»Gre za serijo skupaj 3406 apoenov po petdeset evrov, bankovci so zelo kakovostni in med hrvaškim in slovenskim evrom skoraj ni razlike,« je na novinarski konferenci zadovoljno zatrdil voditelj reške enote Urada za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu ter na direktoratu policije predstavil najbolj zaslužne za ta napredek hrvaškega gospodarstva, devetnajst mladih finančnih strokovnjakov s 34-letnim Draženom P. iz Koprivnice na čelu.
Novica o prvi emisiji hrvaškega evra na evropskem finančnem trgu je odjeknila kot bomba. Pravzaprav je tudi šlo za bombo, za ročno granato, ki jo je noč pred tem na intervencijski vod hrvaške policije ob aretaciji vrgel devetnajsti član strokovnega tima, Tihomir D., skromni in požrtvovalni 32-letnik, ki se ne želi preveč izpostavljati v javnosti.
Tako se je v sredo končalo preizkusno delo prve hrvaške tiskarne evrov, majhne sitotiskarske delavnice v Bjelovaru, v kateri sta grafik Saša K. in njegova pomočnica Paula R. natisnila sto sedemdeset tisoč evrov v »petdesetakih«. Tri, štiri mesece so člani strokovnega tima bankovce testirali, tako da so kupovali večinoma tehnično blago, in hrvaški evro je povsem zadostil merilom: niti en trgovec v Sloveniji, Avstriji in Italiji ni opazil razlike. Razen seveda infiltriranih agentov hrvaške policije.
Hrvaška je bila tako po zaslugi bjelovarske tolpe ponarejevalcev kar nekaj mesecev članica evrskega območja. Vse je potekalo v skladu z zakonom ponudbe in povpraševanja, vse po trdnih pravilih liberalne ekonomije in finančnega trga – od vrhunskega tiska do poštene blagovno-denarne menjave – vse torej tako kot v vsaki drugi članici evrskega območja. Vse razen ene podrobnosti: za razliko od finančnih strategov v drugih državah evrskega območja so akterji te operacije končali v zaporu. Čeprav ni povsem jasno, zakaj. Vodilni evropski ekonomisti že več let opozarjajo, da je evro v razmerju do konkurenčnih valut – predvsem ameriškega dolarja, japonskega jena in kitajskega juana – nevarno močan, kar uničuje izvoz Evropske unije. Američani in Japonci pa so naredili samo to, kar počnejo Kitajci s svojim juanom že leta in kar so več mesecev s svojim evrom počeli strokovnjaki iz grafično-tiskarske delavnice Saša K.: natisnili so vlačilce novih dolarskih in jenskih bankovcev, znižali cene svojim industrijskim izdelkom in okrepili izvoz ter po Evropi kupovali obveznice in konsolidirali banke.
Evropski strategi s šefom ECB Mariem Draghijem na čelu niso hoteli sprejeti takšne vojne valut, čeprav povečanje primarne emisije evrov kot odgovor na agresijo dolarjev, juanov in jenov predlagajo celo številni evropski politiki s francoskim predsednikom Françoisom Hollandom na čelu. Milijarde novih evrov bi spodbudile izvoz in trgovino v evrskem območju, kar je – navsezadnje – nazorno pokazal tudi Dražen P., čigar sodelavci so s sveže natisnjenimi evri lepo oživeli trgovino s tehničnim blagom v sosednjih članicah Evropske unije.
Ko pa isto pade na pamet francoskemu predsedniku ali guvernerju ameriških zveznih rezerv, se to imenuje »visoka monetarna politika«. Ko njihovi sitotiskarski obrati natisnejo milijarde novih bankovcev, o tem poročata Wall Street Journal in Financial Times, ko nove bankovce natisneta Saša K. in njegova pomočnica Paula, pa o tem pišejo črne kronike. V svetu financ ni pravice.
Dvajset članov tolpe hrvaških ponarejevalcev denarja je naredilo eno samo napako: natiskali so ubogih sto sedemdeset tisoč evrov, drobiž, za katerim se v svetu finančnih predatorjev niti ne sklonijo in ga direktor kakšne večje banke dobi za mesečni bonus. Zaradi operacije bjelovarskih ponarejevalcev se ni zatresel svet, ni padel dolar, ni se sesul nepremičninski trg, ni bankrotirala niti ena sama banka, ni padla ena sama vlada, bjelovarski ponarejevalci niso povzročili prav nobene škode: nekaj tisoč njihovih bankovcev je še naprej krožilo po finančnem krvnem obtoku evropske trgovine, zadovoljni so bili tako trgovci s tehničnim blagom kot njihovi dobavitelji in proizvajalci.
Pa vendar so od vseh svetovnih menedžerjev, ekonomistov, bankirjev, finančnih genijev in ponarejevalcev denarja, ki so v preteklih letih svet pripeljali na sam rob največje katastrofe v vsej zgodovini, v zaporu končali samo nesrečni Dražen P., Saša K. in njuni razpečevalci. Nihče iz velike tolpe ameriških in evropskih ponarejevalcev, prav nobeden od šefov investicijskih skladov ali finančnih ministrov ni nikoli končal v zaporu.
Če bi bili na primer pohlepni in bi tiskali bankovce z devetimi ničlami, če bi v obtok na evropskem finančnem trgu poslali tri tisoč milijard evrov, Dražen P. in njegova družba danes ne bi sedeli v zaporu, ampak v konferenčni dvorani v Bruslju. Nujnost primarne emisije in slabitve evra pa bi – namesto preiskovalnemu sodniku županijskega sodišča na Reki – pojasnjevali na ministrskem vrhu članic evrskega območja.
Saj pravim, v svetu financ ni pravice.
