Medtem ko je šla politika v ofenzivo, se je turška vojska postavila na obrambne položaje za zajezitev morebitne regijske vojne. Turška vojska ni prestopila meje s Sirijo, vojna pa je čez mejo prišla v Turčijo. Jug države so zasedli stotisoči beguncev. Naselili so na območju, kjer živijo Kurdi. Vojna med Turčijo in turškimi Kurdi se je končala ravno v trenutku, ko sva se z Özcanom pogovarjala v Ankari. V kurdskem mestu Diyarbakir je na nogometnem stadionu več kot 100.000 Kurdov poslušalo pismo, ki ga je zgodovinski kurdski vojaški poveljnik Abdullah Öcalan po dolgih pogajanjih s Turčijo iz zapora pisal svojim vojakom organizacije PKK. Pozval jih je, naj odložijo orožje in participirajo pri političnem življenju Turčije. »Danes se zbujamo v novo Turčijo, nov Bližnji vzhod in novo bodočnost,« je pisal svojemu narodu. »Odprla so se vrata za prehod iz oboroženega boja v politični boj.«

Turki so hoteli slišati nekaj bolj konkretnega, in tudi to so slišali. Öcalan je zahteval, »naj se vse oborožene enote umaknejo iz Turčije«.

Umaknejo kam? Logični poti sta dve. Irak in Sirija. Turškim politikom je vseeno, ker potrebujejo mir za ohranitev spektakularne gospodarske rasti, ki jo vojna na meji uspešno klesti. Tudi v Ankari je vojna vsakodnevna resničnost. Na sedežu vladajoče stranke AKP so bile še vedno razbite šipe, ki jih je sesula v Erdoganovo pisarno namenjena raketa. Izstrelili so jo člani levičarske Revolucionarne ljudske osvobodilne stranke, ki je bila v hladni vojni zaveznica Asadovega očeta Hafeza. Medtem ko so Turki gasili požar v premierjevi pisarni, so na Cipru protestirali zaradi obdavčitve bančnih depozitov, EU pa je izzvenela bolj nasilno kot nekdanje turške vojaške diktature. V Izraelu je ameriški predsednik Barack Obama prepričeval Bibija Netanjahuja, naj se Turkom opraviči za napad na njihovo ladjo in poboj aktivistov. Ves Bližnji vzhod je živel v običajnih paradoksih. Ali Özcan je bil videti profesionalno zadovoljen. V takšnem svetu je on strokovnjak.

Kako ste hkrati prišli do čina majorja in doktorata političnih znanosti?

Dvajset let sem bil častnik turške vojske. Opravil sem običajno kariero turškega oficirja. Po osnovni šoli sem se vpisal na srednjo vojaško šolo in potem na vojaško akademijo. Kot mlajši oficir sem končal pravno fakulteto v Istanbulu in napisal doktorat iz protiterorističnih strategij, ki so takrat ravno postale zelo aktualne. Turška vojska spodbuja akademsko izobrazbo častnikov. Vojsko sem zapustil s činom majorja in nadaljeval delo v akademskih okoljih.

S kakšne perspektive iz Ankare gledate na vojno v Siriji?

Ni samo enega pogleda. Obstaja zelo jasna vladna perspektiva, ki brezpogojno zahteva odstop Bašarja Al Asada. V opoziciji imajo o tem različna mnenja. Niso prepričani, da je to najbolj pametna politika za Turčijo, ker je vojna porušila veliko geopolitičnih načrtov turške države, ogrozila njeno gospodarsko rast in ustvarila prazen prostor brezvladja na sirski strani turško-sirske meje. Sirska zgodba se je začela kot politični upor proti režimu, ki ga ni znal nihče podpreti. Bilo je veliko lepih želja in praznih strahov, nihče pa ni konkretno stopil naprej s podporo protestnikom. Val političnih protestov se je razvil v državljansko vojno, od katere zdaj vsi bežijo. Turčija nima kam bežati in se je znašla s sirsko vojno v svojem objemu bolj ali manj sama.

