In res prihajajo na oder, v hitrem koraku in v nekakšnem svojevrstnem fokusu, kot bi jih osvetlil nevidni žaromet, razlagajo svoje poglede, svoja občutja, »filozofirajo«, medtem ko ostali obmirujejo, potihnejo in se na neki način tudi spremenijo v gledalce. Nato pa odidejo na rob ali ven. Na tak način Kica da v polni meri zaživeti tekstu, ki vedno znova očara, in seveda igralcem, ki dobijo v teh majhnih »solih« izvrstne priložnosti. Hkrati pa like nekako osami, nakaže na ujetost vsakega vase in na krhkost dialoga ter povezanosti z drugimi.
Sestre imajo v tej postavitvi svojski akcent: če smo običajno v ospredju videli predvsem lik Maše (Nina Ivanišin), ki s svojo spodletelo ljubezensko zgodbo predstavlja idealistični poskus pobega v »pravo ljubezen«, v »Moskvo«, ali najstarejše Olge (Alida Bevk) kot nekakšne zaskrbljene nadomestne matere in poosebljene vdanosti (neporočena, edina, ki mora delati), je tokrat v ospredju najmlajša Irina (Tina Vrbnjak), ki s svojo živahnostjo in pobalinskostjo, a tudi s pragmatično racionalizacijo poroke morda najbolj korespondira z današnjo stvarnostjo. Igralsko je Tina Vrbnjak najboljša ravno v trenutkih, ko se izogne zdrsom v infantilno in v mladostnosti lika vzpostavi odraslost njenih dilem in preizkušenj, medtem ko je Alida Bevk nekako brez reliefa. Odlična je Nina Ivanišin, polnokrvno trmasta, vzkipljiva, zaletava in spet trpna, in to tako v odnosu do ljubimca Veršinina (Branko Šturbej) kot do moža Kuligina (Jurij Zrnec). Ta dva sta izvrstna lika: Šturbej v svojem samozaverovanem in hkrati naivnem »filozofiranju« in spretnih izmikanjih (s čimer dopolnjuje Čehovovo nenadkriljivost v zastranitvah in zamolkih), Zrnec pa v vztrajnem, karikiranem zatekanju k floskulam in maničnim ponavljanjem. K takšni karikiranosti se Kica zateče tudi pri Soljoniju (Rok Vihar), Ferapontu (Zvone Hribar) in deloma pri Tuzenbahu (Aljaž Jovanović), ki v predstavo vnašajo absurdne komponente, manj uspešen je pri precej zreducirani Nataliji (Vanja Plut), pa tudi pri Anfisi (Polona Vetrih), ki zdrsne v glumaško. Saša Tabakovič (Prozorov) je ustrezen »bistri mladenič«, zdaj poln sebe, zdaj poln dvomov, pogubnih slabosti in občutka krivde; kot nekakšen pišmeuhovski komentator pa je v svoji najboljši koži Gregor Baković, Čebutikin, ki mu pripadejo tudi humorne replike o tem, kako vse življenje nič ni delal in kako se veseli pokojnine – ironično in spet aktualno nasprotovanje tedaj porajajočim se idealističnim pojmovanjem dela kot priložnosti za osvoboditev in samouresničitev, ki se jim predaja tudi Irina, dokler sama ne začne delati.
Nasploh so Kičeve Tri sestre precej humorne, svetle, Čehovovo blago ironijo režiser dopolnjuje z lastnimi poudarki (poudarjanju minevanja časa doda še poudarek nenehnega sneženja, ki še kako ustreza tej naši »pomladi«), s tem pa je manj tiste hrepenenjske, melanholične in tudi tragične razsežnosti, ki jo tekst ravno tako ponuja. To je še posebej vidno na koncu, ki je, glede na prejšnjo mičkeno razvlečenost abrupten in z živim ansamblom na odru žal rahlo hepiendovski.
