Spremembe so razumne in jih s primerjalnega vidika ni težko zagovarjati. Poslanci strank, ki so trenutno v vladi, so dobili na volitvah 54,37 odstotka oddanih glasov, kar znaša 40 odstotkov vseh volilcev, zakone, ki jih bodo sprejeli, pa bo mogoče zrušiti, če bo na referendumu glasovalo »proti« 20 odstotkov vseh volilcev. Slaba stran predlaganih sprememb je, da poglabljajo neravnotežje med državnimi organi v korist vlade. Vlada namreč s pomočjo vrhov političnih strank učinkovito obvladuje parlamentarno večino in s tem zakonodajno oblast, poleg tega pa lahko na različne načine slabi sodno oblast.

V slovenskem parlamentarnem sistemu ni prave dinamike zavor in ravnovesij med državnim zborom in vlado. Ker je vlada zavarovana s konstruktivno nezaupnico, državnega zbora praktično ni mogoče predčasno razpustiti, predsednik republike pa nima niti tako samoumevne pristojnosti, kot je imenovanje ministrov na predlog predsednika vlade. Naša ustavna ureditev počiva na statičnem namesto na dinamičnem ravnotežju oblasti. Poleg tega smo lahko ravnokar opazovali, kako se je določba o imenovanju in razrešitvi ministrov v državnem zboru izigravala tako, da je predsednik vlade sam nadomeščal ministre, ki so odstopili, čeprav bi po ustavi morali in so bili pripravljeni opravljati tekoče posle. Veljavna ureditev tudi podaljšuje čas med izvolitvijo mandatarja in začetkom delovanja nove vlade. Ustavna komisija bi morala poiskati takšne rešitve glede prepovedi referendumov, da bi bile ožje od tistih, ki jih je v zadnjem obdobju uveljavljalo ustavno sodišče. Še zlasti pa so upravičene zahteve, da se čim bolj restriktivno določi seznam zakonov s finančnega področja, o katerih se ne sme razpisati referenduma.

Ustavni veto predsednika republike

Prav in pomembno je, da ustavna komisija in njena strokovna skupina nista podprli preveč omejujočih predlogov o 50-odstotni udeležbi kot pogoju za veljavnost referendumske odločitve. To bi namreč v času, ko je takšno udeležbo težko doseči celo na predsedniških in županskih volitvah, onemogočilo uspešnost skoraj vseh referendumskih zahtev. Kljub takšnemu pristopu pa predlagane spremembe glede referendumov objektivno zožujejo neposredni vpliv volilcev. Zato je logično vprašanje, ali in kako je mogoče takšno zoževanje uskladiti z upravičenimi zahtevami vstajnikov, ki terjajo širitev pomena in vpliva neposredne demokracije. Upoštevati moramo, da se omejuje samo en vidik takšnega vpliva, in sicer pasivno odklanjanje sprejetih zakonov s strani volilcev (dr. Igor Kaučič ga označuje kot »ljudski veto«), medtem ko volilci zahtevajo povečanje svojega aktivnega vpliva na vsebino parlamentarnega odločanja.

Zato menim, da je prav, da ustavnopravna stroka pokaže in oceni primernost različnih možnih izboljšav, ki bi prispevale h krepitvi vpliva neposredne demokracije. Če tega ne storimo, nam bo mogoče upravičeno očitati, da podpiramo samo predloge, ki krepijo možnosti za udobno in od ljudi odtujeno vladanje. Pri tem ne podpiram idej in predlogov, ki bi revolucionarno rušili zamisel parlamentarnega sistema, temveč samo tiste, za katere menim, da lahko prispevajo k njegovi demokratizaciji.

K ravnotežju med vejami oblasti bi prispevala uvedba ustavnega veta predsednika republike. Ne gre toliko za krepitev institucije šefa države kot za poudarjanje pomena ustave, ustavnosti in vloge ustavnega sodišča, ki je z zadnjo odločbo o razveljavitvi znižanja pokojnin pokazalo, da tudi v kriznih razmerah ne bo toleriralo arbitrarnosti in kršitve načela enakosti pred zakonom. Odločitev o tem, ali gre za neustavno zakonsko ureditev ali ne, bi bila v celoti v rokah ustavnega sodišča, zaradi česar bi se predsednik republike gotovo redko odločal za vložitev veta. Prednost takšne rešitve je v tem, da bi preprečila uveljavitev zakona, še preden bi lahko povzročil nepopravljive protiustavne posledice. Tudi omenjeni primer znižanja pokojnin kaže, da je težko, večkrat skoraj nemogoče vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred uveljavitvijo protiustavne zakonske ureditve.

V okviru celovitejše reforme volilnega sistema, ki bi uvedla vsaj prednostni glas (kar predlaga Pozitivna Slovenija), če že ne kombiniranega sistema dveh glasov po nemškem vzoru (Zveza društev upokojencev Slovenije je ravnokar zbrala več kot 5000 podpisov za sprejem ustreznega zakona), je treba omogočiti izrekanje ljudske nezaupnice poslancem, svetnikom in županom, ki so izgubili temeljno zaupanje volilcev. Izkušnje s slabo udeležbo na pravkar izvedenih županskih volitvah v Mariboru opozarjajo, da ni realno pričakovati, da bodo pripravljeni kar naprej hoditi na glasovanja o nezaupnici. Zato je treba za sprožitev postopka postaviti dokaj zahtevne pogoje (visok delež podpisov volilcev). Opozorila o tem, da utegnejo politične stranke zlorabljati možnost nezaupnice, velja upoštevati pri določanju teh pogojev, ne pa na njihovi podlagi zanikati upravičenost zahtev o nezaupnici.

