Schnatter je pozabil, da s tegobami bogatih človek težko sočustvuje. To velja tudi za slovenske veletrgovce z zdravili, ki jih mučijo vse nižji dobički. Njihovo pritoževanje, medtem ko imajo v zdravstvu milijonske izgube, nujno izpade prostaško. Kot cepetanje tistih, ki jim gre predobro, so v zdravstvu dolgo jemali tudi njihove napovedi, da bodo zaradi naraščajočih dolgov ustavili pošiljke. Ko so v jeseniški bolnišnici sredi februarja povedali, da jim je Kemofarmacija ustavila dobave in da jim lahko kaj hitro zmanjka nujno potrebnih zdravil, se je izkazalo, da znajo tudi domači veletrgovci z zdravili in materialom za zdravljenje grožnje uresničiti. Tako kot so jih pred tem v Grčiji, Španiji, na Hrvaškem...

Ta zaostritev, ki se je vmes sicer že razrešila, se je zgodila, čeprav so veletrgovci odvisni od javnega zdravstva in ni lani noben od njih prišel na beraško palico. Slaba volja veletrgovcev pa je, če se izognemo moraliziranju, vseeno razumljiva. Dobički so precej manjši, kot so jih bili vajeni, padajo pa že nekaj let zapored. Poleg tega imajo tudi dobavitelji svoje dobavitelje, proizvajalce zdravil in pripomočkov, ki želijo denar za svoje dobave prav tako videti čim prej. K slabšanju njihovega položaja je prispevalo tudi zakonsko zniževanje marž, plačilni roki v bolnišnicah pa so se zaradi niza rezov v njihove prihodke medtem močno premaknili.

Ustanovitev oziroma krepitev LL Grosista je bila tako le eden od udarcev, ki so jih prestregle veledrogerije, a je bil zanje zelo boleč. Izrazito je vplival na veledrogerijo Salus, ki se ji je dobiček v treh letih zmanjšal za polovico. Grosist je medtem nebrzdano rasel: lani je njegov čisti dobiček znašal približno 25-krat toliko kot leta 2010. Tragično je, da je ta poslovno uspešna veledrogerija, ki jo je ustanovil javni zavod in služi tudi na račun tega posebnega položaja, za težave bolnišnic pokazala celo manj razumevanja od konkurence. Prav jeseniška bolnišnica, ki do nedavna ni veljala za »slabega« plačnika, je poskušala pri njih zaman naročiti zdravila.

LL Grosist si je privoščil, česar si druge veledrogerije po podatkih bolnišnice niso, in na koncu ga je doletela prepoved poslovanja. Opozorila njegovega vodstva in ljubljanskega župana Zorana Jankovića (ta je vseskozi podpiral podvige Lekarne Ljubljana), da so tega še najbolj veseli drugi veletrgovci, seveda držijo. A to ne pomeni, da striženje peruti ni bilo upravičeno. Ko en zdravstveni zavod vse podredi povečevanju dobička, je jasno, da bodo nekje drugje žrtve. Načela iz gospodarstva, kakršna ponazarja miselnost ameriškega kralja pic, ne bi smela nikoli zaiti v javno zdravstvo.

Aktualni zakonski predlogi o prihodnosti lekarn so medtem očitno nastajali pod zelo različnimi vplivi. Na eni strani so postregli z domislico, da bi imeli v lekarnah še strupe za zaščito rastlin, kar je neroden korak v še večjo komercializacijo. Še več pa je določb, ki krotijo trgovsko žilico v lekarnarjih: povezave, kakršna je med Lekarno Ljubljana in njenim grosistom, ne bodo več dovoljene. Prav tako ne kartice zvestobe za zdravila. Tako kot se bodo morale veledrogerije sprijazniti z nižjimi dobički, zdravstvena politika pa s tem, da so rezi v prihodke bolnišnic pot v katastrofo, tudi Lekarno Ljubljana in njen poganjek čaka boleča streznitev. Zdravila pač niso pice, kralji prodaje pa ne sodijo v lekarne.