Hudič je res ta naša tranzicija. Človek ima dolga leta občutek, da se svet okoli njega nepovratno spreminja in da se družba počasi, a vztrajno preobraža do nerazpoznavnosti, potem pa nekega dne nič hudega sluteč ugotovi, da ga od groznega socializma v resnici loči le Mito Trefalt, par karirastih srajc in natopirana pričeska voditeljice TV Dnevnika.

Zase, ki sem rojen v času, ko je moja domovina še vedno po uradni dolžnosti točila krokodilje solze za največjim sinom svojih narodov in narodnosti, lahko mirno ugotovim, da že od rojstva živim v tranziciji. Svet, v katerem sem odraščal, je bil namreč prav toliko podoben socializmu, kolikor je ta, v katerem živim zdaj, podoben parlamentarni demokraciji.

Že dobrih dvaintrideset let živim v času korenitih družbenih sprememb in reformiranja okorelih socialističnih institucij; dobrih dvaintrideset let živim v času nenehne demokratizacije, evropeizacije in modernizacije družbe; dobrih dvaintrideset let živim v času pospešenega iskanja izhodov iz te ali one politične, ekonomske ali krize kar tako; dobrih dvaintrideset let poslušam le o tem, kaj vse je treba spremeniti, posodobiti, reformirati in demokratizirati, da bi lahko nekoč prišli tja, kamor si od nekdaj želimo priti. Le tega mi v dobrih dvaintridesetih letih še nihče ni povedal, kam si to od nekdaj želimo priti.

Ampak tako pač je pri tranziciji. Njen cilj ni bil nikoli prehod v neki drug, boljši družbeni sistem. Cilj tranzicije je bil vselej le še več tranzicije. Tranzicija je pač turbo folk sistem, ki družbo v resnici le na dnevni bazi botoksira, vsakih nekaj let na dotrajanih delih izvede liposukcijo, in če delček družbe slučajno zares propade, vsadi še kak silikonski vložek. Vse to pa z namenom, da bi nam lahko še naprej prodajala trideset let stare hite.

Seveda se na prvi pogled lahko zdi, da je danes vse tako zelo drugače, in tudi mnogi moji otroški spomini temu radi pritrjujejo. Denimo spomin na moje zgodnje obiske moščanske poslovalnice Ljubljanske banke, v kateri je delal moj oče, je spomin na zakajen prostor, v katerem majhen otrok ne zmore ločiti nadrejenih od podrejenih, strank pred šalterji od uslužbencev za njimi, zaposlenih od prijateljev na obisku. To je spomin na prostor, v katerem nikoli ne veš, kdo tam pije pivo v službenem in kdo izven službenega časa, na koga zunaj čaka kup strank in kdo le kuha kavo.

Ko danes vstopite v to isto poslovalnico Nove Ljubljanske banke, v katero so arhitekti konec devetdesetih načrtno vnesli sibirski hlad, so vse te meje jasno začrtane, za vsak slučaj še dodatno poudarjene z neprebojnimi stekli in visokimi pregradami, ki bančnike nečloveško ločujejo od komitentov, vodje poslovalnic pa od komercialistov. Kadi se zunaj, na mrazu, kavo se toči iz avtomata, pivo pa se pije v lokalu čez cesto, še to le takrat, ko kdo od uslužbencev praznuje rojstvo otroka ali odhaja v penzijo.

A to je tudi vse. V svoji osnovi ta banka enako kot večina drugih podjetij v Sloveniji za vsemi temi kravatami še vedno deluje po domače in večina tukajšnjih poslov se zdi, kot bi bila sklenjena med kolektivnim mljaskanjem krvavic in zelja ter zalita s sadjevčkom hišne pridelave. Pod vso to urejenostjo in za vsemi evropskimi standardi se namreč skrivajo vrhunsko izurjeni strokovnjaki v navideznem spreminjanju, ki so preživeli tako parkiranje ob lihih dnevih kot privatizacijo družbene lastnine. Niso jih pokončali ne osamosvojitelji, ne Evropska unija, ne globalno segrevanje in ne recesija, ker je za te ljudi tranzicija pač naravno stanje in je na tem svetu ni spremembe, ki bi jih lahko resnično spremenila.

Edino, kar nas lahko vsaj malce tolaži, medtem ko ugotavljamo, kako se je naša družba dvaindvajset let vrtela v krogu in napredovala le od Mateje Svet do Tine Maze, so mladi vstajniki, ki ne delijo tega nevarno pomirjujočega prepričanja, da naša prihodnost ne more biti tako zelo drugačna od naše sedanjosti.

Njih je za razliko od vseh, ki še naprej verujemo v boljši jutri, v ta mitološki boljši jutri, za katerega verjamemo, da bo isti, četudi bo na videz lahko zelo drugačen, tega boljšega jutri dejansko strah. Njim se zdi ta boljši jutri tako oddaljen, kot so se nam v času Bojana Križaja in Roka Petroviča zdele oddaljene smukaške zmage, in zato so se pripravljeni boriti za to, da bi bil njihov jutri zares boljši in zares drugačen.

Strah je namreč edini, ki ne more pristati na kozmetične popravke. Le strahu je vseeno, ali kozmetične popravke izvaja Janez Janša ali Alenka Bratušek. In morda ta strah res ne bo začel revolucije, bo pa morda končno sprožil drugačne vrste tranzicijo. Tranzicijo, ki nas ne bo po dvajsetih letih spet pripeljala na začetek.