Glede na popularnost otroških in mladinskih knjig Svetlane Makarovič ni presenetljivo, da se različna gledališča pogosto odločajo za pripravo predstav, ki temeljijo na njenih besedilih, in včasih se zazdi, da te uprizoritve ne postanejo nič manj priljubljene od svojih knjižnih predhodnic – ena od rekorderk med odrskimi uprizoritvami po literarnih delih Makarovičeve je, denimo, vsekakor lutkovna predstava Sapramiška, ki je od premiere leta 1986 do danes v Lutkovnem gledališču Ljubljana doživela že 1633 ponovitev. Vendar pri odločitvi za uprizarjanje njenih del ne gre le za premišljeno izbiranje znanih in priljubljenih predlog: gledališki ustvarjalci kot razlog za pogosto uvrščanje del Makarovičeve na repertoar omenjajo predvsem »živost« in večplastnost njenih literarnih likov.
Zaživijo šele v gledališču
Širokemu naboru njenih že uprizorjenih pravljic in zgodb se danes s premierno uprizoritvijo v Slovenskem mladinskem gledališču pridružuje še leta 1974 spisana pravljica Škrat Kuzma dobi nagrado. Režiser predstave Matjaž Farič se je nad tem besedilom navdušil že po nekaj prebranih stavkih: »Že sam slog pisanja Svetlane Makarovič je tak, kot bi pisala kaka škratica. Prepričalo me je hudomušno opisovanje dogodkov, ki ti ob branju prinesejo nasmeh na obraz, in živost likov, ki jo je v pravljici pričarala avtorica.« Zgodba o porednih škratih se mu je za uprizarjanje zdela zanimiva tudi zato, ker je akcijsko obarvana, kar likom omogoča dinamičnost in igrivost, poleg tega pa je poučna za otroke, saj liki niso predstavljeni skozi dva klasična pola, kot dobri nasproti slabim, pač pa je vsak izmed njih na neki način simpatičen in na neki način – junak.
Da so besedila Makarovičeve nadvse primerna za gledališče, meni tudi dramaturginja škratovske uprizoritve Staša Bračič, ki ugotavlja, da so liki Svetlane Makarovič sila večplastni, njene zgodbe pa napisane na toliko različnih ravneh hkrati, da je ravno gledališče medij, ki jih lahko celostno oživi. Zaradi neposrednega pristopa in inspirativnih besedil so njena dela blizu tudi kostumografinji Barbari Stupica, ki je pri uprizoritvi o škratu Kuzmi poskrbela za duhovite kostume škratov in gozdnih živali.
Tako kot so ustvarjalci nove uprizoritve navdušeni nad pripovednim slogom Svetlane Makarovič, pa je tudi ona zadovoljna z njihovim ustvarjanjem. »Dober teater, dobra ekipa, dober režiser, dobri igralci,« pokomentira delo sodelujočih pri predstavi in doda, da je uprizoritev njenih zgodb zanjo vedno znova presenečenje. »Presenečena sem, ko vidim, kako je režiser pripravil predstavo, kako so jo ustvarili igralci, kakšna je scena, pa kostumi – vse to je zame dodana vrednost.« Dejstvo, da so njena dela velikokrat uprizorjena, jemlje kot kompliment, sicer pa z zanjo značilnim ostrim jezikom pripomni: »Jaz svoje opravim, ko delo napišem in ga dam v javnost; potem se to delo naprej znajde, kot ve in zna. Nekomu je všeč, nekomu ni všeč – ampak to ni več moja stvar.«
Privlačna neposrednost
Tudi oster jezik pa je verjetno ena tistih kvalitet, ki delujejo v prid njenemu ustvarjanju: »Njeno pisanje je tako zelo živo tudi zato, ker ima sama neko ostrino v komuniciranju s svetom. In ta artikuliranost, ta odnos do sveta odseva tudi v njenih besedilih,« ugotavlja Farič. Da je Svetlana Makarovič zelo neposredna avtorica, ki se v svojih zgodbah ne izogiba problemom, meni tudi Bračičeva, ki pri njenem ustvarjanju ceni tudi, »da ne poskuša moralizirati, pač pa poskuša v svet poslati zgodbo, ki govori o vsakdanu in o ljudeh ter o njihovih slabih in dobrih lastnostih«.
Nekoliko drugače pa delo Svetlane Makarovič komentira umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Jera Ivanc. »Ker pripoveduje zgodbe drugačnih, torej posebnih, porednih, osamljenih junakov, se v njih lahko prepoznamo vsi. Ta njen način, ki je kombinacija miline in strogosti, nas dela ranljive in odprte za poezijo, hkrati pa je neustavljiv magnet. Zaradi vsega tega so njena dela privlačna za bralce in gledalce, za naše gledališče pa nepogrešljiva.«
