Velenjski klub tepejo tudi dolgovi iz preteklosti, ki jih dokaj uspešno odplačuje, čeprav gredo sredstva iz proračuna za tekočo sezono. V tej sezoni naj bi proračun kluba iz Saleške doline znašal okoli 1,6 milijona evrov, od katerih gre 1,3 milijona za tekoče poslovanje, ostanek pa za poplačilo dolgov. »Zavedamo se, da se je treba v kriznih časih obnašati precej bolj ekonomično. Še posebno če imaš za vratom tudi dolgove iz preteklosti. V naslednji sezoni bo naš igralski kader cenejši kot v letošnji, klubski proračun pa bo predvidoma manjši od deset do dvajset odstotkov,« ocenjuje klubski direktor Tomaž Juršič in poudarja, da brez generalnega pokrovitelja, ki pokrije približno 80 odstotkov klubskega proračuna, uspešne rokometne zgodbe v Velenju ne bi bilo. Po Juršičevih besedah v klubu gledajo na vsak evro: tudi zato so na povratno tekmo osmine finala lige prvakov v okoli 1200 kilometrov oddaljeni Flensburg potovali z avtobusom (17 ur), s čimer so privarčevali med 6000 in 7000 evri.
»Nihče od igralcev, ki po letošnji sezoni zapuščajo Gorenje, nima tako rad našega kluba, da bi v njem ostal za dvakrat ali trikrat nižjo plačo. Večino smo sicer želeli zadržati, a na žalost v tej zgodbi igra le denar, pri katerem pa se ne moremo kosati s tako bogatimi klubi, kot je na primer Montpellier ali PSG. Zato smo se odločili, da bomo v Velenju začeli novo in drugačno zgodbo,« pojasnjuje Juršič. Aktualne slovenske prvake po letošnji sezoni zapušča večina nosilcev igre (Jure Dolenec, Matej Gaber, Marko Bezjak, Ivan Gajić, Fahrudin Melić, Dino Bajram, David Miklavčič, Peter Pucelj...), zato so v Velenju že pred meseci začeli sestavljati igralski mozaik, ki bo večinoma temeljil na mlajših in domačih (slovenskih) igralcih v kombinaciji z mladimi in neuveljavljenimi tujci.
V celjskem klubu, ki v tej sezoni razpolaga z dobrima dvema milijonoma evrov, so se že pred časom pripravili in prilagodili kriznim časom. Kljub temu v naslednji sezoni ne načrtujejo občutnejšega zmanjšanja proračuna. »Jasno je, da imajo tudi pokrovitelji težave. A tudi če od katerega kljub podpisani pogodbi ne dobimo denarja, se zadeve v športu rešujejo na drugačen način kot na ostalih poslovnih področjih. Kljub težkim časom uspešno pridobivamo nove sponzorje in donatorje, čeprav so tudi podjetja in posamezniki denarno omejeni. A vse je lažje, če so uspehi, če potencialni vlagatelji prepoznajo vizijo kluba in če se vidijo v njej,« pravi direktor Celja Pivovarne Laško Roman Pungartnik. Celjski klub že 23. leto sodeluje z generalnim pokroviteljem (Pivovarna Laško), ki na leto pokrije od 80 do 90 odstotkov proračuna.
»Tisti, ki pravijo, da se lahko slovenski klubi po denarni plati kosajo z najboljšimi evropskimi, si seveda mečejo pesek v oči. V primerjavi z bogato evropsko špico so tudi najboljši klubi pri nas reveži. Finančno se ne moremo kosati s tujino, čeprav so tudi tam višine plač in pogodb krepko padle. Zato igralcev ne moremo privabiti z denarjem, ampak moramo staviti na druge zadeve,« opozarja Pungartnik in pri tem izpostavlja dobre pogoje za delo in življenje v Sloveniji, manjše življenjske stroške kot v tujini, urejenost kluba, možnost igralskega napredka, močna tekmovanja doma in v Evropi... »Te zadeve so naše dobro pogajalsko izhodišče. Pri mladih in še neuveljavljenih igralcih v pogajanjih večinoma odtehtajo denarno plat,« meni Pungartnik.
V Kopru v tej sezoni razpolagajo s proračunom med 1,8 in dvema milijonoma evrov, generalni pokrovitelj Cimos pa pokrije od 70 do 90 odstotkov letnega klubskega proračuna. »Gre za številke, ki veljajo za tako imenovane 'tovarniške' ekipe, kot sta poleg Cimosa tudi Gorenje in Celje Pivovarna Laško. A v primerjavi z njima bo zmanjšanje proračuna v našem klubu za naslednjo sezono precej večje, najmanj dvajset odstotkov,« priznava direktor koprskega kluba Aleš Koršič. Delo pri iskanju (ohranjanju) sponzorjev mu otežuje tudi dejstvo, da Cimos v naslednji sezoni že drugo leto zapored ne bo igral v elitni ligi prvakov, ampak v pokalu EHF: »Pri odzivu sponzorjev je razlika očitna. Precej težje jih je prepričati za sodelovanje, saj jim lahko glede medijske prisotnosti, televizijskih prenosov, gledanosti in poslušanosti ter ostalih zadev ponudiš precej manj.«
Manjši klubski proračun in nižja tekmovalna raven seveda vplivata tudi na pogajanja tako s sedanjimi igralci kot morebitnimi okrepitvami. »Manjši tekmovalni cilji in apetiti posledično pomenijo tudi manjšo potrebo po igralcih, ki lahko zadovoljijo te apetite. A da ne bo pomote: ne iščemo manj kakovostnih igralcev. Poleg tega je tržišče z igralci zelo polno, da ne rečem zasičeno, ker so težave povsod. Ponudba igralcev je večja kot povpraševanje po njih, zato imajo klubi večinoma boljše pogajalsko izhodišče,« ocenjuje Koršič, ki pri oceni vrednosti posameznega igralca zastopa naslednje stališče: »Tržna vrednost igralca je tista, ki jo je neki klub pripravljen plačati zanj.«