Ali ni bil takšen razvoj predvidljiv?

Ne, sploh ne. Mnogo ljudi v državi ocenjuje, da je vlada pred dvema letoma napačno ocenila položaj v sosednji državi in prehitro pretrgala odnose s sirsko vlado. Podcenili so trdnost Asadovega režima, brutalnost, s katero se je bil pripravljen braniti, omahljivost evropskih držav in zelo omejeno usmerjeno pozornost Združenih držav. To je vlada storila kljub temu, da je dobro poznala Sirijo in svoje zahodne zaveznike. Stiki med turško in sirsko vlado so v zadnjih letih pred izbruhom sovražnosti postali zelo tesni, Sirija pa se je razvila v resnega turškega ekonomskega partnerja. V Sanliurfi, ki je mesto na sirski meji, je bilo čez vikend slišati več arabščine kot turščine. Ljudje so hodili sem in tja čez mejo, trgovina in vsi drugi odnosi so cveteli. Sirija se je odprla. Turška vlada je presodila, da je sirski režim anahronističen in da bo zelo hitro padel. Pričakovanja so bila, da se bo otoplitev odnosov nadaljevala in da bo arabska pomlad na Bližnji vzhod prinesla popolnoma nov svet optimizma, razvoja in rasti. Govorili so o tigrih.

Prišle pa so druge živali, ne?

Začela se je še ena prava, strašna vojna. Turčija pa vojn ne mara več. Državi in državljanom prinesejo samo nesrečo. To vam govorim kot vojak, ki je v dvajsetih letih veliko videl in ve, kakšni so učinki vojaškega železja na ljudi in njihova življenja. Položaj je sedaj zelo, zelo slab in še slabše kaže.

V Turčiji je ta trenutek uradno 265.000 beguncev. Vsak dan prihajajo novi. Pripravljeni smo bili na 30.000 beguncev, zdaj se govori o možnem milijonu samo pri nas. Kakih dvesto tisoč jih živi v begunskih taboriščih, sto tisoč pa pri sorodnikih in znancih ali pri ljudeh, ki so jih sprejeli. V resnici nihče natančno ne ve, koliko jih je. Preživeli so dve zelo hudi zimi, mnogi med njimi v šotorih. Prišli so brez vsega in treba jim je omogočiti preživetje. Ob vseh lepih besedah solidarnosti, ki jih je bilo slišati iz Evrope, pa je večina bremena padla na Turčijo. Premier Tayyip Erdogan je februarja rekel, da je vlada v zadnjih dveh letih porabila 600 milijonov dolarjev za oskrbo beguncev. To je samo neposreden strošek. K temu morate prišteti še ekonomsko škodo zaradi prekinitve trgovskih in drugih ekonomskih vezi, socialno škodo in hudo poslabšan varnostni položaj. Sedaj se vsi ukvarjajo samo še s tem, da se Turčija ne bi še neposredno vpletla v vojno.

Kako to, da se je vlada tako zelo zmotila pri presoji svoje sosede?

Nobena vojna se ne razvije tako, kot so jo generali načrtovali na svojih računalnikih. Če imate nasproti dve regularni vojski, lahko seveda delate načrte, rišete ofenzive in oblikujete obrambne strategije. Ko pa se vojna enkrat začne, lahko samo opazujete, kako se strategije druga za drugo podirajo, načrti pa sami od sebe rinejo v svoje smeri. Državljanska vojna pa je sploh popolnoma nepredvidljiva stvar. V državljanski vojni ne morete vedeti, kdo se bo prelevil v vojaka, kakšno taktiko si bo izbral, kdo bodo njegovi zavezniki in kakšna bo njegova ideologija. Redna vojska pa sredi vojne tudi postane nekaj drugega od tistega, kar je v miru.

Kdo je zdaj v vojni v Siriji?

