Moje neposredne izkušnje z referendumi, pri katerih sem aktivno sodeloval – tako pri referendumu o pravici samskih žensk do umetne oploditve kot pri družinskem zakoniku – so slabe. Pri obeh je šlo za odločanje o pravicah manjšine in pri obeh jim večina teh pravic ni priznala. Podobno se je zgodilo tudi z referendumom o izbrisanih: leta 2004 so državljani ob 31-odstotni volilni udeležbi kar s 95 odstotki glasovali proti sprejemu zakona, ki je urejal pravice izbrisanih. Ali bi bilo danes kaj drugače? Še sramotnejši je primer Švice, kjer so moški volilci vse do leta 1971 s pomočjo referendumskega odločanja preprečevali, da bi volilno pravico dobile tudi ženske.

Referendum je najpogosteje zlorabljen s strani politike, ki je najmanj upravičena do njega: z njegovo pomočjo opozicija ruši sprejete zakone, vladajoča koalicija pa na ramena državljanov prelaga težavne odločitve, ki bi ji utegnile zmanjšati popularnost, če bi jih sprejela sama.

Neredko pa dobro utemeljena referendumska zahteva, povezana s seznanjanjem volilcev, prinese dobrodošle popravke političnih odločitev. Ne le glasovanje, že samo dejstvo, da lahko pride do njega, privede do samoomejevanja politikov: prav zaradi tega je bila na primer opuščena zamisel o enotni davčni stopnji.

Kar se tiče sedanjega hitenja z referendumskim zakonom, bi se parlament moral zavedati svoje omejene legitimnosti in bi moral sprejeti samo tiste rešitve, o katerih obstaja široko soglasje državljanov. Naj ukine možnost, da lahko referendum zahtevajo poslanci, in naj prepove, da bi na referendumih odločali o človekovih pravicah in pravicah manjšin, ki ne posegajo v pravice večine. Nikakor pa parlament ne bi smel zlorabiti teh dveh nujnih popravkov, da bi uvedel še druge omejitve. Podaljševanje seznama, o katerem volilci ne bi smeli glasovati, ker imajo premalo znanja, nas lahko privede do absurda, da bo oblast institut referenduma kar ukinila, za njim pa še volitve.

Zahteve po aktivni udeležbi državljanov pri odločanju so v nasprotju s podatkom, da volilna udeležba upada. Američani tarnajo, ker se je zadnjih predsedniških volitev udeležilo samo nekaj nad 70 odstotkov volilnih upravičencev. Naših volitev za predsednika države se je udeležilo le dobrih 40 odstotkov volilcev in izvoljen je bil s četrtino volilnih glasov. Na referendumih je udeležba še znatno nižja. Število izpolnjenih glasovnic postaja odločilni element na volitvah; pri vsakem odločanju obstaja stran, ki si želi čim manj volilcev, ker v tem primeru odločajo tisti, ki imajo poseben, lahko tudi sebičen motiv, ali so dobro organizirani. Tako smo v zadnjem času prišli do paradoksa, da si večinsko prizadevamo, da nam parlament ne bi zmanjšal možnosti za referendumsko odločanje, in zahtevamo predčasne volitve, hkrati pa se bojimo, da volitve ne bi prišle prezgodaj in bi nam nizka udeležba ponovno pripeljala na oblast človeka, ki smo se ga komaj iznebili.

Nizka udeležba na splošnih volitvah in referendumih za nekatere ni problem: dokler so volitve državljanska pravica, ki jo volilec lahko izkoristi ali pa tudi ne, je vsak izid volitev legitimen, saj naj bi volilec z neudeležbo prostovoljno prepustil odločanje tistim, ki se volitev udeležijo. Ta trditev spregleduje dejstvo, da je pri odločanju na vseh drugih ravneh potrebna vsaj navadna večina. Pri udeležbi, ki upade globoko pod polovico upravičencev, vse bolj zmagujejo sebični interesi motiviranih in obveščenih skupin na škodo tistih, ki so zaradi osebnih stisk in razočaranj nad politiko demotivirani in brezvoljni. Več analiz je pokazalo, da manjša volilna udeležba deluje v prid premožnejših slojev in zmanjšuje število političnih odločitev, ki bi bile v prid večine državljanov.

V več kot dvajsetih državah poznajo obvezne volitve. Med njimi so Belgija, Avstralija, Argentina, Brazilija, Luksemburg in Singapur. Ob zadnjih nekaj volitvah tudi v ZDA razmišljajo o njihovi uvedbi. Obvezne volitve povečajo legitimnost izbranih predstavnikov ljudstva in preprečijo, da bi zmagal kak populističen kandidat z diktatorskimi ambicijami. Nekatere raziskave dokazujejo, da obvezne volitve izboljšajo razporeditev dohodka med družbenimi sloji in zmanjšajo indeks revščine. Argumenti proti obveznim volitvam so šibki in se sklicujejo na načelo, da obvezne volitve pomenijo omejevanje svobode. Kaj pa obvezno šolstvo, pa obvezno zdravstveno zavarovanje, pa obvezni davki? Pa obvezno služenje vojaškega roka v mnogih državah, ki posega celo v pravico do življenja?

Fraza, da svoboda govora vključuje tudi pravico do molka, je cinična. Ne verjamem, da je molk kaj prida pogosto dokaz svobode, mnogo pogosteje je znak odrinjenosti, nemoči in resignacije. Tisti, ki danes z neudeležbo demonstrirajo svoje nestrinjanje, ga lahko pokažejo tudi na obveznih volitvah tako, da ne volijo za nikogar. Tisti, ki bodo volili, pa bodo spoznali, da njihov glas kljub vsemu šteje.