Zakaj torej sneg po cvetni nedelji?

Verjamem, da gre za zapoznelo učinkovanje tropskega zraka, ki so ga vse bolj siloviti severnopacifiški viharji lani in predvsem s pomočjo himalajske pregrade vzdignili v stratosfero. Tam je oddal toploto in se ohlajen začel spuščati nad Arktiko, a se med zgoščanjem segrel in razcepil polarni vrtinec, arktične zračne gmote pa so se morale pred njegovim anticiklonom umakniti na jug. Ob srečevanju slednjih s toplejšim vlažnim zrakom pa se ustvarjajo snežne padavine.

To je odgovor na prvo žogo, ki pa ne pojasni, zakaj so tropski viharji vse bolj siloviti.

Tropska vročina se skladno s fizikalnim zakonom o toplotni prevodnosti seli v hladnejše zemljepisne lege. Precejšen del akumulirane toplote se je zadnjih 11.500 let selil po tako imenovanem oceanskem cirkulacijskem traktu. Po njem potuje toplota proti tečajema po površinskih tokovih in se ohlajena vrača v globinskih tokovih. Dobro znan del sistema je Zalivski tok (s pretokom tristo Amazonk), ki oskrbuje Evropo s toploto iz Mehiškega zaliva. Ker v zadnjem času slabi, se velik del toplote mora prevajati po zraku. Odtod rast in množenje viharnih kompleksov (orkanov/tajfunov).

Že že, ampak zakaj pa oceanski cirkulacijski sistem odpoveduje?

Ker se segreva zemeljsko ozračje. Led je sladkovoden. Sladka voda talečih se ledenikov je lažja od slane. Zalivski tok se ustavi, ker voda ni dovolj težka, da bi ohlajena tonila v globino in se vračala v trope. Če se torej ne ustavi taljenje ledenikov, se bo sistem povsem ustavil in začela se bo poledenitev. Gre za cikličen in naraven pojav. Takšne poledenitve trajajo v zadnjih 1,5 milijona letih po 100.000 let, vmes so meddobja rahlih otoplitev, ki trajajo po 10.000 let – in to je ves odgovor.

Ni pa ta odgovor tudi dober, saj nam ne pove, kako tej zoprniji narediti konec.

Kurta Vonneguta je nekdo, ki je slišal, da piše protivojni roman, vprašal, zakaj ne gre raje pisat protiledeniškega romana. Hotel je reči, da sta vojna in ledenik pojava, na katera lahko posameznik vpliva približno v enaki meri, kot lahko vpliva njegov prdec na orkan.

*

S kataklizmičnim vremenom se ljubiteljsko ukvarjam, vse odkar sem med branjem Wellsove Svetovne zgodovine kot desetleten fantič odkril, da se zemeljske poledenitve redno ponavljajo.

Odtlej me ni vznemirjalo le vprašanje, kdaj pride naslednja poledenitev, ampak tudi, kako za vraga to po vsem videzu ne zanima nikogar drugega razen mene. Zadeva se mi je zdela precej bolj urgentna od, recimo, širjenja-krčenja vesolja, ki je tako pahnilo v depresijo Woodyja Allena v Manhattnu. Še posebno glede na dejstvo, da holocen, zdajšnja otoplitev, traja že 11.500 let. Se pravi, da poledenitev že zamuja, verjetno prav zaradi tistega, čemur ekologi sicer zavzeto nasprotujejo, namreč zaradi pospešene metanizacije ozračja kot posledice govedoreje.

Preklapljanje med dolgotrajnim hladnim in kratkotrajnim toplejšim meddobjem je resda odvisno od mnogih kompleksnih dejavnikov, astronomskih, geoloških, atmosferskih in oceanskih. Večino tega sicer vemo že izpred druge svetovne vojne od genialnega Milankovića. Novejše pa je preučevanje cvetnega peloda, ohranjenega v izvrtanih »letnicah« grenlandskih ledenikov, ki kaže, da ob takšnem preklopu pelod izgine malone čez noč. Letos Grenlandija še cveti, naslednje leto je vsa pod ledom.

Nastop ledenega meddobja je, skratka, hipen, nenaden in uničujoč, ne pa da bi trajal tisoče let, kot je menil še H.G.Wells.

Zemlja je kot jabolko v zamrzovalniku, ki se vklaplja in izklaplja na klik bimetalnega stikala.

*

Prav, govorili smo o vzrokih, a kaj bi lahko bil povod, da se stikalo preklopi? Poučen nam je v tem pogledu mlajši drias, kot se pravi milejšemu sunku ohladitve, ki je po začetni otoplitvi preložila holocen za 1300 let. Pred 13.000 leti se je po popustitvi ledene »brane« iz osrednje Severne Amerike izlilo v Arktično morje za dvajset Slovenij veliko jezero Agassiz, nastalo med tajanjem ledeniške odeje. Ta sladka voda je v letu ali dveh presekala delovanje pred nedavnim zagnanega Zalivskega toka.

