Slovenska oblast z izgradnjo varnostno-obveščevalnega sistema in z iskanjem direktorjev obveščevalnih služb ni imela ravno srečne roke. Predvsem zaradi aktivnosti Službe državne varnosti (SDV) v času osamosvajanja se slovenska politika za prekinitev vseh vezi z nekdanjo obveščevalno službo ni odločila, temveč je SDV le pomembno preoblikovala. Razpustili so notranji oddelek, ki je bil namenjen obravnavi tako imenovanih notranjih sovražnikov, ohranili pa del kadrov na obveščevalnem in varnostnem področju. Čeprav je danes povprečna starost zaposlenih v Sovi 43 let, pa del slovenske politike v delovanju te službe še vedno vidi udbovske metode in išče kadre SDV.

Privatni arhivi

Delo Varnostno-informativne službe (SDV se je v Vis preoblikovala maja 1991) in prva leta Sove (od leta 1993 dalje) so spremljale nenehne afere. Prva je izbruhnila po objavi Janševe knjige Premiki, v kateri je takratni obrambni minister člana slovenskega predsedstva Cirila Zlobca obtožil izdaje datuma osamosvojitve. Kasneje se je izkazalo, da so bili osnova za te navedbe prisluhi Visa italijanskemu konzulu v Sloveniji, s katerim se je pogovarjal Zlobec. Ena največjih afer, povezanih z delovanjem slovenske civilne obveščevalne službe, je nedvomno odtujitev obsežnega gradiva Visa (Sove), ki si jo je ob razrešitvi z direktorskega mesta v službi privoščil Miha Brejc. Svoje ravnanje je ob kasnejši izročitvi dveh velikih kovčkov dokumentov parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb pojasnil z nezaupanjem v svojega naslednika Janeza Siršeta. Tega so namreč bremenile različne koruptivne povezave z novogoriško igralnico Hit, ki je bila pod drobnogledom Visa. Prav afera Hit je Siršeta že po petih mesecih odnesla z direktorskega mesta. Še hitreje je to mesto zapustil njegov naslednik Silvan Jakin – a tudi v dveh mesecih brez afer ni šlo. Tako je dotedanji odvetnik iz odvetniške pisarne, v kateri je nekoč opravljal pripravništvo, brez dovoljenja strank odnesel zapisnik zaslišanja o orožju na mariborskem letališču. Naslednji, ki ga je čakalo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom v tej zadevi, pa je bil Janez Janša.

Nekoliko manj medijske pozornosti je Sova zbujala v času, ko jo je vodil Drago Ferš – po mnenju nekaterih zato, ker je končno prišel na čelo službe izkušen obveščevalec, po besedah drugih pa je bil glavni razlog njegovo dobro sodelovanje z različnimi političnimi opcijami. Prav to, da naj bi bil Ferš »uslužen« različnim politikom, je po navedbah takratnih članov vlade botrovalo odločitvi premiera Janeza Drnovška, da ga po šestih letih vodenja Sove zamenja. Večjih afer tudi v času direktorovanja Tomaža Lovrenčiča in Iztoka Podbregarja ni bilo. Točneje: grehi iz Podbregarjevega mandata so začeli prihajati na plano po njegovem odhodu s čela Sove oziroma po tem, ko je vodenje službe prevzel Matjaž Šinkovec. Janševa vlada je namreč ustanovila tajno skupino pod vodstvom takratnega pravosodnega ministra Lovra Šturma, ki je Sovino delovanje dodobra »prestrelila«. S konspirativne lokacije na Malem trgu 4 so bili odneseni številni dokumenti, v medijih so se pojavile najrazličnejše informacije. Tako je prišlo na dan, da je Sova plačala letalsko vozovnico za indijskega zdravilca premierja Drnovška. Za ugled civilne obveščevalne službe pa je bilo najbolj škodljivo razkritje lokacije na Bavarskem dvoru v Ljubljani, na kateri sta slovenska in nemška obveščevalna služba prestrezali komunikacije, ki so tekle po glavnem optičnem kablu med jugom in severom Evrope, večina obveščevalnega dela pa je bila usmerjena proti sosednji Hrvaški.

So prisluškovali Pahorju?