Že vložena predloga odpoklica županov s strani Pozitivne Slovenije in Državljanske liste nista dovolj racionalna. Vodita namreč do tega, da bi bila zaradi preverjanja zaupnice županu, če bi bil ta najprej odpoklican in bi se šele potem začeli postopki kandidiranja in dvokrožne volitve novega župana, občina lahko dalj časa brez župana. Namesto tega bi veljalo uvesti enkratno glasovanje, torej nekakšno konstruktivno nezaupnico županu oziroma recall, kakor temu pravijo Američani. Tisti, ki bi zbirali podpise za glasovanje o zaupnici županu, bi bili dolžni predlagati alternativnega kandidata, kar bi omogočilo, da bi z enim glasovanjem odločili tako o (ne)zaupnici kot o novem županu, in sicer po postopku, določenem za drugi krog županskih volitev.

V tem okviru bi morali tudi povečati možnosti za izvolitev neodvisnih, nestrankarskih kandidatov. Kljub temu da v samostojni Sloveniji še nihče ni bil izvoljen za neodvisnega, nestrankarskega poslanca državnega zbora, so se leta 2000 dodatno zaostrili pogoji za njihovo izvolitev. Zanimiv je tudi predlog o omejitvi ponovne izvolitve poslancev.

Zbirati tudi podpise volilcev

Ukiniti bi morali možnost, da tistim, ki jih predlagajo stranke in poslanci, ni treba zbirati podpisov volilcev, pa naj kandidirajo za poslance, svetnike ali župane. To bi bilo pravzaprav nadaljevanje logike, ki jo je predlagala strokovna skupina glede referenduma in po kateri lahko razpis referenduma zahtevajo samo volilci s svojimi podpisi in nihče drug. Raziskave delovanja parlamentov kažejo na večjo samostojnost in ustvarjalnost poslancev, ki jih kandidirajo volilci in ne samo politične stranke.

Takšne izboljšave so v skladu z zahtevami volilcev, naj oblast pripada ljudem in ne strankarskim vrhovom. Natančno to izhaja iz duha in črke ustave! Ustava namreč v 82. členu pravi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nikakršna navodila. Izkrivljeno je razumevanje te določbe, kot da prepoveduje vpliv volilcev na poslance, dovoljuje pa, da politične stranke nadzirajo njihovo celotno delovanje, vključno s protiustavnim nadzorom nad tajnim glasovanjem. O takšni vlogi političnih strank ustava ne govori, čeprav ni sporno, da je nepogrešljiva njihova povezovalna vloga, brez katere vladna koalicija ne bi mogla uspešno delovati.

Na isti liniji bi bila tudi rešitev, po kateri je treba volilcem, ki so zbrali podpise za vložitev zakonskega predloga, pa ta ni bil sprejet v državnem zboru, omogočiti, da o njegovem sprejemu odločajo z referendumom (kar sta že leta 2003 neuspešno predlagala dr. Miro Cerar in dr. Gregor Virant). Strinjam se s predlogom, da bi v takem primeru lahko državni zbor za glasovanje na referendumu ponudil svoj, alternativni predlog zakona.

Poleg tega je smiselno, da se zahteve po izvolitvi novih obrazov in mlajših kandidatov nadgradijo tudi s predlogom znižanja starostne meje za pridobitev volilne pravice z 18 na 16 ali celo 15 let. Za takšno rešitev govorijo hitro staranje prebivalstva in parlamenta, dobra informiranost in sposobnost komuniciranja med pripadniki mladih generacij, zainteresiranost mladih za reševanje problemov dolgoročnega razvoja in neobremenjenost s prepiri iz preteklosti. Ta sprememba bi vsestransko blagodejno vplivala na program in aktivnosti vseh političnih strank.

Smiselno bi bilo obnoviti razpravo o tem, da bi ustavno sodišče samo izbiralo zadeve, o katerih bo meritorno odločalo. Na tej podlagi bi lahko sedanjo prakso negativne selekcije vlog, ki se znajdejo na ovalni mizi pred ustavnimi sodniki, zamenjala pozitivna selekcija najpomembnejših zadev, ki so usodnega pomena za varstvo človekovih pravic in ustavnosti.

Če tovrstni predlogi ne bodo sprejeti in se bo vse končalo pri omejevanju referendumskega odločanja, bo upravičena kritika ljudi, da imajo realne možnosti za uspeh samo spremembe, ki prispevajo k udobnosti vladanja, ne pa tudi druge, ki naj prispevajo k demokratizaciji in participaciji ljudi pri oblastnih odločitvah. V tem primeru bo legitimnost nosilcev javnih funkcij še bolj zbledela, povečevala pa se bosta nezaupanje in zanikanje tega, da lahko odločajo v imenu ljudi. Za rešitev tega vprašanja ne bi smela biti državni zbor in ustavnopravna stroka manj zainteresirana kot vstajniki.

Dr. Ciril Ribičič, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani in član Beneške komisije