ESM sme državam članicam finančno pomagati le, če sprejmejo strog varčevalni program finančne konsolidacije in ratificirajo ter izpolnjujejo fiskalni pakt. Države članice ESM vplačajo v organizacijo kapitalske vložke v skladu s posebnim razdelitvenim ključem; glasovalne pravice članic v svetu guvernerjev in svetu direktorjev ESM so sorazmerne tem vložkom (Slovenija ima 0,4276-odstotno udeležbo v razdelitvenem ključu). Znesek vpisanega delniškega kapitala ESM je impresiven: 700 milijard evrov, pri čemer pa naj bi bilo – do leta 2014 – dejansko vplačanih le 80 milijard evrov. Države članice so odgovorne za vplačilo preostanka kapitala v skladu s svojimi deleži, če o vpoklicu odločijo pristojni organi ESM. Mišljeno je, da ESM do leta 2014 doseže skupni največji mogoči obseg danih posojil državam v težavah v višini 500 milijard evrov, ta posojila pa dolžniško financira s pridobivanjem sredstev pod ugodnimi pogoji na trgu. ESM pričakuje, da bo na trgu pridobival denar s prodajo zadolžnic različnih zapadlosti (od 1 do 30 let) predvsem velikim institucionalnim investitorjem.
Kapitalska »blazina« ESM v potencialni višini vse do maksimalnih 700 milijard evrov mora biti po drugi strani, kolikor bo dejansko vplačana, investirana le v najbolj likvidne in varne instrumente (ne pa v finančno pomoč tveganim državam) in je tako dejansko namenjena le kritju morebitnih izgub, torej kritju obveznosti ESM do njegovih upnikov, če države posojil, ki so jih prejele od ESM, ne bi poravnale. ESM ima pravico sredstvom, pridobljenim na kapitalskem trgu, ko jih plasira državam, ki so zaprosile za pomoč, dodati ustrezno maržo, ki pa ne bo visoka. Ker bo finančni sklad EFSF do izteka obstoječih pogodb deloval vzporedno z ESM, bo maksimalni znesek evropskih finančnih reševalnih paketov 700 milijard evrov (500 milijard za ESM + 200 milijard za EFSF). Vsaj do morebitne spremembe…
Dosedanje finančne operacije ESM
Pri oblikovanju in nadzorovanju izvrševanja strogih varčevalnih in drugih pogojev (»strukturne reforme«) za finančno pomoč ESM sodeluje zdaj že slovita trojka »mož v črnem«: evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Ustanovna pogodba natančno določa paleto instrumentov finančne pomoči, ki so ESM na voljo – posojila v kombinaciji z zahtevo po strukturnih reformah, pogojne posojilne linije, nakup obveznic države članice od nje same (primarni trg), nakup obveznic držav na sekundarnem trgu in posojila državam za namen rekapitalizacije njihovega finančnega sektorja (načeloma le, če gre za sistemsko relevantne banke). Svet guvernerjev ESM se lahko odloči, da tem instrumentom pomoči doda nove, zlasti neposredno rekapitalizacijo bank držav članic ESM, kar se ne všteva v javni dolg zadevne države. To bo sicer mogoče šele po uvedbi enotnega nadzora Evropske centralne banke nad bančnimi sektorji (oziroma njihovimi deli) evrske skupine. Do tega naj bi prišlo v letu 2014.
ESM je že konec leta 2012 izdal svoje prve vrednostne papirje v vrednosti blizu 40 milijard evrov in jih izročil španskemu državnemu rekapitalizacijskemu skladu, da bi jih ta nato vložil v španske banke s kapitalskim primanjkljajem oziroma v špansko slabo banko. Tako je ESM postal na pasivi dolžnik komercialnih bank, vendar ima na aktivi terjatev do Španije za povrnitev vrednosti dane pomoči. Kot je tudi sicer značilno za to obliko finančne pomoči, so bili pred Španijo postavljeni predvsem pogoji prestrukturiranja bančnega sektorja, kar pomeni, da ne bo izpostavljena tako agresivnim zahtevam trojke po splošnih ekonomskih reformah, kot to velja za nekatere druge države. Odobreni paket pomoči lahko doseže največ 100 milijard evrov.
V času pisanja tega članka se je reševala drama okoli pomoči ESM Cipru. Ciper je že junija 2012 zaprosil za finančno pomoč tako za rekapitalizacijo bank kakor tudi za refinanciranje dolgov ter za zapiranje proračunskega primanjkljaja. V ponedeljek zjutraj so finančni ministri evrske skupine odobrili reševalni paket v vrednosti 10 milijard evrov. Dodatno k temu znesku bodo morali velik (še ne točno določen) finančni delež prispevati veliki deponenti (nad 100.000 evrov) dveh najbolj problematičnih ciprskih bank. Takšnih depozitov je v vseh bankah na Cipru za približno 40 milijard evrov.
»Ciprski recept« bo v naslednjih mesecih verjetno doživel še določene spremembe, ni pa se mogoče znebiti grenkega priokusa ob vse bolj zevajoči tektonski razpoki med severom in jugom evropske celine. Odločnost usklajenega diktata trenutnih (nemško govorečih) gospodarjev Evrope, da se doseže želeni »prostovoljni dogovor«, je bila osupljiva. Celo Evropska centralna banka je zagrozila s prenehanjem likvidnostnega financiranja ciprskih bank, če Ciper ne bo sprejel ponujenega. Ciper zagotovo ni bil »angelček« v finančnem ekosistemu, čeprav ne gre za klasično davčno oazo (tax haven), pač pa za območje z nižjimi davki (low tax jurisdiction). Vendar je pozorni bralec nemškega tiska v zadnjih šestih mesecih lahko opazil, da v medijih skoraj ni bilo več mogoče prebrati besede »Ciper«, ne da bi bilo v isti sapi zapisano tudi »oligarh«, »Rusija« in »pranje denarja«. Tako se je polagoma ustvarilo soglasje za prvi udarec po deponentih v sklopu reševanja evrske krize.
