Danes so na spletu na voljo številne informacije o bolj ali manj znanih umetnikih, a če vzamemo v prerez vas, se ni mogoče znebiti občutka, da del svoje identitete gradite okoli skrivnostnosti. Navsezadnje gesla Chinawoman ne najdemo niti na Wikipediji.

Obstaja pravilo, po katerem ne smeš oblikovati gesla o sebi na Wikipediji, zato ta vnos ni odvisen od mene. Poleg tega gre za zelo zahtevno nalogo. Vem, da se je nekdo tega že lotil, a je pristojni urednik stran izbrisal, ker baje ni bila sestavljena skladno s smernicami te spletne enciklopedije. Sicer pa se ne trudim biti povsem skrivnostna: do neke mere že, ne pa v celoti. Glede na število intervjujev, ki sem jih dala v zadnjem času, to tudi ni mogoče. Res pa je, kar mi je pred leti dejal neki prijatelj: da bo okoli mene – ne glede na to, kaj počnem – vedno prisoten element skrivnostnosti, saj je enostavno zraščena z mojo osebnostjo.

Razširjenosti in dostopnosti spleta vseeno niste zanemarili v zgodnji fazi, ko vam je Myspace dajal izjemno podporo pri nagovarjanju potencialnih poslušalcev.

Ali nima danes praktično vsaka spalnica svoje glasbe na kakem spletnem portalu? Tudi zato – in vem, da ne govorim samo v svojem imenu – se kariere sodobnih garažnih glasbenikov ne začenjajo več v lokalnih beznicah. Svetovni splet in zlasti Myspace sta bila preizkusni poligon za vse nas, ki bi v nasprotnem primeru zlahka ostali neznani ali pozabljeni v arhivu domačega trdega diska. Danes na vso stvar gledam z veliko mero nostalgije, saj se redko povežem na Myspace – tega občutim kot nekdanji okoliš, igrišče, na katerem sem odraščala.

Ali povabil velikih založb, kakršnih so bili deležni Arctic Monkeys, ni bilo?

Zakaj bi morala slediti zgodbi Arctic Monkeys? Veliko več mi je pomenilo, da sem prek Myspacea dobila pohvalno sporočilo benda Morcheeba. Prav to mi je dalo dodatno spodbudo za naprej.

Sčasoma vas je pot zanesla tudi v manjše, predvsem vzhodnoevropske klube. Takšno nadaljevanje se je na podlagi vaših korenin zdelo dokaj naravno, kajne?

Če smo povsem natančni, sem v Evropi prvič nastopala konec leta 2010. Pred tem sem imela le nekaj manjših nastopov v kanadskem klubovju. Nato sem se preselila v Evropo; še dobro nisem stopila z ladje, že je bilo na mojem drugem solističnem koncertu okoli osemsto poslušalcev. Kar zadeva moje korenine – zagotovo obstaja neka neopisljiva bližina, tajna povezanost, prek katere se začutimo. Tako je povsod po svetu. Vendar se številčnost moje publike povečuje tudi v drugih delih Evrope, kjer tega nisem pričakovala. Danes sem v Grčiji in Turčiji že bolj priljubljena kot v slovanskem okolju.

Kakšno vzdušje ali navdih ste se iz Toronta odpravili iskat v Berlin?

V Berlin se nisem preselila, da bi poiskala ustvarjalni navdih, temveč zato, da bi nadgradila, kar sem ustvarila do takrat. V mislih imam predvsem širitev umetniškega obzorja, saj sem v Torontu prišla do spoznanja, da sem začela postopati na mestu. Zakaj prav Berlin? Razlog je preprost – tam je že obstajalo zanimanje za mojo glasbo, zato sem hotela biti še bližje ljudem, ki jim ni bilo treba razlagati, kdo sem in kaj počnem. Namesto prvotne sramežljivosti ali zadržanosti sem se v celoti lahko posvetila ustvarjanju.

Ne glede na vaš preboj še vedno ohranjate všečno »naredi sam« filozofijo, ki ste jo preslikali tudi na področje videa. Danes, ko je celofan pomembnejši od vsebine, je to hrabro početje.

Težko bi se odrekla tipu ustvarjalnega procesa, v katerega zaupam – to pomeni, da večina dela odpade name, saj glasbo še vedno beležim na izrabljeni opremi v svoji spalnici. Hočem namreč ustvariti zvok, ki ga bi rada zaslišala sama, in tega zvoka ne more nihče poznati bolje od mene. Podobno velja za videoprodukcijo: vedno sem bila ljubiteljica domače videoprodukcije, kjer imamo opraviti z mrtvimi sorodniki, tetami z ogromnimi frizurami, rojstnodnevnimi zabavami in prijatelji v temi. Zelo lahko je zrežirati kičast video, ki nima nobene umetniške vrednosti, a za kaj takega nimam talenta, zato se raje posvetim nečemu, kar je skrito navadnim očem.

Ker je za današnje razmere od vašega zadnjega albuma Show Me the Face (2010) minilo kar nekaj časa, kdaj lahko pričakujemo novega? Koliko bo njegov zven odvisen od vplivov podtalja Berlina?

Rekla bi, da je odmeve berlinskega podtalja že čutiti v mojem vsakdanjem razmišljanju, če nič drugega, mi je Berlin pospešil bitje srca. V zadnjih dveh letih sem naredila cel krog, kjer sem vsrkavala elemente iz novega okolja, a hkrati obdržala vsa že osvojena izhodišča. Kmalu se bom za nekaj časa umaknila z odrov in se posvetila pisanju pesmi. Kdaj bo luč sveta ugledal novi album, tako za zdaj ne morem napovedati, saj se še ni nabralo dovolj materiala.

Nekoč ste dejali, da »besedilo ni navdih za glasbo«, kar je dokaj nenavadno pri umetnikih vašega kova.

S tem sem hotela povedati, da melodija ne izhaja iz besedila, temveč raje besedilo prilagodim melodiji. To mi uspeva zlasti takrat, ko imam močno melodijo, ki bi lahko zaživela tudi samostojno življenje. Ne gre za osamljen primer – večkrat skladatelji sestavijo partiture, v katere avtor naknadno vnese neko besedilo, ki je lahko napisano prav za ta namen ali pa tudi ne. Ker gre za moje izkušnje, jih lahko vzamem kot pravilo.

Ali še vedno iščete rusko nevesto?

Ne, iskala sem jo leta 2011, zdaj iščem jamajškega moža!