Razrešitev Andreja Rupnika sredi mandata Boruta Pahorja še vedno zastira tančica skrivnosti. Borut Pahor kot premier namreč ni na veliko zamenjeval kadrov, ki jih je postavil Janez Janša, oziroma si je celo prizadeval, da bi jih (kot na primer Dimitrija Rupla pa tudi Anžeta Logarja) zadržal v svoji bližini. Prav tako je delo Sove še nekaj mesecev pred Rupnikovo razrešitvijo ocenjeval s presežniki. »Sova dobro opravlja svoje delo, zakaj bi zamenjeval njenega direktorja. Za moje zunanjepolitične potrebe, za varnostne potrebe imam vse informacije. V pogajanjih s Hrvaško in pri konferenci o Balkanu je Sova opravila krasno, remek delo,« je Pahor dejal v pogovoru z novinarji. Po namigih iz Sove naj bi radikalni spremembi tega mnenja botrovala informacija, da mu Sova nezakonito prisluškuje. Andrej Rupnik kakršnokoli prisluškovanje državnemu vrhu odločno zanika. Po naših podatkih pa je Pahor Rupniku sicer predočil hude očitke, zaradi katerih sodelovanje med njima ni bilo več mogoče, in Rupnik je Sovo zapustil. Kljub težkim obtožbam pa takratni premier ni sprožil nikakršne preiskave niti ni Rupnika kazensko preganjal. Prepričan, da za obtožbami stojijo nekateri nezadovoljni sodelavci Sove, se je – tako naši viri – za ovadbo, v kateri je Pahorja dolžil, da zadevi ni hotel priti do dna, odločil Rupnik, vendar jo je tožilstvo zavrnilo.

Direktorski mandat njegovega naslednika Sebastjana Selana je trajal leto in pol, obremenila pa ga je predvsem razsipnost takratnih vodilnih obveščevalcev in njihovih sorodnikov. Po prihodu njegovega naslednika Damirja Črnčeca se je na Sovi začela kadrovska čistka. Skupaj s svojo desno roko Brankom Cvelbarjem je v Sovi v veliki meri kadroval po načelu strankarske in ideološke pripadnosti (predvsem sta zaposlovala vidne člane SDS, člane njenega podmladka in ljudi blizu Inštituta Jožeta Pučnika), s prerazporeditvami pa je močno posegel v notranjo ureditev službe. Sedaj že bivši direktor Sove in njegovi politični botri so radi poudarjali, da je zaposlenih na Sovi po novem manj, kot jih je bilo pred Črnčečevim prihodom, o številkah pa niso želeli govoriti. Nič čudnega, saj so po naših podatkih v lanskem letu na Sovi zaposlili 29 novih sodelavcev, v pokoj ali neprostovoljno pa jih je iz službe odšlo 30. Tako je bilo na silvestrovo v naši civilni obveščevalni službi 267 zaposlenih, kar je resda manj kot leto poprej – vendar samo za enega.

Črnčec je za seboj pustil zelo slabo vzdušje in razdeljenost zaposlenih. Njegovo kadrovanje preučuje inšpektorat za javno upravo, na katerega se je obrnil sindikat vladne agencije Slovenije, prav tako pa je na tožilstvu zoper vodstvo Sove že vsaj šest ovadb. Vložili so jih uslužbenci, ki so jih iz agencije odslovili, v njih pa ovaditelji Črnčecu, Cvelbarju in še nekaterim iz vodstva očitajo šikaniranje in zlorabo položaja. Enega izmed zaposlenih so celo – kar je Črnčec priznal – zaslišali z detektorjem laži (test so »ponudili« še nekaterim, ki pa so ga odklonili), čeprav takšno preverjanje zaposlenih zakonsko ni dovoljeno.

Še vedno nadzor konkretnih priključkov

»Že vrsto let se politične opcije ne morejo otresti poseganja v Sovo, tako v organizacijskem kot kadrovskem smislu. Intervalno se soočamo s problemi, aferami glede kadrovanja, arhivov, anonimkami in odtekanjem podatkov,« nezmožnost samoomejevanja politike pri delovanju Sove komentira Marjan Miklavčič s Fakultete za varnostne vede. Ozki strankarski interesi so tako še vedno nad interesom države in njene varnosti. »Še vedno ima človek občutek, da se Slovenija nahaja v tranzicijskem obdobju, iz katerega se ne moremo izviti. Vpeti smo v leto 1991 in ne moremo se otresti rdeče niti – trgovine z orožjem, ki je kasneje prerasla v afero Patria. Vseskozi so zadaj isti akterji, ki želijo vplivati na obveščevalno-varnostne strukture,« razmišlja Miklavčič.

Toda politika kakšne večje pripravljenosti za sistemsko izboljšanje dela Sove doslej ni pokazala; zaustavilo se je že pri poskusih sprememb posameznih členov zakona o Sovi. Nekdanji direktor Andrej Rupnik je prepričan, da je 21. člen zakona o Sovi, ki omogoča spremljanje mednarodnih sistemov zvez že na podlagi odredbe direktorja Sove, v nasprotju z ustavo, in je predlagal njegovo spremembo. A so predlagane spremembe, ki bi s prenosom pooblastila z direktorja Sove na sodnike vrhovnega sodišča odpravile neskladje z ustavo (skupaj s Sovo jih je pripravilo pravosodno ministrstvo), ostale v predalu Pahorjeve vlade.

