Če slovenska družba v tem trenutku boleha za minimalnim zaupanjem med državljani in političnim razredom, se kot osnovni in še globlji problem kulturnega polja kaže v veliki stopnji nezaupanja in nasprotij med posameznimi segmenti kulture. Na ozadju širšega problema pavperizacije ustvarjalnega razreda in populacije nasploh je v zadnjih letih najbolj oživelo poudarjanje statusnih razlik med institucijami, ki so podaljšek države, in temi, ki delujejo neodvisno. Slikovito dopolnilo problema je najširše sistemsko ignoriran generacijski prepad, temu sledijo medregijska trenja, ki jih je lani raznetil mariborski kulturni projekt, nekje pod površjem ves čas tli konflikt med posameznimi področji. Po vzorcu: knjižna politika zahteva posebno pozornost, če le ni zgodovinska upravičenost na strani kulturne dediščine, če seveda ni nacionalni spomin, ki ga hranijo slovenski arhivi, mnogo bolj pereče vprašanje od tegob, ki tarejo skupnost na področju intermedijske umetnosti, če seveda čas ni zrel, da se vsi skupaj lepo osredotočimo na kreativne industrije, pri čemer, za božjo voljo, nikar ne podcenjujmo pomena filma. Atomiziran kulturni sektor je z 20-letnim izključnim fokusom na svoje partikularne stiske sam negiral možnost politične intervencije vanj, ki bi mu omogočila, da odraste in dozori v kvalitetnejši servis državljana.

Še tako skladno delujoč in zrel kulturni sektor je brez vsake moči, če na drugi strani ni izdelane vizije, dialoških veščin in političnih kompetenc, ki peljejo od besed k dejanjem. To je jasno. A če gledamo stagnacijo slovenskega polja kulture in degradacijo posameznih področij produkcije, vidimo, da še zdaleč ne delujejo slabo le oblastne strukture. Veliko lahko k povečanju učinkovitosti javne politike doprinesejo poenotenja v kulturnem sektorju, ki podobno terjajo demokratične veščine, konstruktivno etiko ter brzdanje interesnih ambicij, upravičenih in neupravičenih. Da se minister problema zaveda, kažejo predlogi in namere: krepitev vloge Nacionalnega sveta za kulturo, polnejša vključitev stroke v oblikovanje kulturne politike v okviru ministrstva. Da bi ambiciozna kulturna politika meso postala, je potreben zdrav partnerski odnos, ki ni nič drugega kot dve zdravi polovici partnerskega odnosa v redni in odkriti medsebojni komunikaciji.

Kolikor poznamo vztrajnost institucionalne kulture in njeno odpornost in predvsem odpor do vseh sprememb, ostaja bojazen, da bi tudi Grilčev mandat utegnil imeti obetaven začetek, ki bo razvodenel v žanrski kliše ali soap opero. Četudi se zdi, da je rešitev v novem ministru, je rešitev na prvem mestu v kulturi. Minister lahko ponudi še tako dodelano platformo za spremembe, ki ne bo oživela, dokler ne bo sprememba kulturna sfera sama.

Predlagam naivni optimizem čisto do zadnjega.