Nekaj Agassizu podobnega imamo danes v Arktičnem morju, kamor se je natekla sladka voda predvsem sibirskih veletokov v približno enaki količini. Ujeta je kot mehur pod Baufortovim vrtincem, kjer jo zadržuje nenehno anticiklonsko vetrovje, ki piha proti smeri zemeljskega vrtenja. Vendar se ti vetrovi lahko kdaj tudi obrnejo – za nekaj tednov se je to zadnjič zgodilo leta 2007 – in tedaj lahko pride do izliva.

Muhasto vreme iz zadnjih let, ko stikalo »kakor da še ne ve, kam naj se obrne«, si lahko pojasnimo z dognanji Willija Dansgaarda, ki je na Grenlandiji premeril razmerja različnih kisikovih izotopov v ledni vrtini in tako dokazana krajša temperaturna nihanja poimenoval »predpoledenitveni frfot«. Ni se še zgodilo, da bi ta frfot trajal dlje kot sto let.

Skratka, »tu smo negde«, in če to vem jaz, potem verjemite, da vedo tudi Obama, Putin in un ta nov Kitajc. Še sploh pa finančniška vrhuška, ki dejansko vlada svetu.

Zakaj, mislite, je Dominique-Strauss Kahn naskočil vsako sobarico? Ker mu je bil tako dragocen vsak trenutek.

*

Ledenodobne Evrope ne bom opisoval. Zadošča naj, če povem, da sega njej polarna kapa (do 3 kilometre debela ledena odeja) prek Severne Evrope vse do Alp. Zadnje zatočišče drevja je permafrost »na sončni strani Alp«, ki proti jugu prehaja v llanos, sušno, prašno pustinjo, kajti zemeljska vlaga je povečini ujeta v led.

In tako bo 100.000 let, do naslednjega svetopisemskega potopa.

Na Zemlji bodo medtem vladale razmere, v katerih bo mogoče (no, do dovolj velikega meteorja) preživeti morda enemu odstotku človeštva. Množični pogin bo nagel in tehnično nezahteven – trupel ni treba pokopavati, konservirajo se v ledu kot nekdaj mamuti. Pogoj je le, da človeštvo ni vnaprej obveščeno: sicer grozi razpad civilizacije in civilnega reda. Tako vsaj meni naša vrhuška. Njeno tiho prepričanje se glasi: »Bolje, da vsaj mi preživimo, kot pa da ne bi sploh nihče.« In tako si ta 1 procent človeštva brezobzirno kopiči zaloge energije, hrane, vode, tehnologije in orožja.

Kar vse stane in je treba od nekod dobiti denar.

Po petih letih vse hujše erozije temeljev demokracije pri nas in v svetu sem prisiljen izreči domnevo, da je sedanja brezsramna ekspropriacija v resnici oblika plenjenja, kakršno spremlja vsako elementarno katastrofo. Le da to plenjenje izjemoma ne poteka šele post festum, ampak preventivno, da ne poteka kaotično, ampak metodično, in da plenilci niso običajna vandalska sodrga, marveč politična in finančna smetana človeštva.

*

Uspešen slepar ovco zamoti, tako da ta ne opazi, da jo striže. Če si pogledamo, s čim si ljudje danes strukturirajo čas, bomo videli, da so metode striženja nadvse uspešne.

Najlaže zamoti pamet industrija »samopozabe«: medijska scena, igrice, športno gladiatorstvo, pornografija, hazard in delničarstvo (ista figa), ples, droge.

Podpira jo tehnika. Njen samodejni učinek je, da dela ljudi lene, neumne in pohlevne. Včasih smo pešci, zaresni pešci – o, ponosna generacija iz 1950. let, ki se ni hotela naučiti šofirati! – pogumno hodili čez rdečo. Vedeli smo, da so semaforji tu zaradi nas, ne pa mi zaradi semaforjev. Današnji pešci, rojeni po letu 1970, pohlevno čakajo pred semaforjem, na katerem utripa: »Še 52 sekund ... 51 sekund ... 50 sekund...« Postanek izkoriščajo za čedenje svojih ajpodov. V Ljubljani, slišim, bodo na avtobusnih postajališčih namestili sončne kolektorje, da bo omogočeno napajanje ajfonov in ajpodov med čakanjem na bus. Manjkajo samo še naslanjači.

Hudiču je treba prepustiti dušo, tehniki je treba prepustiti pamet. Današnje plagiatorstvo ni plod kake nemorale, ampak simptom miselne nebogljenosti atrofiranih možganov, ki sploh ne zmorejo več drugega kot kopipejstanje.