Saj tudi sami veste, da je to komplicirano vprašanje.

Poskusiva poenostaviti: na eni strani vlada, na drugi strani uporniki. Kakšno je razmerje sil?

V Siriji so po mojem vedenju štirje različni tipi upornikov, ki segajo od politične angažiranosti do socialnega banditizma.

Na zahodu so najbolj popularne zmerne skupine milic, ki stojijo za idejami demokratične države. Sestavljajo jih lokalne skupine upornikov, nekdanji pripadniki sirske vojske, ki so dezertirali, in zbirka zelo različnih ljudi, ki si želijo živeti v normalni državi. Razvile so se iz protestnikov, ki so pred dvema letoma poskušali s političnim uporom zrušiti režim ali vsaj vreči Asada, tako kot so Egipčani odstranili Hosnija Mubaraka. Svobodna sirska vojska je zelo raznorodna mešanica različnih skupin z ohlapno organizacijo.

Največ pozornosti vzbujajo radikalne enote v drugi skupini. To so Džabhat al Nusra, Ahrara al Šam, Guraba in še druge. Al Nusra je najbolj znana med njimi, ker z njo strašijo zahodnjake. Zanimiva je, ker je internacionalna. Ni zgolj avtohtona sirska uporniška skupina, ampak ima močno mednarodno zasedbo. Vsi vedo, da je med njimi veliko Egipčanov. Manj znano je, da so med njimi tudi mladi Turki.

Zakaj bi Turki hodili na vojno v Sirijo?

Zato, ker radikalne skupne ne delijo običajnega pogleda na sirsko vojno, da gre za spopad demokratično razpoloženega prebivalstva proti diktatorskemu režimu. Vojno razumejo kot versko vojno. Ne zanimata jih liberalna demokracija in parlamentarna reprezentiranost, ampak verska narava države. Za njo se borijo. Nedvomno dosegajo vojaške uspehe. Njihov največji uspeh pa je, kako svoje akcije predstavljajo na internetu, ki je postal novo orožje. Najbolj vešče uporabljajo kamere, časovno tempiranost svojih sporočil in govorijo najbolj jasen jezik. Uspelo jim je, da so najbolj vidni tudi takrat, ko vojaško morda niso najbolj učinkoviti.

Tudi tretja skupina upornikov ima svojo agendo. To so ljudje, ki se jih v svetu oprijelo angleško ime warlords, lokalni vojni samodržci. Dobro jih poznamo iz Afganistana. Sistem lokalnih poveljnikov je namreč odvisen od socialne strukture. Pod državno ureditvijo Sirije, ki je razdeljena na administrativne enote, obstaja nekaj močnih klanov pa tudi nekaj šibkih klanov. Ko se moč države skrha, ko se ekonomski in varnostni položaj močno poslabša, se ljudje zatečejo v klansko ali, če hočete, plemensko identiteto. Samo v okviru zelo široko razumljenih sorodstvenih vezi se še lahko počutijo varne. Ko je varnost hiše postala odvisna od prebivalcev hiše, je vsaka hiša tako ali drugače nabavila orožje. Poglavar klana ima naenkrat svojo vojsko. Običajno ni politično opredeljen, skrbi samo za ozemlje pod svojim nadzorom. Pripravljen pa je svojo vojsko postaviti na stran političnih interesov, če v zameno dobi kaj oprijemljivega. Običajno gre za ekonomske kompenzacije.

Četrta skupina, o kateri se bolj malo govori, so Kurdi. Vodi jih nacionalistična ideja samostojne kurdske države. Devetdeset odstotkov sirskih Kurdov je članov ali simpatizerjev PKK, ki je še vedno pod vodstvom zaprtega Abdullaha Öcalana. Oni imajo jasen cilj nacionalne pravice Kurdov. Postavili so se vmes med opozicijo in režim. Izbrali so si zelo zanimivo strategijo. Zadnjih šest mesecev se sploh ne udeležujejo spopadov, ampak samo krepijo svoje enote, nabirajo oborožitev in zasedajo strateške položaje. So zelo pomemben igralec pri nadaljnjem razvoju dogodkov.