Na podlagi omenjenega člena je Sova leta 2004 prisluškovala tudi telefonski številki hrvaškega premierja Iva Sanaderja, pri tem pa ujela njegov pogovor s slovenskim premierjem Janezom Janšo o incidentih v Piranskem zalivu. Da Sova na osnovi odredbe predstojnika prisluškuje konkretnim telefonskim številkam v tujini, kar je v nasprotju s 37. členom ustave, je med inšpekcijskim pregledom na Sovi ugotovila tudi informacijska pooblaščenka in se zaradi tega obrnila na ustavno sodišče. A je to njeno zahtevo (kot pred tem že zahtevo tedanjega predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena) za oceno ustavnosti zavrglo, v obrazložitvi pa vendarle (vsaj delno) potrdilo, da Sova 21. člen uporablja nezakonito. Spremljanje mednarodnih sistemov zvez se namreč lahko po navedbah ustavnega sodišča uporablja le za spremljanje določene problematike (z uporabo določenih gesel v komunikacijah) in ne za spremljanje konkretnega posameznika. Nadzor tujih komunikacij se torej ne sme osredotočiti na določljiv telefonski priključek.

Sova naj bi s sporno prakso nadziranja konkretnih številk nadaljevala, kar naj bi nakazovalo tudi njeno poročilo o delu v lanskem letu, iz katerega je mogoče razbrati, da je lani prek mednarodnih sistemov zvez spremljala skoraj pet tisoč telefonskih številk in nekaj manj kot osem tisoč elektronskih naslovov. Za pridobivanje tajnih podatkov je direktor Sove v letu 2012 izdal 715 odredb (v glavnem za spremljanje mednarodnih sistemov zvez), kar je po naših informacijah dobrih 50 več kot leto poprej ter več kot dvakrat toliko kot v posameznem letu v obdobju od 2003 do 2007. Se pa v prisluhe na mednarodnih zvezah vodilni slovenski politiki menda ne morejo več ujeti, saj naj bi po aferi Janša-Sanader vzpostavili sistem, ki avtomatično izklopi spremljanje pogovora, če eden od udeležencev pogovora uporablja slovenski priključek.

Če je po Rupnikovem prepričanju spremljanje konkretnih telefonskih priključkov v tujini zgolj po odredbi predstojnika Sove v neskladju z ustavo, pa ima po njegovem mnenju služba premalo orodij za izvajanje obveščevalno-varnostne dejavnosti na domačih tleh. Standardi za pridobitev odredb vrhovnega sodišča so zelo podobni policijskim, kar je v določenih primerih preveč strogo in zmanjšuje učinkovitejše zaznavanje varnostnih groženj. A si v tej točki politika sedanjih pravil igre očitno ne upa spreminjati, da jih ne bi doleteli očitki, kako Sovo spreminjajo v »udbo«, po drugi strani pa lahko prav političnim elitam ustrezajo čim bolj zvezane roke Sove, saj bi se lahko obveščevalci »vmešali« v velike sporne posle države. »Patria se v tem primeru ne bi mogla zgoditi,« je denimo prepričan Rupnik.

Ranljivi agenti

Poleg spremljanja morebitne ogroženosti naše države se Sova po besedah poznavalcev predvsem ukvarja z ocenami političnega dogajanja v tujini – še zlasti je pozorna na države, nastale na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju – ter gospodarskih razmer. Tako so v lanskem letu na primer spremljali interes tujcev za nakup nekaterih naših podjetij, Mercatorja, Krke, Petrola, dogajanje okoli Cimosa, posvečali pozornost energetski varnosti (predvsem v povezavi s plinskimi terminali v Tržaškem zalivu).

»V sodobnem svetu so ekonomske informacije vse bolj pomembne,« ugotavlja eden od poznavalcev delovanja varnostno-obveščevalnih služb. Zelo pomembno je na primer, če država že nekaj dni pred objavo izve, kakšno bonitetno oceno bo dobila. »Če bi Ciprčani imeli dobro obveščevalno službo, bi odkrili, katere ukrepe jim pripravlja EU, in se poskušali pravočasno dogovoriti,« ocenjuje naš sogovornik. In dodaja, da je Sova v preteklosti prišla do nekaterih pomembnih ugotovitev glede gospodarskih trendov, vendar pa politika njena poročila pogosto spregleda. Po ocenah nekaterih obveščevalcev predvsem zato, ker iz njih ne znajo izluščiti ključnih podatkov, po mnenju politikov pa zlasti zaradi neuporabnosti samih poročil.

