurts the most? Skupina, ki ju izvaja, bo letos zastopala Nemčijo, pevko Natalie Horler pa si boste ob glasu še kako zapomnili po bujnem oprsju in dolgih svetlih laseh.

Cascada. Za svoje preživetje so že zdavnaj poskrbeli, saj so po vsem svetu prodali več kot 20 milijonov albumov, na severu pa bodo skušali unovčiti priljubljenost in dokazati, da lahko tudi na evroviziji zmagajo – favoriti. Za svojo cascado pa bodo pesti držali tudi prebivalci Rüsselsheima. Sicer ne bodo sodelovali v telefonskem glasovanju, je pa njihova misija še veliko bolj zahtevna, kot samo oddati glas in upati na zmagoslavje. Želijo si namreč, da bi cascada osvojila srca zemljanov do te mere, da bi segli v žep in odšteli zahtevane denarce. Seveda govorimo o cascadi na štirih kolesih, Oplovem kabrioletu.

2-5-9-4-5 se glasi zmagovita kombinacija ali prevedeno – gre za vstopno nemško ceno, ki pa naj bi bila zelo podobna slovenski, ko bo junija zapeljala na naše ceste. Formula je znana: električno pomična platnena streha, športne zmogljivosti in seveda vožnja z vetrom v laseh. Tega je v cascadi na pretek, tudi če namestimo protivetrno zaščito, zato lastniku ali lastnici preostane dvoje: na glavo si povezne čepico ali pa se prepusti svojevrstnemu oblikovanju pričeske, ki pa po vožnji še najbolj spominja na sračje gnezdo. Kameleonstvo poteka enostavno, zgolj s pritiskom na stikalo, operacija, pri kateri bolnik (beri: voznik) vedno preživi, pa traja nadzvočno hitrih 17 sekund. In še več: da vas med vožnjo ne preseneti nevihtni oblak, lahko streho (na voljo je v treh barvah) zaprete tudi do hitrosti 50 km/h. »Želeli smo imeti najboljšo pomično platneno streho in imamo jo. Celoten strešni sistem tehta le 50 kilogramov, kar je 65 odstotkov manj kot pri astri TT, streha pa je tudi tretjino bolje zvočno zatesnjena. Njeni veliki prednosti sta hitrost odpiranja in možnost tovrstnega početja med vožnjo,« na temo strehe pravi vodja razvoja Klaus-Rudolf Reuter.

Všečna je, to ji moramo priznati, z oblinami na pravih mestih, zato ni kota, pod katerim ne bi bila fotogenična. Pa še za razred daljša je od tekmic, raztegnili so jo namreč na zajetnih 4,7 metra. To prevedeno pomeni poudarjeno uporabnost, saj udobno sedenje na zadnji klopi ni marketinški trik, temveč boste zadaj svoje telesce kabrioletski nravi navkljub namestili presenetljivo udobno, kakšnih iluzionističnih trikov a la David Copperfield pa ne gre pričakovati pri prtljažniku, ki z uradno izmerjenimi litri med 280 in 380, odvisno od položaja strehe, ponuja več, kot v resničnem svetu da. Smo pa vseeno dali kapo dol razvojnikom, ki so dobro razmislili o možnosti, ko se prevažata le eden ali dva, zadnjo klop je tako mogoče podreti, ravno dno pa izkoristiti za prevoz dimenzijsko zajetnejše prtljage. Da je tako, se velja zahvaliti tudi Karimu Giordimaini, oblikovalcu notranjosti, ki je kot Baltazar iz kultne hrvaške risanke hodil gor in dol po pisarni ter premleval rešitve, dokler je ni našel. »Veste, mladi oblikovalci radi dizajnirajo športne avtomobile, nekaj starejši pa kabriolete. Ko smo izvedeli za nalogo, smo bili vsi nasmejani. Veliko debate je bilo okoli strehe, za platneno pa smo se odločili, ker zavzame malo prostora v prtljažniku. Moram priznati, da je avto videti všečno s streho in tudi brez nje. Z dolžino smo šli namenoma razred višje, v katerem so trije prestižni nemški konkurenti, toda cenovno smo ostali na ravni ljudskih znamk. Zato je cena atraktivna in tretjino nižja kot v primeru audija, BMW ali mercedesa zgoraj brez. Naše vozilo odlikujejo štirje sedeži in primernost za uporabo v vseh letnih časih, lahko ga uporabljamo tudi za vsakodnevno vožnjo.«

Ljubezen na prvi pogled bo junija gotovo v porastu, kako močna pa bodo čustva, bo v veliki meri odvisno od bitja srca. Nam je na testnih vožnjah bilo močno, tudi zavoljo iskrive konjenice. 170 konjičkov nas je namreč naravnost rotilo, naj jih spustimo v dir, kar smo rade volje tudi storili. Sadistični pritisk stopalke na plin pa se nam je oddolžil z izdatno mero adrenalina v krvi. Zagotovo bi lahko bil še višji, a priznamo, da nismo imeli poguma, da bi na francoski avtocesti vozili z maksimalnimi 222 km/h in tvegali astronomsko kazen. Toda predjed nam je bila dovolj, da smo verjeli, da ima novi 1,6-litrski turbobencinski motor svetlo prihodnost, a z dilemo: izbrati 6-stopenjski ročni ali samodejni menjalnik. Na motor z uradno oznako SIDI turbo ECOTEC je ponosen tudi vodja razvoja Gerald Demel: »Cascada je prvi opel z novostjo pod pokrovom. Je sodoben in okolju veliko bolj prijazen od predhodnika, poraba je namreč s povprečjem 6,3 litra nižja za petino, dobro pa se odziva tudi pri nižjih vrtljajih, saj je maksimalni navor na voljo že pri 1650.« Seveda smo ga glede porabe prijeli za besedo, potovalni računalnik pa je bil neizprosen in je kazal številko devet! Si želite manjšo? Brez težav, saj ponujajo veliko četverico, 1,4-litrska bencinarja z močjo 120 (88 kW) in 140 konjev (103 kW) ter 2-litrska dizla s 165 (121 kW) in 195 konji (143 kW).

P.S.: Se že veselimo evrovizije in smo v pričakovanju Cascadine zmage. Zna se zgoditi, da bo letos celo dvojna…

več fotografij na www.dnevnik.si