Poleg teh so še običajni banditi, ki vojno izrabljajo za osebno okoriščanje.

Ko govorimo o upornikih, pa se zdi, da govorimo o bolj ali manj organizirani množici v skupni fronti.

Tako se zdi, če gledate na politično opozicijo, ne pa na ljudi, ki se zares borijo po mestih in vaseh. Res je, obstaja sirska politična opozicija. V glavnem je zunaj Sirije. V Istanbulu in v evropskih prestolnicah. Vendar je brez vsake moči in legitimnosti. Tudi svoje milice nimajo. Ni namreč nobene povezave med političnimi strukturami zunaj Sirije in enotami, ki so v Alepu ali Dir es Zoru. Dve leti vojne je na terenu ustvarilo popolnoma novo ekonomsko, socialno in politično okolje, v katerem delujejo te štiri skupine milic.

Od kod prihaja orožje?

Obstajata dva glavna vira. Prvi je sirska vojska sama, ki je nabrala toliko oborožitve, da se iz enega zavzetega skladišča lahko oboroži kar nekaj ljudi. Drugi vir je Irak. Zasedba Iraka je ustvarila mejo, nad katero nihče nima nadzora in omogoča svoboden pretok orožja. Tretji vir je Libanon, kjer je državni nadzor ozemlja šibak, orožje in ljudje pa prehajajo tako na stran režima kot upornikov. Četrti vir je v Turčiji. Tukaj so skupine, ki prispevajo nekaj lahkega orožja. Embargo na uvoz orožja v Sirijo je zgolj kriminaliziral dobavo. Nekaj orožja prihaja v državo s posredovanjem obveščevalnih služb. Turčija tesno sodeluje z zalivskimi državami, ki dajejo denar za nakupe orožja v Libiji, Iraku ali na črnem trgu. Prisotnih je tudi nekaj evropskih držav in Združene države Amerike.

Torej je že prišlo do nekakšne intervencije v sirsko vojno?

Na zelo prikrit način. Kolikor vem, so v Siriji pripadniki francoskih in britanskih posebnih enot, mrgoli pa tudi pripadnikov vseh mogočih obveščevalnih služb. Orožje prihaja po vseh mogočih kanalih. Nobena vojska pa ni na viden način prestopila meje. Tega se vsi zelo izogibajo. Uradno pa vam tudi nihče ne bo rekel nič.

Kako je prav v tem času prišlo do razglasitve premirja med turško državo in PKK? Zakaj sta se turška država in PKK odločili za prekinitev sovražnosti?

Obstaja kratkoročen in dolgoročen interes. PKK je mednarodna organizacija, ki je v tem trenutku zelo močna. Zelo so aktivni v Siriji, v severnem Iraku imajo varno zatočišče s svojimi oporišči in logistično infrastrukturo. Nekaj zaledja imajo tudi v Iranu. Turčija pa ima s Kurdi vsaj sedem različnih problemov. Opraviti ima s Kurdi v Iranu, v Iraku, v Siriji, v Evropi in na domačem ozemlju. Tukaj so tri različne politične skupine Kurdov. Prvi so integrirani Kurdi. Vsaj polovica kurdskega prebivalstva živi v zahodni Anatoliji, daleč od tradicionalnih kurdskih ozemelj. V turškem političnem sistemu igrajo zelo pomembno vlogo tako znotraj vladajoče stranke APK premiera Tayyipa Erdogana kot v opoziciji. Druga skupina so islamistični Kurdi. Oni hočejo neodvisno kurdsko državo, vendar to ni vse. Hočejo islamsko kurdsko državo, vzpostavljajo vezi s sorodnimi političnimi silami v regiji in najdemo jih tako v severnem Iraku kot v Siriji. Med delom kurdskega prebivalstva, ki živi v predindustrijskih razmerah, je vera zelo močna. Zadnja skupina je njihovo nasprotje. To so Öcalanovi nacionalisti PKK. To je močna sila. Vsaj 45 odstotkov Kurdov podpira Abdullaha Öcalana. V zadnjih šestih mesecih pa se je njegov politični vpliv še povečal.