Za dobro poročilo in torej dobro delo obveščevalne službe sploh so po besedah naših sogovornikov blizu Sove pomembni dobre informacije, uspešno pridobivanje podatkov s tehničnimi sredstvi in dobra analiza. Na vprašanje, koliko je ob razmahu sodobne tehnologije, ko lahko prek interneta pridemo do najrazličnejših informacij, neposredno zbiranje podatkov na terenu sploh še pomembno, pa odgovarjajo, da brez tega ne gre: »Brez delovanja v tujini ni prave obveščevalne dejavnosti. Petindevetdeset odstotkov vseh informacij je sicer mogoče dobiti iz javnih virov, ima pa vsaka država, vsako ministrstvo pa tudi raziskovalni inštituti, velika podjetja... dobro varovane podatke, do katerih drugače kot z delom na terenu ni mogoče priti.«

Mrežo sodelavcev v tujini je treba graditi načrtno in postopno. Pretežni del sodelavcev na terenu je tujcev, manj kot politiki pa so za obveščevalne službe zanimivi visoki državni uradniki. Odkritje tajnega agenta je lahko zelo nevarno, zato so njihova imena in podatki o njihovih operacijah skrbno varovana skrivnost, do katere ima dostop le ozek krog ljudi. Agenta bi namreč lahko izdalo že razkritje njegovega operativnega imena ali opisi njegovih dejavnosti v konkretnih akcijah. Zato je ključno, da arhivi, ki vsebujejo operativne podrobnosti o delu tajnih sodelavcev, ne pridejo v javnost. V tej luči je mogoče razumeti tudi vztrajanje nekaterih dosedanjih direktorjev Sove, da določeni dokumenti SDV s še aktualnimi operativnimi podatki, iz katerih bi bilo mogoče izluščiti podrobnosti o še živečih sodelavcih zlasti v tujini, ostanejo na sedežu službe (in ne pridejo v državni arhiv).

Izgubljeno zaupanje

Sova je lani izmenjavala podatke s 40 tujimi službami, največ z ZDA, Francijo, Nemčijo, Veliko Britanijo in sosednjimi državami. Tujim obveščevalnim službam je posredovala predvsem informacije, ki jih zbira na zahodnem Balkanu. Ker gre pri vsakem sodelovanju za daj-dam, pa je še kako pomembno, da v očeh tuje partnerice uživa čim večji ugled in zaupanje. Ki pa je po dogajanju v njenih vrstah v zadnjih letih pomembno okrnjeno.

Na vprašanje, kako se izkopati iz sedanje krize Sove oziroma ali je ta tako globoka, da bi bilo treba – tako kot v nekaterih državah, na primer leta 2002 na Hrvaškem – sedanjo civilno obveščevalno službo ukiniti in oblikovati novo agencijo, so odgovori naših sogovornikov različni. Po mnenju Marjana Miklavčiča zdrava jedra v Sovi vendarle obstajajo, zato ukinitev te službe ni potrebna. Nujno pa mora dobiti stabilno vodstvo, ki bi znalo potegniti stvari naprej, da ne bi prihajalo do kadrovanja po načelu naši-vaši in do revanšizma.

Tudi Dušan Kumer, ki je bil vrsto let član parlamentarne komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami, nekaj časa pa tudi njen predsednik, ni zagovornik ukinitve Sove, temveč njene reorganizacije in predvsem združitve vseh obveščevalnih služb pri nas v eno agencijo. »Ta sinergija bi dala večje učinke in bila tudi večja prepreka za morebitne zlorabe podatkov in pridobljenih informacij,« poudarja Kumer. Zavzema se tudi, da bi vodstvo Sove (ali kdaj v prihodnosti skupne obveščevalne službe) imenoval parlament in ne vlada, parlamentarni komisiji pa bi morali za učinkovit nadzor zagotoviti strokovno pomoč. Ta je nujna predvsem zaradi sodobnih tehničnih pripomočkov, ki jih uporabljajo obveščevalne službe.

Nekateri naši sogovorniki iz vrst obveščevalnih služb pa opozarjajo, da se morata vlada in parlament najprej odločiti, kaj od Sove pričakujeta, nato pa jo sistematično graditi. Preprečiti bi morala tudi neproduktivno podvajanje obveščevalnega delovanja Sove in vojaške službe; dogaja se celo, da pri istih vprašanjih prihajata do bistveno različnih ugotovitev, čemur bi se lahko izognili z oblikovanjem sekretariata sveta za nacionalno varnost, ki bi usklajeval informacije različnih služb, jih preverjal in analiziral ter pripravil skupno oceno. »Ukinitev sedanje in postavitev nove službe je morda hitrejša pot, da prideš do cilja, mora pa biti najprej jasno, kaj je na področju varnostno-obveščevalne dejavnosti sploh cilj,« poudarjajo nekateri poznavalci. In dodajajo, da to vsekakor ne bi smeli biti strankarski obveščevalni parasistemi.