Pri tem ni znano, da bi enaka stališča zavzeli v primeru težav luksemburških, liechtensteinskih, švicarskih, avstrijskih ali belgijskih bank, kjer sredstva pred domačimi davčnimi oblastmi skrivajo premožni Nemci, Francozi in Italijani. Vprašanja pregona utaje davkov in pranja denarja so seveda tehtna – vendar teh problemov ni mogoče reševati z demoniziranjem ene od držav, kar nam nakazuje, kakšen bo splošen pristop Evropske unije, ko v težave zaide dovolj majhna in nepomembna država. Še posebej ob dejstvu, da se zdi, da je pranje denarja pravzaprav bistveno večji problem v nekaterih drugih, domnevno naprednejših jurisdikcijah. Tako ekonomska analitičarka Y.Smith opozarja, da je bilo v ameriški Wachovii opranih za več kot 800 milijonov dolarjev denarja mehiških kartelov, britanska banka Standard Chartered je priznala pranje denarja v višini najmanj 250 milijard dolarjev v povezavi z Iranom, hongkonški HSBC pa je ameriškim regulatorjem plačal najvišjo globo v zgodovini ZDA – za pranje denarja centralnoameriških kriminalnih skupin.
Kritika dela ESM
Sistem finančne pomoči ESM temelji na zavezi držav v izrazito ranljivem položaju, da bodo v zameno za pomoč sprejele konservativno varčevalno ekonomsko politiko, kakršne v normalnem demokratičnem procesu sicer ne bi sprejele. Kakor kažejo dosedanje izkušnje s skladom EFSF in kakor je nenazadnje formalno določeno, bo tudi ESM pogojeval svoja posojila s tem, da država podpiše poseben memorandum o razumevanju, ki bo vseboval različne zaveze od krčenja delavskih in socialnih pravic preko sprememb davčnega sistema do privatizacije javnega premoženja. Sodišče Evropske unije je v zadevi Pringle strogo varčevalno proračunsko restriktivnost in aktivacijo finančne pomoči le v primeru, da imajo težave posamezne države implikacije za celotno evroobmočje, postavilo celo kot zavezujoča pogoja za ESM ali morebitne druge sklade držav EU, ki bi opravljali njegove funkcije. Kot pravi belgijski pravnik Van Malleghem, takšna razlaga evropskega prava le še poslabšuje demokratični in socialni primanjkljaj EU. Demokratični primanjkljaj zlasti zato, ker države prejemnice pomoči dejansko izgubijo fiskalno suverenost, saj jim »trojka« naloži proračunske cilje, pogosto pa tudi poti za njihovo doseganje. Socialni primanjkljaj pa zato, ker se evropsko pravo kaže kot obsedeno z ekonomsko-monetarnimi vprašanji, medtem ko je socialna politika na stranskem tiru (varčevalni ukrepi, vsaj kakor so v praksi oblikovani, pa le poglabljajo recesijo).
Druga težava z ESM izvira iz določenih interpretacij, ki jih je v svojem sklepu z dne 12. septembra 2012 posredovalo nemško zvezno ustavno sodišče. Sodišče je med drugim sprejelo stališče, da iz 123. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki prepoveduje, da bi Evropska centralna banka neposredno kreditirala Evropsko unijo ali države članice, izhaja, da se pri njej ne sme zadolževati niti ESM. ESM ni niti institucija Evropske unije niti posamezne od držav članic, pač pa je posebna mednarodna organizacija, zato bi bilo mogoče sprejeti tudi drugačno stališče, ki pa bi bilo izpostavljeno očitkom, da se poskuša prepoved financiranja držav zaobiti: ESM bi namreč od centralne banke pridobljena sredstva prenakazal državam v finančnih težavah. Kakorkoli, centralnobančnega financiranja ESM zdaj po usklajenem razumevanju glavnih akterjev ne bo. Navedeno pomeni, da je ESM glede pridobivanja denarja v celoti odvisen od zasebnih finančnih trgov, zaradi česar je zanj ključnega pomena, da obdrži odlično bonitetno oceno. Odvisnost od zasebnega denarja je še dodaten vzvod, s katerim lahko mednarodni investitorji vplivajo na ESM in zlasti na to, kakšne pogoje bo ta postavljal prejemnicam pomoči v zvezi z nadaljnjo razgradnjo socialne države.
ESM bo imel svetlo prihodnost le, če bo na najvišji ravni odločeno, da lahko začne čim prej neposredno rekapitalizirati banke, s čimer se finančna usoda bank deloma razveže od finančne usode prezadolženih držav. Seveda pa tako rekapitalizirane banke ne morejo uspešno delovati v okolju padanja ali v najboljšem primeru stagnacije gospodarske rasti. Spet smo pri iskanju svetega grala izhoda iz gospodarske krize in ponovne rasti. Brez tega – in brez delnega odpisa javnih in zasebnih dolgov – se Evropa ne bo izvila iz težav ob še tako kompleksnih in zvijačnih finančnih operacijah ter mehanizmih.