Kako je lahko človek, ki je od leta 1999 v zaporu na otoku, kjer je edini prebivalec, povečal svoj vpliv?

Preprosto. Turška vlada je zamenjala politiko. Turška vlada je Öcalanu uradno ponudila pogajanja. S tem je Öcalan tudi uradno postal predstavnik Kurdov in dobil pravico, da govori v njihovem imenu. Öcalana so leta 1999 obsodili na smrt. Živ je samo zato, ker je Turčija v upanju, da bo sprejeta v EU, odpravila smrtno kazen. Bil je kriminaliziran upornik, ki se je proti Turčiji boril v državljanski vojni. Sedaj je dobil status legitimnega političnega predstavnika svojega naroda. Vsi, ki so se borili, so se približali njegovi poziciji in sprejeli njegovo vodilno vlogo. Običajni ljudje, ki se nikoli niso borili in so videli, da vlada spreminja odnos do PKK, so se tudi močno približali gibanju. Erdoganova vlada pa je spremenila ustavo in Kurdom priznala status naroda v Turčiji. Ne gre več za ustavni spopad, ampak za etnično vprašanje. Torej rešljivo vprašanje. Parlament je tudi spremenil člen ustave, ki je vojski omogočal, da legalno izvede državni udar, če je treba zaščititi državne interese. Erdogan ima veliko bolj proste roke od svojih predhodnikov.

Kaj lahko Öcalan ponudi novega?

Prehod od vojne z orožjem k političnim pogajanjem. Strahovit napredek za gverilskega poveljnika, ki je desetletja spal s pištolo pod vzglavnikom. Katerega koli turškega generala boste privatno vprašali, kaj si misli o Öcalanu, vam bo rekel, da je zelo pameten človek. Je izjemen organizator z monumentalnimi izkušnjami. Štirideset let je preživel v bojih na Bližnjem vzhodu. Vsi drugi voditelji njegove generacije so tako ali drugače izginili. Arafat, Hafez, kralj Husein, Sadam, Ben Ali, Mubarak. Öcalan je še vedno tukaj. Kurdsko nacionalistično gibanje ima za seboj dolgo zgodovino. Öcalanovo gibanje je nacionalistično, vendar ga ni mogoče rešiti znotraj turških meja. Polovica Kurdov živi zunaj Turčije. Erdoganova vlada se lahko dogovori samo s Kurdi, ki živijo v Turčiji, nikakršnega vpliva ne more imeti na Kurde v Iraku ali Iranu. Öcalan lahko to stori namesto turške vlade. Sirska vojna je Öcalanu in njegovi organizaciji odprla nov prostor delovanja, in dobro sta ga izrabila.

Zakaj bi vojna v Siriji Kurdom koristila?

Kurdi hočejo svojo državo na ozemlju vsaj treh držav. Če živijo v močnih državah, nimajo nobenih možnosti. S propadom Iraka so dobili ozemlje na severu, ki sedaj deluje kot samostojna država. S propadom sirske države se je to ozemlje še razširilo. Logistično so sedaj v sijajnem položaju. Brez velikih težav lahko pridejo do resnega orožja in eksplozivov. Vendar bi frontalno vojno izgubili in zapravili vse koristi, ki jim jih je prinesla ameriška invazija na Irak. Morali so se odločiti za politiko pogajanj. S tem se je morala sprijazniti tudi Turčija, na katero je razvoj dogodkov vplival negativno. Morala je spremeniti politiko v korist Kurdov.

