Skoraj leto dni pozneje se je podoben scenarij ponovil na Cipru, mali sredozemski otoški državici. Po ekonomski pomembnosti je Ciper še bolj zanemarljiv kot Grčija, saj znaša njegov delež v bruto domačem proizvodu ekonomske in monetarne unije le 0,18 odstotka. Zaradi davčnega statusa in nepreglednosti pri poslovanju, ki sta njegov bančni sektor napihnila prek običajnih meja, je bil dolgo trn v peti evropskim oblastem. Zaradi velike izpostavljenosti do grških obveznic so ciprske banke utrpele velike izgube, ki so v minulih mesecih državo prisilile v pogajanja s trojko.

Tako kot lani se je tudi letos marec izkazal za prelomni mesec, v katerem so se bistveno spremenile razmere za vlagatelje. Kazalo je že, da se bo usodo Cipra reševalo celo na račun malih varčevalcev v bankah, ki imajo depozite zajamčene v sklopu jamstvene sheme in so kot take nedotakljive, kar bi bil svojevrsten precedens. Zadnji predlog odpravlja to neumnost, ki bi lahko ogrozila prihodnje oblikovanje evropske bančne unije kot temelja večje stabilnosti finančnega sistema. Še vedno pa se načrt za reševanje Cipra v trenutni obliki ne zdi izvedljiv, saj se račun zaradi vnovične površnosti in neznanja evrobirokratov ne izide. Veliki odlivi denarja prek podružnic ciprskih bank še pred uveljavitvijo kapitalskih kontrol kažejo na to, da se bo Ciper še nekaj časa pojavljal na prvih straneh časopisov. Upajmo, da čim manjkrat ob članku o težavah Slovenije.