Tržič. »Po končani srednji čevljarski šoli sem kot pripravnica prišla v Peko pred natanko petintridesetimi leti. V tovarni je delalo pet tisoč ljudi. Kar slabo mi je bilo, toliko je bilo sodelavcev. Dobila sem dobro službo. Že kot dijakinja sem imela štipendijo in vedela sem, da me služba čaka,« se je svojih začetkov v tovarni, v kateri danes bolj potiho in v pričakovanju novic glede predvidene prodaje praznujejo 110. obletnico, spominjala Metka Kristan.

Danes v Peku ni več pet tisoč ljudi, v Tržiču jih ima službo okoli 300, v vsej državi manj kot 400. Srednje čevljarske šole ni več, štipendij prav tako ne, služb, ki bi te kar čakale, pa verjetno nikoli več ne bo. V teh dneh naj bi bilo le znano, ali bo Peko dobil novega lastnika ali ne, in od tega je tudi odvisno, ali bo prihodnji teden proizvodnja, ena redkih preživelih v tej branži pri nas, sploh še tekla. A Tržiča si brez »šuštarije« ne da predstavljati. Tradicija je tako močna, da bo preživela tudi te, morda v vsej 110-letni tradiciji Peka najhujše čase. »Tudi sama sem začela v proizvodnji. Delala sem zgornje dele čevljev, a sem bila očitno zelo pridna in so me poklicali v razvoj, nato pa sem že kmalu postala tehnologinja in svoje znanje sem prenašala na druge in tako obredla vso takratno Jugoslavijo. Najhuje je bilo, ko smo vedeli, da nas je preveč. Ko so začeli govoriti o presežkih. Nihče ni vedel, kdo bo poklican v kadrovsko in bo dobil knjižico. Vsakič, ko jaz nisem bila med izbranimi, se mi je odvalil kamen od srca in vsakič znova sem dobila potrditev, da podjetju le nekaj pomenim. Hkrati pa so bili to neizmerno hudi trenutki. S kolegicami smo sedele skupaj za mizo, eno od nas so poklicali...« se spominja Kristanova, ki pa vseeno z optimizmom gleda v prihodnost. »Niti pomisliti ne smemo, da bi kar dol zaprli. Vemo, da denarja ni, da so plače nizke, a Peko je bil vedno znan po dobri modni obutvi. Veste, še vedno znamo delati dobre čevlje!«

Peko je sicer v zgodovini preživel že ničkoliko kriz. Ne nazadnje so prav banke upnice pred drugo svetovno vojno od prezadolženega Petra Kozine prevzele podjetje. Kozina je leta 1930 umrl v ne čisto pojasnjenih okoliščinah. Tovarno je nato prevzela Kmetijska posojilnica in jo zopet postavila na noge. Nemci so jo popolnoma izropali, po vojni pa je na Peku (in bližnji Bombažni predilnici in tkalnici, ki je danes ni več) temeljil ves industrijski razvoj Tržiča. Leta 1990 je Peko zaposloval 5288 ljudi (danes jih Krka recimo zaposluje 4300, Revoz pa 2350). Izdelali so 3,710.693 parov obutve.

»Vzroki za skorajšnji propad Peka ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja nisi bili enaki, kot so danes. Res pa je, da je dogajanje sila podobno. Visoki dolgovi, zgrešene naložbe, slabo vodenje s strani uprave in države kot lastnice. A ta čas je za nas zgodovinarje vseeno preblizu, da bi ga lahko ocenjevali z razdalje,« je ocenila največja poznavalka Pera Kozine in s tem tudi zgodovine Peka Tita Porenta.