Pred dvajsetimi leti je bila izvedena field-study s Tamagučijem, virtualnim likom, ki je terjal od lastnika oskrbo s pijačo, hrano, crkljanjem, petjem uspavank ipd. Potem ko so nekateri zakonski pari pustili svoje nevirtualne otroke umreti od lakote, ker so imeli preveč opraviti s Tamagučijem, je postalo jasno, da se gadget obnese. Njegovo vlogo danes opravlja FB, ki preusmerja energijo zdravih instinktivnih vedenj – šopirjenja, čedenja, dvorjenja, spogledovanja, crkljanja, negovanja, pa tudi zmerjanja, grozenja in »sovražnega govora« (beri hujskanja) – v virtualno onanijo.

V soboto, ko sem se v parku žogal z našim kužkom, je bilo tam še dvanajst, trinajst oseb različnih starosti. Z izjemo treh malčkov so bile vse zaposlene s čedenjem ajpodov. Gledal sem ta prizor in se na lepem s srhom zavedel, da sem priča tihi drami o koncu Človeštva. Otrok odraste v Sočloveka – ki je pripravljen prispevati za skupno dobro – le če mama nenehno izkazuje ljubečo pozornost dokazom ljubezni, ki ji jih kot malček prinaša bodisi v obliki natrganih zvončkov, kot so storili vsi trije malčki v parku, ali v obliki nanovo osvojene telesne umetnije, kot sta se prišla pobahat fantka med njimi, ali na še sto drugih načinov, ki pa vsi terjajo pohvalo. A ti trije so – kot nerazumljeni sveti trije kralji – zaman prinašali svoje darove, kajti mamice so morale gladiti virtualnega gospodarja.

Družine, te edine človeške celice, ki nudi posamezniku zavetje pred nasiljem okolja, družbe, tehnike in narave – ne spodkopava zgolj tehnika. Oglaševane osebne svoboščine so, če ne udejanjajo libertarne zahteve po hkratni odgovornosti, zgled podtalne potrebe po razbitju družinskega zavetja. Osvobôdi žensko od kuhinje (namesto da bi vanjo napotil moža in kuhoželjne otroke), pa si za nameček sprostil še jedilnico. Tam bo lahko spal Tamaguči (novi 3-d model)!

Ko bodo množice zvirtualizirane, jih bo mogoče uspešno obvladovati. (»Za vsak ajfon se najde dron!«) Ko bodo ljudje dovolj anestezirani, ne bodo niti čutili končnega pika. Kot te dni ovce na Irskem se bodo prepustili koncu, ne da bi vsaj poskusili naskočiti utrdbe, v katerih si za nadaljnjih 100.000 let kopičijo zaloge današnji svetilniki razvoja in napredka.

No, načrt elite je pač utopičen. Namesto ljudi bo njihove Bastije zavojevalo vreme.

A kakorkoli: namesto da bi človek občutil vsaj trpek ponos, ker ima privilegij biti priča koncu sveta, se počuti opeharjen. Ali si ne zaslužimo vsaj skupnega konca?

Ali pa smo samo še plesen, pomrznjena plesen na Zemljinem jabolku?

*

Kot vemo iz vere, je na dnu vsakega obupa upanje. Torej končujem v velikonočnem duhu:

Glavni vzrok za to, da imamo veliko ledeno dobo, je zaprtje »Panamskega preliva«. Do tega je prišlo pred poltretjim milijonom let, prej je bila Zemlja »rastlinjak«. Ko pa se je vzporedniška (Z-V) cirkulacija površinske oceanske vode spremenila v poldnevniško (S-J), sta tečaja začela prejemati zadostne količine padavin, da sta dobila ledeni kapi. Itn.

Če torej odstranimo ta pravzrok – razširimo Panamski kanal v dovolj širok preliv – se bomo rešili grožnje ledene dobe. Ker se bodo padavine povrnile v trope, bo ozelenela Sahara. Sibirija, Kanada, Argentina in Avstralija bodo lahko postale žitnice. In, lej no, še elita bo laže prišla do dragocenih rud in energentov na tečajih.

Še bi lahko našteval, a dejanja so boljša od besed.

Moj mladostni prijatelj, radikalni B. V., je v 1970. letih na študentskem mlatenju prazne slame, namenjenem menda reševanju problema avtonomnosti univerze, stopil na podij pred staro Pravno fakulteto na Kongresnem trgu in množici predlagal, če se prav spominjam, nekako takole: »Kaj če bi raj eno orenk jedrsko bombo vrgli na ljubljansko Univerzo, tako da bo končno konec tega sranja?«

Borutu Pahorju bi, če se ozira po novem poklicu, povsem resno svetoval, da na kakem OZN-jevskem mlatenju prazne slame predlaga, le da glede Paname, tako da bo končno konec tega sneženja.

Niti ni slab poklic – odrešenik.

Prosim samo, da ne podpisuje kakega sklepa o imenovanju moje žene za veleposlanico RS v Panama Cityju.

*

Veselo veliko noč vsem, ki je ne obhajate zgolj virtualno.