Spremenila pa so se tudi razmerja mednarodnih igralcev. Poglejte severni Irak. Večina regionalnih in svetovnih sil ga obravnava kot samostojen politični subjekt. S tem še bolj krepijo njegov neodvisni položaj do Bagdada. Turčija ima neverjetno razvite ekonomske odnose s kurdskim severnim Irakom. V poslih ni nobenih ovir, Turki se s Kurdi za poslovno mizo odlično razumejo in zaradi tega ima Turčija težave z Bagdadom. Vendar se ji še vedno splača. Nacionalistična ideja pa je nekaj povsem drugega. Kurdi v Iraku so skrajni nacionalisti. Njihova nacionalna čustva so zelo močna, hkrati pa so zelo občutljivi. Dokler jim odnosi s Turčijo koristijo, ne vidijo težav v sodelovanju in sprejemajo turške varnostne garancije. Imajo hude težave s centralno vlado v Bagdadu, dolgoročno pa vedo, da bodo imeli težave tudi z Iranom. V regiji so v resnici šibki, Turčija pa je močna država, ki pod določenimi pogoji ponuja vsaj minimalno varnost. Tudi socialno je zanimiva, ker ima edina delujočo parlamentarno demokracijo z večstrankarskim sistemom in liberalno ekonomijo. Oboje je za severni Irak sedaj atraktivno, ker jim koristi. Turčija mora na svojih južnih mejah stopati zelo odločno in brezkompromisno, hodi pa po minskem polju, kamor je mine položilo veliko različnih sil.

Kaj se je zgodilo s politiko ničelne stopnje problemov s sosedi, ki jo je zunanji minister Davutoğlu še pred dvema letoma oznanjal kot največji turški zunanjepolitični dosežek?

Zunanja politika ničelne stopnje problemov s sosedi je preteklost. Zamenjala jo je politika samih problemov z več akterji hkrati. Turška vlada praktično nima več sogovornika v centralnih vladah na svojih južnih mejah. Kdo je sogovornik v Siriji? Svobodna sirska vojska? Radikalne skupine? Kurdi? Islamske skupine? Lokalni vojaški poveljniki? Kdo je naš sosed v Iraku? Centralna vlada v Bagdadu ali kurdska vlada v Irbilu? Kdo bo dolgoročno naš sogovornik v Iranu, se ne sanja nikomur. Za Turčijo se mednarodni položaj nenehno spreminja. Današnji sovražniki bodo morda jutri zavezniki.

Ampak Sirija še vedno ima centralno vlado.

Da, vendar je Turčija ne priznava kot svojega sogovornika. Na drugi strani pa je decentralizirana množica opozicijskih skupin, ki niso dovolj močne, da bi same odločale o izidu spopadov. Asad je v resnici tudi šibak. Na svoji strani nima več kot polovice prebivalstva. Brez Rusije in Irana bi mu bilo zelo hudo. Turčija ga v celoti zavrača. Nekatere zahodne države in tudi Izrael pa korigirajo svoje politike do Sirije. Od Asada zahtevajo, naj se pogaja z opozicijskimi skupinami. Ampak kdo predstavlja opozicijske skupine? Če prav razumem, se Združene države in Izrael strinjajo, da bi bilo dobro, če bi Asad kratkoročno ostal na oblasti, in da mora rešiti probleme s pogajanji. Rusija seveda podpira to idejo. Francija in Velika Britanija vse napore vlagata v to, da bi se opozicija konsolidirala in vojaško sestavila v nekaj preglednega. Tudi njihov cilj pa so pogajanja, ne vojaška zmaga upornikov. Nihče noče še ene Libije.

Je vojaška zmaga upornikov mogoča?

Dolgoročno je vse mogoče. Vprašanje je samo, koliko ljudi bo moralo še umreti in kakšna bo na koncu videti zmaga. V vsakem primeru bo to zmaga na ruševinah. Asad je ravno dovolj močan, da ohranja v svojih rokah vse strateške položaje. Tisti del Alepa, ki ga zanima, in druga mesta. Odločil se je za rusko obrambo. Vzhod in severovzhod je prepustil upornikom. Od tam se je preprosto umaknil. Preveč je praznega prostora, kjer bi moral razporediti ogromno vojakov. V rokah je obdržal mesta ali vsaj njihove najbolj vitalne dele. Na turško-sirski meji sedaj ni niti enega sirskega vojaka. Z umikom je zaščitil svoje ljudi in naredil velik problem Turčiji. To je naredil namenoma. V tem delu Sirije živijo Kurdi, ki so 99-odstotno pod nadzorom PKK, na turški strani meje pa je od pol milijona do šeststo tisoč arabskih alavitov. To je verska ločina, ki ji pripada tudi Asad, in do njega gojijo pozitivna čustva zaradi etničnih in verskih sorodnosti. Zadnje, kar si turška vlada želi, je razširitev spopada čez meje z vpletanjem domačih nasprotij. Ob tem, da je postala ponovno aktivna skrajno leva Revolucionarna ljudska osvobodilna stranka, ki je dva dni pred Öcalanovo razglasitvijo premirja napadla sedež stranke AKP premierja Erdogana v Ankari. Prvega februarja pa so poslali samomorilskega bombaša na ameriško veleposlaništvo. Mnogi tukaj mislijo, da je Asad oživil svoje stike iz hladne vojne, ko je v Damasku dajal zatočišče vsem mogočim skupinam. V zadnjih dveh letih so ponovno postali aktivni v Turčiji.

Ali Asad poskuša Turčijo vplesti v vojno?

Ne. Asad ni neumen. V primerjavi s Turčijo ima zelo šibko in revno vojsko. Njegova vojska je izčrpana in ne bi zdržala naleta turških mehaniziranih enot, ki so moderno organizirane in imajo vrhunsko oborožitev zveze Nato. Turška vojska je druga najmočnejša vojska zavezništva. Asadu veliko bolj ustreza vzporedna vojna posrednikov, ki povzroča sitnosti Ankari in dela Turčijo nervozno. Hkrati Asad ohranja tista zavezništva, ki jih lahko. Sirija je za Iran zelo pomembna država, pa tudi za južni Irak. Od Damaska preko Bagdada do Teherana teče zanimiv lok simpatij in skupnih interesov. Vsi imajo neporavnane račune s Turčijo, v interesu nikogar pa ni direkten spopad s Turčijo, ki je del zveze Nato. Posredna vojna pa je zelo dobra ideja, ker veže turške zmogljivosti, ki bi jih država raje porabila drugje. Vojne so grozno draga stvar.

Je Turčija še vedno najmočnejša regionalna sila?

Sirska vojna je stvari zelo spremenila. Pred dvema letoma o tem nisem imel nobenih dvomov. Danes pa se mi porajajo dvomi. Svet okoli Turčije postaja zelo zapleten. Islamski svet je razcepljen na sunite, šiite in druge sekte. Pripravlja se teren za dolgoročne konfesionalne konflikte. Nastajajo nova zavezništva, nastavljajo se druge prioritete. Sirija je ta trenutek merilo političnega in vojaškega vpliva. Vsi pravijo, da je položaj nevzdržen, hkrati pa nihče noče posredovati, ker bi to avanturo predrago plačal. Sircev je okoli dvajset milijonov. Deset milijonov manj kot Iračanov, a še vedno dovolj za popolno vojaško katastrofo, primerljivo z Irakom. Vojaško posredovanje Turčije v Siriji se mi zdi skoraj nemogoče. Zdi pa se mi, da tudi nobena druga zahodna država ne bo posredovala. Denarja za te avanture ni več. V Iraku in Afganistanu so imele zahodne vojske katastrofalne izkušnje. Evropska unija je v taki krizi, da se ne vidi iz lastnih problemov. Združene države pravijo »Vso srečo«. V resnici jih ne zanima več. Razbiti glavnino Asadove vojske niti ne bi bil tak problem, ampak kaj bi pa naredili dan potem? Edine zares organizirane in učinkovite sile v Siriji zahodu niso simpatične. Vemo, kdo je aktiven v tej vojni. Versko usmerjene radikalne skupine. Trenutek za intervencijo je morda že minil. S trajanjem vojne se krepijo, njih pa vprašanje demokracije zares ne zanima. Tudi ne vem, če bi Izrael dovolil, da katera od zahodnih držav intervenira in omogoči oblast islamistov. Izrael je zelo zaskrbljen nad izidom spopada in bi zmago radikalnih sil razumel kot grožnjo. Samo s tem bi se morda še sprijaznili, ampak Sirija ima velike količine kemičnega orožja. Radikalne islamske skupine plus kemično orožje pa je kombinacija, ki Izrael požene v paranojo.

Pa vendar se zdi, da tudi brez intervencije radikalne skupine širijo nadzor nad ozemljem in si krepijo ugled.

Razvoj dogodkov v regiji, od Libanona do Libije, Jemna, Iraka in morda tudi Egipta, je proizvedel nekaj zanimivih rezultatov. Mladi so prišli do sklepa, da je nekatere politične probleme mogoče rešiti z orožjem. Radikalne skupine, ki so vzele orožje v roke in se spustile v spopad z oblastmi, so dosegle nekaj uspehov. Libija je najbolj svež primer. Zdaj je to zgled za druge. Hkrati je propadlo nekaj velikih držav, ki so imele silovite zaloge orožja. Njihovo orožje je postalo dostopno. Ne govorimo več o kalašnikovih in ročnih metalcih granat, ampak o trocevnih protiletalskih topovih velikega kalibra, havbicah, minometih, večcevnih metalcih raket in velikih količinah plastičnega eksploziva. To je zdaj na trgu. Ponudba je tolikšna, da so cene padle. Državnega nadzora pa skoraj ni. Na devetsto kilometrih turške meje na jugu so samo turški vojaki. Na drugi strani ni nikogar, ki bi pazil meje. Na iraški meji ni nič bolje. Nekateri ljudje gredo čez vikend v Sirijo na vojno, v ponedeljek pa se vrnejo na delo v Turčijo. Na vojno prihajajo ljudje iz Evrope, Kavkaza, Srednje Azije in Afrike. Kombinacija Iraka in Sirije celotno regijo potiska v asimetrično nevarnost.

Kako Turčija reagira?

Mislim, da nimajo nobene ideje. Politično so fiksirani na odstranitev Asada. Za zunanjega ministra Davutoğluja je to skoraj osebna stvar. To je sedaj zelo nevarno. Turčija je v tej zgodbi vedno bolj osamljena. Sirija je njena soseda, ki se je nihče noče lotiti. Savdska Arabija si je premislila, samo Turčija in Katar vztrajata pri brezpogojnem umiku Asada. Združene države, Rusija in EU govorijo o pogajanjih.

Je EU tukaj sploh kakšen faktor?

EU kot celota ne pomeni nič. Nekatere članice Unije pa so zelo aktivne. Jaz v marsičem vidim roko Francije in Velike Britanije, EU pa je zelo skromna. Skoraj je ni opaziti. Pogovori med Turčijo in EU o vstopu Turčije so samo še predmet šal. Ta velika slika odnosov je povsem v ozadju. Turčija bo za begunce kmalu porabila milijardo dolarjev. Če ob neposredni pomoči beguncem upoštevate še ceno celega kompleksa varnostnih operacij, smo že blizu. Prištejte gospodarsko škodo in smo že šli čez. Evropska unija je ponudila pomoč v višini 35 milijonov dolarjev. Turčija je že porabila 600 milijonov gotovine, EU obljublja 35 milijonov. Kaj je lahko rekla Turčija? »Zbogom, in vso srečo.«